Jedro

Iz pravil o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah ne izhaja vezanost na dejstvo odprave protipravnega stanja; za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o škodi in o storilcu, kar pa ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti. Tveganje pravočasne ocene, da je škodno ravnanje protipravno, nosi oškodovanec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Po podatkih spisa spisa tožnik živi v Republiki Sloveniji od leta 1971, 26. 2. 1992 pa je bil izbrisan iz Registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. V tem postopku je odškodnino zahteval od več domnevnih povzročiteljev škode, pri čemer naj bi bila škoda, ki naj bi mu jo povzročil vsak od njih, vsaj delno posledica izbrisa. Ob zaključku glavne obravnave je vztrajal pri tožbi le še zoper Društvo A. in zoper Republiko Slovenijo. Tožba zoper Društvo A. je bila zaradi prenehanja društva, ki ni imelo pravnih naslednikov, zavržena.

2. Od države je tožnik zahteval plačilo 14.171,27 EUR, kar predstavlja vsoto neporavnanih davčnih obveznosti za čas od leta 1996 do tožnikove invalidske upokojitve v letu 2002. Tožnik je trdil, da zaradi izbrisa ni mogel delati oziroma je lahko delal v manjšem obsegu, zato davka ni mogel plačati, neplačan davek pa je njegova škoda. V tem delu je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo s pojasnilom, da nastanek škode ni izkazan: davek se odmerja od davčne osnove, ta pa se ugotavlja iz davčne napovedi zavezanca in temelji na podatkih iz zavezančevih poslovnih knjig (povedano drugače: tožniku je bil davek odmerjen od dohodka, ki ga je napovedal v davčni napovedi in prikazal v poslovnih knjigah).

3. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za plačilo 62.593,89 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka. Ta zahtevek je tožnik utemeljeval s trditvijo, da je Društvo A. ravnalo protipravno, ker ga je pri razporejanju na vožnje obravnavalo diskriminatorno, takega obravnavanja pa je bil deležen ravno zaradi izbrisa; posledično je bil prikrajšan na zaslužku. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da država ne more odgovarjati za ravnanje društva; če je tožniku škoda res nastala na zatrjevan način, bi zanjo lahko odgovarjalo pač samo društvo. Nazadnje je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2009 zahteval plačilo 62.593,89 EUR in trdil, da je bil od izbrisa 26. 2. 1992 do invalidske upokojitve 22.3. 2002 prikrajšan pri zaslužku, ker zaradi izbrisa ni mogel normalno opravljati dejavnosti taksista, za 76.000 EUR, za 36.000 EUR je prikrajšan pri pokojnini za obdobje 30 let (upokojil se je pri 49 letih), ker zaradi neplačanih prispevkov nima priznane pokojninske dobe (v času izbrisa, utrpel je stroške s plačilom upravnih taks, 10.000 EUR pa zahteva za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, nato pa namesto vsote vseh navedenih škod zahteva 62.593,89 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ta terjatev zastarala, in sicer tudi v primeru, če bi zastaranje pričelo teči šele z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v letu 2002 (tako stališče je tožnik zagovarjal v odgovor na ugovor zastaranja, ki ga je podala država).

4. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilno sodbo potrdilo, delno iz drugih razlogov: po njegovem prepričanju so vsi zahtevki zastarani; zastaranje je pričelo teči najpozneje 12. 3. 1999 z objavo odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94, zato bi moral tožnik tožbo vložiti v treh letih - do 12. 3. 2002, a jo je vložil pozneje.

5. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Materialno pravo je uporabljeno zmotno, ker je zmotna odločitev o ugovoru zastaranja. Z objavo odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 zastaranje ni moglo začeti teči. Teči ni moglo zato, ker tožnik z odločbo ni bil seznanjen, saj mu ni bila neposredno vročena, pravilo, da nepoznavanje prava škoduje, pa za odločbe Ustavnega sodišča ne velja. Praksa nižjih sodišč, da je začelo zastaranje odškodninskih terjatev teči z objavo navedene odločbe Ustavnega sodišča predpostavlja, da je vsakdo poznal vsebino odločb Ustavnega sodišča, kar je zmotno, ko gre za prava nevešče stranke, kar je tožnik nedvomno bil - ne le to, imel je tudi psihiatrične težave, zaradi katerih se je zdravil že pred letom 1999. Zastaranje je lahko začelo teči najprej z izdajo dovoljenja za stalno bivanje, ki je bilo tožniku vročeno 12.9.2002, ker se je šele tedaj odpravilo protipravno stanje. Trdi še, da so mu bile kršene pravice iz 14., 22., 26., 33., 34., 35., 49. in 50. člena Ustave in njim ustrezne pravice iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6. Drugotožena stranka na revizijo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

