Jedro

Iz davčnih evidenc je razvidno, da je bil tožnik na podlagi Zakona o dohodnini do 5. 5. 2016 rezident Republike Slovenije, saj je imel uradno prijavljeno bivališče v Sloveniji. Rezident Slovenije je na podlagi 5. člena ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Tožnik je predložil dokazilo, da se šteje tudi za rezidenta Srbije po nacionalni zakonodaji. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri izplačevalcu dohodka zaposlen kot član uprave družbe A. d.d., zaradi česar je treba njegove dohodke obravnavati v skladu s 16. členom KIDO.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) ni ugodila zahtevi tožnika za vračilo davka od dohodka iz delovnega razmerja in od odpravnine, izplačanega s strani družbe A. d.d., v višini 41.479,83 EUR. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve ter, da tožnik trpi svoje stroške, ki jih je imel zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 26. 7. 2016 vložil vlogo za vračilo davka od dohodka iz delovnega razmerja za mesec marec 2016 in odpravnine, na podlagi določb mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, sklenjeno med Republiko Slovenijo in Svetom ministrov Srbije in Črne Gore (v nadaljevanju KIDO). Tožnik je v vlogi navedel, da z družino že več let prebiva v Beogradu. Julija 2013 je z družbo A. d.d., sklenil pogodbo o zaposlitvi za člana uprave, na podlagi katere je svoje delo fizično opravljal v Sloveniji. Z dnem 29. 2. 2016 mu je potekel mandat člana uprave. Pogodba o zaposlitvi pa mu je prenehala veljati 31. 3. 2016. Dne 29. 2. 2016 je fizično zapustil Slovenijo in se za stalno preselil v Srbijo k svoji družini. Davčni organ ugotavlja, da je iz davčnih evidenc razvidno, da je bil tožnik na podlagi Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) do 5. 5. 2016 rezident Republike Slovenije, saj je imel uradno prijavljeno bivališče v Sloveniji. Rezident Slovenije je na podlagi 5. člena ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Tožnik je predložil dokazilo, da se šteje tudi za rezidenta Srbije po nacionalni zakonodaji. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri izplačevalcu dohodka zaposlen kot član uprave družbe A. d.d., zaradi česar je treba njegove dohodke obravnavati v skladu s 16. členom KIDO.

3. Davčni organ se sklicuje na 16. člen KIDO, ki določa pravila, ki se nanašajo na plačila direktorjem in druga podobna plačila, ki jih dobi rezident države pogodbenice kot član uprave ali nadzornega sveta družbe, ki je rezident druge države pogodbenice. Taki prejemki se lahko obdavčijo v tej drugi državi. Navedeni člen se nanaša na kakršna koli plačila, ki jih prejme rezident ene države pogodbenice, kot član uprave družbe, ki je rezident druge države pogodbenice. Pri tem ni pomembno, kje se naloge osebe kot člana uprave družbe opravljajo, saj se skladno z določbo obravnavanega člena šteje, kot da se opravijo v državi rezidentstva družbe. Po določbi 57. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izplačevalec dohodka, ki je plačnik davka, izračuna davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Davčni organ je ugotovil, da je v danem primeru družba A. d.d., za zavezanca od dohodka iz delovnega razmerja za marec 2016, izplačanega 15. 4. 2016 v višini 15.866,52 EUR, odtegnila in plačala davek v višini 5.125,52 EUR in odpravnine, izplačane 15. 4. 2016 v višini 95.200,80 EUR, odtegnila in plačala davek v višini 36.354,31 EUR - skupaj davek v višini 41.479,83 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da se dohodki za tožnika, glede na to, da je bil član uprave, obravnavajo po 16. členu KIDO, zato so dohodki iz zaposlitve obdavčeni v državi rezidentstva družbe A. d.d., to je v Sloveniji. Zato davčni organ ugotavlja, da so bili tožniku davki od plače in odpravnine pravilno obračunani in plačani ter zato tožnik v skladu s 16. členom KIDO ne izpolnjuje pogojev za vračilo, zaradi česar zahtevku za vračilo davka ni mogoče ugoditi.

4. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Slednje zavrača tožnikove ugovore, da marčevska plača v letu 2016, ki mu je bila izplačana v aprilu, kot tudi odpravnina, izpolnjujeta pogoje izplačila po 15. členu KIDO in sicer v smislu, da se ne obravnavata kot dohodek, prejet za nazaj, temveč kot tekoči dohodek (plača) ter kot dohodek, prejet za izpad dohodka v prihodnosti za namene socialne varnosti (odpravnina). Iz predložene dokumentacije sicer res ni razvidno v zvezi s katerim delom je bila plača izplačana, vendar pa iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik opravljal le delo člana uprave. Utemeljeno je zato sklepati, da sta tudi prejeta dohodka povezana z delom člana uprave. Drugostopenjski organ se sklicuje na 16. člen KIDO, po katerem so tožnikovi dohodki tudi v primeru, da se ga šteje za rezidenta Srbije lahko obdavčeni v Sloveniji. Kot rezident Slovenije pa bi bil zavezan za plačilo dohodnine po t. i. „načelu obdavčitve po svetovnem dohodku“, kar pomeni, da bi bil z dohodnino obdavčen za vse dohodke, ki bi jih dosegel v in izven Slovenije. Drugostopenjski organ tožniku tudi pojasnjuje, da se na podlagi 16. člena KIDO obdavčujejo vsi dohodki člana uprave, ki jih slednji prejme za opravljanje oz. v zvezi z opravljanjem funkcije člana uprave, ne glede na pravno podlago za njegovo prejemanje. V primeru, da član uprave pri družbi opravlja tudi druge funkcije (kot navadni zaposleni, svetovalec, vodja oddelka) pa se dohodki iz teh naslovov obravnavajo po 15. členu KIDO. Vendar pa morajo biti take situacije, da bi se lahko upoštevale, ustrezno urejene. V konkretni zadevi pa ne gre za tak primer.

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne opredelitve narave izplačila dohodka in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi tudi navaja, da se je v spornem obdobju štel za davčnega rezidenta Srbije, saj je svoj center življenjskih interesov že pred leti, ko se je tja preselil z družino, v celoti prenesel v Srbijo (potrdilo o srbskem državljanstvu za leti 2015 in 2016). Napačna je navedba v izpodbijani odločitvi, da je tožnik predložil dokazilo, da se šteje tudi za rezidenta Srbije po nacionalni zakonodaji. Iz potrdila o rezidentstvu je namreč razvidno, da se tožnik šteje za davčnega rezidenta Srbije na podlagi KIDO. To pomeni, da je bil v letih 2015 in 2016 davčni rezident Slovenije po nacionalni zakonodaji, po določbah KIDO pa davčni rezident Srbije. Z dnem 5. 5. 2016 pa je v Sloveniji odjavil stalno prebivališče, s tem pa tudi uradno uredil status davčnega nerezidenta v davčnem registru RS. Tožnik nadalje navaja, da je 18. 7. 2013 nastopil mandat člana uprave družbe A. d.d. Iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in navedeno družbo je razvidno, da je stopil v delovnopravno razmerje s svojim delodajalcem, zaradi česar se izplačila, ki jih je prejel, štejejo za dohodek iz zaposlitve. Ti dohodki, ki jih je prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi, se zato obravnavajo po 15. členu KIDO (Odvisne osebne storitve). Slednji določa, da se plače, mezde in drugi podobni prejemki, ki jih dobi rezident države pogodbenice iz zaposlitve, obdavčijo samo v tej državi, razen če se zaposlitev izvaja v drugi državi pogodbenici.

