Jedro

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik toženki vseskozi prerekal posest spornih nepremičnin in jo pozival na ureditev spora. Tako nikakor ne zdrži trditev, da ni imela razloga, da bi pomislila na okoliščine, ki bi kazale, da sporni nepremičnini nista njeni. Če je tožnik v letu 1980 nasprotoval poteku meje in če je v letu 1986 nasprotoval toženkinemu mirnemu uživanju posesti, bi se od povprečno skrbne osebe pričakovalo, da okoliščine glede posesti in lastninske pravice preveri, pa toženka tega ni naredila. Je pa to kasneje storil tožnik. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem življenjsko, da je tožnik, ko je videl, da toženka kljub njegovim večletnim opozorilom ne namerava spoštovati njegove lastninske pravice, v letu 2007 angažiral geodeta, ki je njegove navedbe potrdil, kasneje v letu 2019 pa sprožil še sodni postopek, saj je videl, da ne bo prišlo do mirne rešitve spora.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanih I., III. in IV. točki potrdi.

II.Toženka je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti 298,66 EUR stroškov pritožbe, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) naložilo toženki, da opusti vsako poseganje v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc. št. 262/9, k. o. 0000,

ter vzpostaviti stanje takšno kot je bilo pred vznemirjanjem lastninske pravice, to je, da v 15 dneh mora

podporni zid (temelj), ki ga je postavila na zemljišču parc. št. 262/9, ter postaviti robnik enakih dimenzij in velikosti na meji med parc. št. 262/5 in 262/2, to je 100 cm × 25 cm × 15,5 cm, kakršen je bil pred odstranitvijo, ta robnik pa naj služi kot mejnik med parcelama pravdnih strank. Nato je zavrnilo (II.) tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna odstraniti objekt, ki delno stoji na nepremičnini parc. št. 262/9, in (III). tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki glasi: "Ugotovi se, da je A. A. na podlagi priposestvovanja lastninske pravice dejanska in zemljiško knjižna lastnica nepremičnin: ID znak parcela 0000 262/5 in ID znak parcela 0000 262/9. Na koncu je (IV.) odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške 2.265,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Toženka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(v nadaljevanju: ZPP), predlaga spremembo sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek pod I. točko, da se ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in da vse pravdne stroške krije tožnik. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovori.

3.Tožnik v odgovoru pritožbi nasprotuje in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi izpostavlja, da so številne priče potrdile, da je bila ves čas dobroverna in mirna posestnica parcel, za kateri je bila prepričana, da ju je dobila z darilno pogodbo od matere. Navaja, da, ko je gradila garažo (delno na parceli 262/9), tožnik temu ni nasprotoval ali opozoril, da je parcela njegova. Trdi, da je do leta 2008 mislila, da sta parceli njeni. Med priposestvovalno dobo zato ni bilo razlogov, da bi s povprečno in običajno skrbnostjo pomislila na okoliščine, ki bi kazale drugače.

6.Materialno pravni temelj za odločanje o zahtevku po nasprotni tožbi (toženkini pridobitvi lastninske pravice) je v 28. členu Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih

(v nadaljevanju: ZTLR), v zvezi s 266. členom Stvarnopravnega zakonika

(v nadaljevanju: SPZ). Zavrnitev takega tožbenega zahtevka je pravilna in prepričljivo obrazložena. Kot je izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnik že v letu 1980 govoril, da mejniki niso postavljeni pravilno

, kar je toženka izpovedala sama. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tudi sama navedla, da ji tožnik že od leta 1986 onemogoča mirno uživanje spornih parc. št. 262/5 in 262/9. Glede na te toženkine trditve oz. izpovedbe je sodišče pravilno ugotovilo, da pogoj mirnega uživanja ves čas priposestvovalne dobe ni izpolnjen že vsaj od leta 1986 dalje (če že ne od 1980), pri čemer je toženka zatrjevano posest lahko začela izvrševati sredi leta 1978, ko je z materjo sklenila darilno pogodbo (na podlagi katere trdi, da je začela izvrševati posest na spornih parcelah). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik toženki vseskozi prerekal posest spornih nepremičnin in jo pozival na ureditev spora. Tako nikakor ne zdrži trditev, da ni imela razloga, da bi pomislila na okoliščine, ki bi kazale, da sporni nepremičnini nista njeni. Če je tožnik v letu 1980 nasprotoval poteku meje in če je v letu 1986 nasprotoval toženkinemu mirnemu uživanju posesti, bi se od povprečno skrbne osebe pričakovalo, da okoliščine glede posesti in lastninske pravice preveri, pa toženka tega ni naredila. Je pa to kasneje storil tožnik. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem življenjsko, da je tožnik, ko je videl, da toženka kljub njegovim večletnim opozorilom ne namerava spoštovati njegove lastninske pravice, v letu 2007 angažiral geodeta, ki je njegove navedbe potrdil, kasneje v letu 2019 pa sprožil še sodni postopek, saj je videl, da ne bo prišlo do mirne rešitve spora. Lahko, da so priče izpovedovale, da je toženka mirno uživala posest, a te izpovedbe ne morejo mimo trditev same toženke, poleg tega pa je sodišče prve stopnje posamezne izpovedbe ocenilo (7. točka obrazložitve).