8. Po določbi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Zato je revizijsko sodišče vezano na tožnikovo tezo, da zastaranje ni moglo začeti teči pred 12.9.2002, ko mu je bilo vročeno dovoljenje za stalno bivanje (ne trdi, da je terjatev nezastarljiva). Njegovo stališče je, da je bilo šele z izdajo dovoljenja za stalno bivanje odpravljeno protipravno stanje, dokler je protipravno stanje trajalo, pa zastaranje ni moglo teči. 9. Takšno revidentovo stališče je materialnopravno zmotno. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da iz pravila o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah ne izhaja vezanost na dejstvo odprave protipravnega stanja(1) in da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o škodi in o storilcu, kar pa ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti ter da tveganje pravočasne ocene, da je škodno ravnanje protipravno, nosi oškodovanec.(2) Za uporabo pravil o pričetku teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve torej ni relevanten niti čas objave odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 in še toliko manj čas, ko je bilo tožniku 3 leta in pol po objavi ustavne odločbe U-I-284/94 izdano dovoljenje za stalno bivanje. Pri tem je pomembno, da tožnik ni trdil, da mu na dan, ko je po presoji sodišč prve in druge stopnje pričelo teči zastaranje njegove odškodninske terjatve, to je (najkasneje) z dnem objave ustavne odločbe 12. 3. 1999, škoda in njen povzročitelj ne bi bila znana, po presoji pritožbenega sodišča pa mu je moralo biti ali bi mu ob zadostni skrbnosti vsaj moralo biti znano oboje.

Glede procesnih kršitev

10. Pritožbeno sodišče, ki je presodilo, da sta zastarala tudi tista dva zahtevka tožnika, ki ju je prvostopenjsko sodišče zavrnilo iz drugih, zgoraj že povzetih razlogov, je obrazložitev izpodbijane sodbe namenilo zgolj argumentaciji stališča o zastaranju teh dveh zahtevkov. Presoji prvostopenjskega sodišča o zastaranju tretjega zahtevka je pritrdilo. Ključni razlog prvostopenjskega sodišča glede tega zahtevka je, da ga je tožnik uveljavljal šele s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2009, torej po tem, ko sta potekla celo od vročitve dovoljenja za stalno bivanje (12. 9. 2009) šteta subjektivni in objektivni zastaralni rok. Revident poskuša prikazati, da z navedeno pripravljalno vlogo identiteta tožbenega zahtevka ni bila spremenjena (razširjena), pač pa le konkretizirana glede na predhodno pravočasno podane ustrezne trditve, ki ga substancirajo. Stališču o spremembi identitete tožbe nasprotuje z opozarjanjem na dejstvo, da je navedel le dodatno podlago svojemu zahtevku, da pa tako kot prej tudi sedaj uveljavlja plačilo 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vendar so tožnikovi argumenti zgrešeni. Tudi po vložitvi pripravljalne vloge z dne 29. 5. 2009 je tožnik vztrajal pri zahtevkih, da mu mora država plačati 14.171,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je drugonavedenega utemeljeval s trditvijo, da je bil za zaslužek od dejavnosti prevoza oseb prikrajšan zaradi diskriminatornega ravnanja Društva A., katerega vzrok je bil v tem, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Z navedeno pripravljalno vlogo je tožnik navedel drugačno strukturo svoje odškodninske terjatve do države, pri čemer seštevek posameznih postavk premoženjske in nepremoženjske škode presega 62.593,89 EUR, tožnik pa je navedel, da „tožbenega zahtevka ne zvišuje na znesek, ki bi pomenil seštevek zneskov iz prejšnjih odstavkov, temveč ga še naprej uveljavlja v že postavljeni višini; z gornjimi navedbami dokazuje le, da je njegov zahtevek v postavljeni višini več kot utemeljen.“ Spremenil je torej identiteto terjatve in je bila tožba spremenjena, čeprav je denarni zahtevek ostal nespremenjen. Ne drži, da bi vse, kar je uveljavljal v okviru tega zahtevka, tožnik zatrjeval in uveljavljal že prej: odškodnine za nepremoženjsko škodo ter odškodnine za premoženjsko škodo v obliki prikrajšanja na pokojnini in izdatkov za upravne takse ni zatrjeval in zahteval nikoli prej, že prej je zahteval le povrnitev prikrajšanja na zaslužku v znesku 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar pa je dejanska podlaga tega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2009 spremenjena: trdil je le, da zaradi izbrisa ni mogel „normalno“ opravljati dejavnosti taksista. Smiselno uveljavljen očitek kršitve procesnih pravil o spremembi tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP) ni podana.

11. Revizija torej ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej odločbi II Ips 11/2008, II Ips 360/2010. Op. št. (2): Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 70/2010, II Ips 373/2011 in druge ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/94.