6. Tožnik navaja, da je v mesecu aprilu 2016 prejel dva dohodka s strani družbe A.d.d., in sicer plačo za mesec marec 2016, ki ni bila prejeta za delo člana uprave, saj mu je mandat potekel, in odpravnino, ki ni plačilo za opravljeno delo za nazaj. Oba tožnikova dohodka nista bila prejeta za delo, ki ga je tožnik opravil kot član uprave družbe A. d.d., ampak na podlagi pogodbe o zaposlitvi (kot navadni zaposlenec). Z dnem 29. 2. 2016 se je tožnik preselil in fizično zapustil ozemlje Slovenije. Tožnik ni bil več fizično prisoten v Sloveniji, prav tako mu je potekel mandat člana uprave, kar pomeni, da ga je z delodajalcem A. d.d. na podlagi pogodbe o zaposlitvi vezalo zgolj delovnopravno razmerje. Dohodek, ki ga je tako prejel v spornem obdobju za mesec marec 2016, se tako nanaša izključno na dohodek iz naslova delovnega razmerja kot navadnega zaposlenca in ne kot člana uprave. Zato meni, da se mora ta dohodek obravnavati po 15. členu KIDO. Tožnik je kot davčni zavezanec 29. 2. 2016 zapustil ozemlje Slovenije in se za stalno preselil k svoji družini v Srbijo. Kot izhaja iz priložene kartice, je bil tožnik cel mesec marec 2016 na dopustu, ki ga je preživel izven ozemlja Slovenije. V skladu s prvim odstavkom 15. člena KIDO in Komentarjem vzorčne OECD konvencije ima pravico do obdavčitve dohodka iz zaposlitve država, katere rezident je prejemnik dohodka (v konkretnem primeru Srbija), razen če se zaposlitev izvaja v drugi državi pogodbenici (Slovenija), pri čemer je določeno, da se zaposlitev izvaja tam, kjer je v času zaposlitve, za katero prejme dohodek iz zaposlitve, zaposleni fizično navzoč. Ker tožnik v mesecu marcu 2016 ni bil fizično prisoten v Sloveniji in je plačilo dobil za dneve, ki se ne štejejo kot delovni dnevi, preživeti v Sloveniji, Slovenija nima pravice do obdavčitve tega dohodka.

7. Tožnik meni, da bi morala biti dohodka, ki sta mu bila izplačana v aprilu 2016, obravnavana po 15. členu in ne po 16. členu KIDO. Davčni organ pri tem ni preveril, kako so te določbe interpretirane v Komentarju vzorčne OECD konvencije in ni preveril, ali se za konkretni primer uporabi določba 15. člena KIDO. Davčni organ tako ni ravnal v skladu z načelom gotovosti, saj ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Prav tako ni preveril angleške različice zapisa določb, ki za izplačila po 15. in 16. členu uporablja različne termine. Iz slednje je namreč moč razbrati, da se angleška verzija določila 16. člena ne navezuje na dohodke, izplačane na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki so zajeta v 15. členu, ampak na druge dohodke, ki jih člani upravljanja lahko prejmejo tudi na drugih pravnih podlagah. Tožnik se sklicuje na razlike za primer, če ima posameznik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, s katero stopi v delovnopravno razmerje s svojim delodajalcem, ali pa so razmerja dogovorjena na drug način. Z vstopom v delovnopravno razmerje je posamezniku omogočeno uveljavljanje pravic v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Tožnik se sklicuje tudi na drugi odstavek 3. člena KIDO in meni, da je potrebno prejemke - plače, o katerih govori 15. člen KIDO, obravnavati kot dohodek iz zaposlitve in jih tako tudi davčno obravnavati.

8. Plača, ki jo je tožnik prejel v aprilu 2016 za marec 2016, se ne nanaša na delo člana uprave, saj je tožniku mandat že potekel 29. 2. 2016 in je do 31. 3. 2016 obstojalo delovnopravno razmerje med tožnikom kot navadnim zaposlenim in družbo A. d.d. Čeprav se pogodba o zaposlitvi nanaša zgolj na delovno mesto člana uprave, pa to ne pomeni, da je po prenehanju mandata tožnik še vedno opravljal delo člana uprave. Tožnik je namreč v tem spornem času po prenehanju mandata koristil letni dopust. Cel mesec marec je bil na letnem dopustu, ki ga je preživel izven ozemlja Slovenije, kar pomeni, da tožnik niti dejansko ni opravljal dela člana uprave, saj je bil na dopustu in izven ozemlja Republike Slovenije. V praksi je običajno, da se po prenehanju mandata delovno razmerje nadaljuje za krajši čas, da se predajo posli drugim članom uprave in da se izkoristi letni dopust. Zato se tožnik v spornem obdobju lahko šteje le kot navadni zaposleni, pri tem se tožnik sklicuje še na komentar ZDR-1. Navedeni dohodek bi se zato moral obravnavati po 15. členu KIDO.