7.V zvezi s tem toženka v pritožbi opozarja še, da je v letu 2007 ob meritvah nastala nova parc. št. 262/5: delno iz parc. št. 268 in delno iz parc. št. 271. Na tak pomislek je prepričljivo odgovorjeno v 13. točki obrazložitve, čemur se pritožbeno sodišče pridružuje. Parc. št. 268 je obstajala do leta 2015 (ko je bila ukinjena in razdeljena na parc. št. 268/1 in 268/2). To kaže, da sta parc. št. 268 in 262/5 od 2007 do 2015 obstajali istočasno, kar pa ovrže pritožbeno trditev. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru, če bi parc. št. 262/5 nastala iz parc. št. 268, parceli ne bi mogli obstajati sočasno. Kot se je zgodilo v letu 2015, ko sta nastali iz parc. št. 268 novi parceli, bi bila v primeru, če bi iz parc. št. 268 nastala nova parcela (kot navaja pritožba 262/5), ta parcela ukinjena.

8.Toženka meni tudi, da je napačna odločitev glede zahteve po namestitvi novega mejnika. Mejnik na meji med parcelama 268/2 in 262/5, ki je bil predhodno odstranjen, je nadomestila z novim, zato robnika ni dolžna ponovno nameščati.

9.Glede namestitve robnika je sodišče prve stopnje ob ogledu ugotovilo, da robnik ni ustrezen, kar je podrobno obrazložilo v 28. točki obrazložitve. Če gre torej za robnik, ki naj bi bil nameščen že ob ogledu oz. do zaključka glavne obravnave, je vse pojasnilo že sodišče prve stopnje. Če je bil robnik nameščen kasneje, pa to na odločitev ne vpliva, saj sodišče sodi po stanju zadnje glavne obravnave. Sicer pritožba razen tega, da je robnik nameščen, ne pove ničesar drugega, npr. kdaj naj bi bil nameščen, kak naj bi bil robnik, ne ponudi dokaza (npr. fotografije,...).

10.Toženka nasprotuje tudi odločitvi, da bi morala tožniku povrniti vse pravdne stroške, saj meni, da ni mogoče ugotoviti, da je večina pravdnih stroškov nastala z ugotavljanjem lastninske pravice po nasprotni tožbi.

11.Že sam obseg obrazložitve sodbe kaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je v pretežni meri ukvarjalo s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi - priposestvovanje je bilo namreč tudi predhodno vprašanje za odločitev o vprašanju vznemirjanja tožnikove lastninske pravice s strani toženke. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen le delno, glede garaže (ki delno stoji na tožnikovi parc. št. 262/9). Matematično je težko ovrednotiti, koliko znaša tožnikov neuspeh, a vendar to tudi ni potrebno. Tretji odstavek 154. člena ZPP namreč določa, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti nasprotni vse stroške, če ta ni uspela samo s

sorazmerno majhnim delom

svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Iz okoliščin obravnavane zadeve izhaja povsem utemeljen zaključek, da je zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na odstranitev dela garaže, ki leži na tožnikovi parceli, sorazmerno majhna nasproti tistemu, s čimer je tožnik uspel. Posebni stroški pa z zavrnitvijo tudi niso nastali. Zato je izpodbijana stroškovna odločitev pravilna.

12.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13.Toženka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške, je pa dolžna tožniku povrniti njegove stroške,: 400 točk za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Ker vse parcele, o katerih bo govora v obrazložitvi, ležijo v isti katastrski občini, bodo v nadaljevanju označene le s številko, brez zapisa katastrske občine.

2Upoštevaje kontekst in obrazložitev sodbe najbrž v tem delu besedila manjka beseda "odstraniti", kar pa lahko sodišče prve stopnje popravi z izdajo popravnega sklepa. Podobno bo sodišče prve stopnje lahko s popravnim sklepom popravilo zapis parc. št., na katere toženka opozarja v pritožbi.

3Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

4Uradni list SFRJ, št. 6/1980,s spremembami.

5Uradni list RS, št 87/2002, s spremembami.

6"da ga je ves čas nekaj motilo, da noben mejnik ni prav postavljen".

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 266 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.