9. Navedeno velja po mnenju tožnika tudi glede odpravnine. Poleg tega tožnik poudarja, da odpravnina ni plačilo za opravljeno delo, pač pa ima socialno plat, saj delavcu pomaga preživeti v prehodnem obdobju do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Torej je odpravnina dohodek, ki je vezan za namene prihodnosti. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 193/2008, iz katere izhaja, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, ker ta zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost. Družba A. d.d., za namene izplačila te odpravnine tudi ni imela knjiženih rezervacij, saj ni predvidela nastalega dogodka. Tožnik nadalje navaja, da je plačilo odpravnine vezano na predčasno prenehanje delovnega razmerja in ne neposredno na odpoklic oziroma prenehanje funkcije. Tožnik je nadaljeval delovnopravno razmerje z družbo A. d.d., in sicer le kot navadni zaposlenec. Zato oba dohodka, to je plača za mesec marec 2016, ki je bila tožniku izplačana v aprilu 2016, kot tudi odpravnina, izpolnjujeta pogoje izplačila po 15. členu KIDO, in sicer v smislu, da se ne obravnavata kot dohodek, prejet za nazaj, temveč kot tekoči dohodek (plača) ter dohodek, prejet za izpad dohodka v prihodnosti za namene socialne varnosti (odpravnina). Glede na navedeno Slovenija nima pravice do obdavčitve omenjenih dohodkov in je zato tožnik upravičen do vračila preveč plačanega davka v Sloveniji v višini 41.479,83 EUR. Tožnik med drugim kot dokaz predlaga svoje zaslišanje, sodišču pa predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Prilaga tudi stroškovnik.

10. V dopolnitvi tožbe tožnik prilaga še kartico (podpisano in žigosano s strani družbe A. d.d.), s katero dokazuje, da je bil v mesecu marcu 2016 na dopustu in da ni bil fizično prisoten v Sloveniji. Za dokaz - potrdilo policije, na katerega se je skliceval že v tožbi, pa tožnik navaja, da ga bo posredoval naknadno, ko ga bo pridobil. 11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in toženke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

14. V obravnavani zadevi je sporno plačilo davka od dohodkov, ki jih je tožnik prejel od delodajalca družbe A. d.d., in sicer plače za mesec marec 2016 in odpravnine. Oba navedena dohodka je tožnik prejel v aprilu 2016. Tožnik je v postopku izkazoval, da je rezident Srbije in da je julija 2013 sklenil z družbo A. d.d., pogodbo o zaposlitvi člana uprave, na podlagi katere je svoje delo fizično opravljal v Sloveniji. Mandat člana uprave mu je prenehal 29. 2. 2016, takrat je fizično zapustil Slovenijo, pogodba o zaposlitvi pa mu je prenehala 31. 3. 2016. Oba davčna organa sta navedene tožnikove dohodke (plačo za mesec marec 2016 in odpravnino) obravnavala v skladu s 16. členom KIDO. Upoštevajoč slednjega in upoštevajoč nacionalno zakonodajo (5. člen ZDoh-2) sta zaključila, da so bili navedeni tožnikovi prejemki pravilno obdavčeni v Republiki Sloveniji. Zato sta zaključila, da je tožnikov delodajalec družba A. d.d., na podlagi 57. člena ZDavP-2 pravilno odtegnila in plačala davek v skupni višini 41.479,83 EUR. Posledično sta zavrnila tožnikovo zahtevo za vračilo navedenega davka.

15. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, saj meni, da bi davčna organa omenjene tožnikove dohodke, prejete aprila 2016, morala obravnavati po 15. členu KIDO ter posledično ugotoviti, da so izpolnjeni pogoji za vračilo navedenega davka. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

16. Iz 16. člena KIDO izhaja, da se plačila direktorjem in druga podobna plačila, ki jih dobi rezident države pogodbenice kot član uprave ali nadzornega sveta družbe, ki je rezident druge države pogodbenice, lahko obdavčijo v tej drugi državi. V zadevi ni sporno, da je tožnik za namene KIDO rezident Srbije in da je tudi rezident Slovenije. Na podlagi citirane določbe 16. člena KIDO se plača članu uprave - konkretno tožniku, ki je rezident druge države pogodbenice (konkretno Srbije), lahko obdavči v Sloveniji. Ker je bil tožnik tudi rezident Republike Slovenije (do 5. 5. 2016), je na podlagi 5. člena ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Davčna organa sta tožnikovo plačo za mesec marec 2016 obravnavala po 16. členu KIDO, čeprav je tožniku 29. 2. 2016 prenehal mandat za člana uprave. Sklepala sta namreč, da je prejet dohodek povezan z delom člana uprave. Iz pogodbe, ki jo je predložil tožnik, namreč izhaja, da je opravljal le delo člana uprave. Drugostopenjski organ je v zvezi s tem še navedel, da se v primeru, da član uprave pri družbi opravlja tudi druge funkcije (kot navadni zaposleni, svetovalec, vodja oddelka) dohodki iz teh naslovov obravnavajo po 15. členu KIDO. Vendar pa morajo biti take situacije, da bi se lahko upoštevale, ustrezno urejene, za kar v konkretni zadevi ne gre. Ker tožnik ni predložil nobenih listin o tem, da bi pri omenjenem delodajalcu imel (razen funkcije člana uprave) še druge funkcije, sta davčna organa štela, da je tožnikov dohodek za marec 2016 povezan z njegovo funkcijo člana uprave in da je zato treba upoštevati 16. člen KIDO.

17. Tožnik se sklicuje na to, da mu je funkcija člana uprave prenehala 29. 2. 2016, zaradi česar bi davčna organa morala njegovo plačo za mesec marec 2016 obravnavati kot plačo zaposlenca (in ne člana uprave), to pa pomeni, da bi morala upoštevati 15. člen KIDO. Z upoštevanjem slednjega pa bi morala, ob dejstvu, da tožnik fizično ni bil več prisoten v Sloveniji (saj je bil na letnem dopustu, kar izkazuje s kartico, ki jo prilaga), po mnenju tožnika zaključiti, da se marčevska plača za leto 2016 obdavči v državi njegovega rezidenstva, to je Srbiji in ne v Sloveniji. Po presoji sodišča tožnikovo stališče ni pravilno.

18. 15. člen KIDO določa pravila v zvezi z obdavčitvijo dohodka iz zaposlitve (plače, mezde in drugi podobni prejemki). V skladu s tem pravilom se dohodek iz zaposlitve obdavči v državi rezidentstva zaposlenega, razen če se zaposlitev izvaja v drugi državi pogodbenici. Če se zaposlitev izvaja v drugi državi pogodbenici, se lahko dohodek obdavči v državi, kjer se zaposlitev dejansko izvaja. Iz tožnikovih navedb je razumeti, da iz razloga, ker v mesecu marcu 2016 ni bil (več) fizično navzoč v Sloveniji, se naj zaposlitev v Sloveniji ne bi več izvajala, zaradi česar naj bi (na podlagi omenjenega 15. člena KIDO), ta dohodek, ki je bil tožniku izplačan aprila 2016 (s strani delodajalca A. d.o.o.), obdavčila država tožnikovega rezidentstva, to je Srbija in ne Slovenija. Po presoji sodišča pa navedeno tožnikovo stališče ni pravilno.

19. Po presoji sodišča namreč tudi v primeru, da bi se tožnikova plača za mesec marec 2016 obravnavala po 15. členu KIDO (kot plača zaposlenca in ne kot plača člana uprave), odločitev v zadevi ne bi bila drugačna. Ni namreč mogoče slediti tožnikovemu stališču, da se iz razloga, ker tožnik v mesecu marcu 2016 ni bil (več) fizično navzoč v Sloveniji (kot sam navaja zaradi letnega dopusta), zaposlitev ni več izvajala v Sloveniji, zaradi česar meni, da bi ta dohodek moral biti obdavčen v Srbiji (kjer ima rezidenstvo). Res je, da se po Komentarju vzorčne konvencije OECD zaposlitev izvaja tam, kjer je zaposleni fizično navzoč. Vendar pa se pri presoji fizične navzočnosti po presoji sodišča ne more kot relevantno okoliščino šteti tožnikovo odsotnost iz države zaradi letnega dopusta. Nesporno namreč je, da je tožniku plačo za mesec marec 2016 izplačal delodajalec, to je družba A. d.d., s sedežem v Sloveniji, pri kateri je bil tožnik v delovnem razmerju. Dejstvo, da v mesecu marcu 2016 tožnik ni bil več fizično prisoten v Sloveniji, ker je bil zaradi letnega dopusta odsoten iz države, po presoji sodišča ne more biti relevantno.

20. Zato po presoji sodišča tudi v primeru, da se tožnikova plača za mesec marec 2016 obravnava po 15. členu KIDO, takšna obravnava ne spremeni zaključka, da se navedeni dohodek obdavči v Republiki Sloveniji. Iz 15. člena KIDO namreč izhaja, da če se zaposlitev izvaja v drugi državi pogodbenici (v tem primeru Republiki Sloveniji) se lahko tako dobljeni prejemki obdavčijo v tej državi (torej v Republiki Sloveniji). Kot že povedano, namreč ni mogoče slediti stališču tožnika, da se v konkretnem primeru zaposlitev ni več izvajala v Republiki Sloveniji iz razloga, ker je bil tožnik odsoten zaradi letnega dopusta. V skladu s 5. členom ZDoh-2 pa je rezident (tožnik je v obravnavanem obdobju bil tudi rezident Republike Slovenije) med drugim zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki ni ugodil tožnikovi zahtevi za vračilo davka od dohodka za mesec marec 2016. 21. Prav tako je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev davčnega organa, ki ni ugodil tožnikovi zahtevi za vračilo davka od odpravnine, ki je bila tožniku izplačana v aprilu 2016. Oba davčna organa se pri odpravnini, ki je bila tožniku izplačana v aprilu 2016, pravilno sklicujeta na 16. člen KIDO. Po slednjem se plačila direktorjem in druga podobna plačila, ki jih dobi rezident države pogodbenice (v konkretnem primeru Srbije) kot član uprave družbe, ki je rezident druge države pogodbenice (v konkretnem primeru Slovenije), lahko obdavčijo v tej drugi državi (konkretno Sloveniji). Tožnik takšni odločitvi ugovarja, sklicuje se namreč, da bi davčni organ moral pri navedeni odpravnini upoštevati 15. člen KIDO, prav tako meni, da pri odpravnini ne gre za opravljeno delo, pač pa, da ima socialno plat. Meni, da gre za dohodek, ki je vezan za namene prihodnosti. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

22. Tudi po presoji sodišča gre pri odpravnini, ki je bila tožniku izplačana v aprilu 2016, za dohodek, ki je vezan na prenehanje opravljanja njegove funkcije kot člana uprave (na kar nenazadnje kaže tudi višina odpravnine, ki je določena s pogodbo o zaposlitvi člana uprave). Zato je davčni organ navedeno odpravnino pravilno obravnaval na podlagi 16. člena KIDO. Po slednjem ima Slovenija pravico, da obdavčuje kakršno koli plačilo, ki ga dobi član uprave. Navedeno plačilo - odpravnino je tožnik prejel zaradi prenehanja funkcije člana uprave. Tožnikovi ugovori, da bi davčni organ moral pri navedeni odpravnini upoštevati 15. člen KIDO, zato niso utemeljeni. Prav tako na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na socialno funkcijo odpravnine in na njen namen. V obravnavani zadevi se namreč navedeni dohodek - odpravnina obravnava z davčnega vidika in ne iz drugih vidikov. Zato tudi morebitni socialni pomen take odpravnine, na kar se sklicuje tožnik, ne vpliva na presojo le-te pri davčnem obravnavanju.

23. Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa prav tako ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je po presoji sodišča v zadevi relevantno, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika, saj tožnik v tožbi ni navedel, zakaj naj bi ga sodišče zaslišalo in kako bi njegovo zaslišanje lahko vplivalo na odločitev v navedeni zadevi. Zato sodišče navedeni tožnikov predlog kot nesubstanciran zavrača. 25. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe tožnika, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

26. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.