Jedro

Pogoj za denacionalizacijo v obliki nadomestne nepremičnine oziroma zemljišč je sporazum med zavezancem in upravičencem.

SOD denacionalizacijskemu upravičencu ne more ponuditi delnic, ki jih ima RS, zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je v izpodbijani odločbi upravičencu priznal odškodnino v obliki obveznic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločil, da: z dnem pravnomočnosti te odločbe pripada upravičencu A.A. odškodnina v za ta namen izdanih obveznicah v skupni vrednosti 435.898,70 DEM, izplačljiva v valuti RS ter dana za: - podržavljeno kmetijsko in gozdno zemljišče v višini 10.666,19 DEM, in sicer za nepremičnine, podržavljene iz vl. št. 43 k.o. ... (parc. št. 69, 74, 2841, 387 – del) in iz vl. št. 44 k.o. ... (parc. št. 31 – del, 252, 1165, 1166, 1167); za podržavljeno zazidano stavbno zemljišče parc. št. 68, 67/1, vl. št. 43 k.o. ... in parc. št. 32, vl. št. 44 k.o. ... ter na njem podržavljene objekte v višini 413.698,31 DEM; za podržavljeno premično premoženje v višini 11.534,20 DEM (1. točka izreka); je zavezanec za izplačilo odškodnine iz 1. točke Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD); se premoženje iz 1. točke da po pravnomočnosti te odločbe v začasno upravljanje skrbnici za posebni primer B.B. (3. točka izreka); mora SOD odškodnino, za katero je zavezan po tej odločbi, skrbnici za posebni primer iz 3. točke izreka izročiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe (4. točka izreka); vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka); je bilo v zadevi o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo že odločeno s pravnomočnimi delnimi odločbami z dne 22. 11. 1999, 26. 6. 2002 in 2. 10. 2006 (6. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A.A. po pooblaščenki (tožnici) 13. 7. 1990 vložil zahtevo za denacionalizacijo, s katero je zahteval vrnitev celotnega zaplenjenega premoženja, ki je bilo upravičencu podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe ter Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, ki sta kot podlaga za denacionalizacijo našteta v 19. točki in 21. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V zvezi s podržavljenimi zazidanimi stavbnimi zemljišči navaja, da po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb, zato upravičencu v naravi ni mogoče vrniti podržavljenih parcel št. 68, 67/1 in 32, vse k.o. .... Po določbi 17. člena ZDen se ne vrača tudi podržavljeno premično premoženje, razen če gre za v tej določbi naštete predmete. Ker v obravnavani zadevi ne gre za premičnine, ki bi jih bilo po 17. členu ZDen mogoče vrniti, zanje na podlagi petega odstavka 42. člena ZDen upravičencu prav tako pripada odškodnina. Nadalje se je v postopku ugotavljala višina odškodnine, ki za to premoženje pripada upravičencu. Za ugotavljanje vrednosti zazidanih stavbnih zemljišč (parc. št. 68, 67/1 in 32 k.o. ...) oziroma na njih podržavljenih objektov je bilo odrejeno dokazovanje s sodnim izvedencem in cenilcem gradbene stroke, ki je ugotovil, da so bili upravičencu podržavljeni sledeči objekti: stanovanjska hiša ... v vrednosti 179.811,72 DEM, stanovanjska hiša ... v vrednosti 77.434,56 DEM, gospodarsko poslopje – hlev v vrednosti 100.640,91 DEM, gospodarsko poslopje – skedenj v vrednosti 18.769,42 DEM, svinjak v vrednosti 10.214,08 DEM, trije vodnjaki v skupni vrednosti 7.579,00 DEM, gnojišče – betonska greznica v vrednosti 8.069,76 DEM ter trije leseni kozolci v skupni vrednosti 11.178,86 DEM. Po izjavi cenilca vrednost zemljišč ni bila posebej ocenjena, ker je bila zajeta v cenitvi objektov kot fundus. Upravni organ je napravil tudi izračun višine odškodnine za podržavljeno premično premoženje – inventar in živino, ki ga je izračunal na podlagi 26. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. V zvezi z navedbo vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, da se ji odškodnino izplača v obliki delnic v državni lasti v podjetjih, podrejeno pa, da se obveznice SOD smejo uporabiti za zamenjavo z državnimi delnicami v podjetjih, navaja, da je upravni organ v ponovljenem postopku sledil napotkom Upravnega sodišča v sodbi I U 1193/2009 z dne 20. 10. 2009. Kot je razvidno iz odgovora SOD z dne 6. 1. 2009, ima le-ta kapitalske naložbe v družbah, katerih seznam je objavljen na spletni strani www.so-druzba.si

, vendar kot nadalje pojasnjuje in kot je v sodbi ugotovilo in obrazložilo tudi sodišče, se postopek za izročitev delnic lahko vodi šele po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Po navedenem upravni organ meni, da upravičencu v postopku denacionalizacije za predmetno premoženje ni mogoče ponuditi odškodnine v obliki delnic podjetja ali več podjetij v lasti RS ali SOD, ampak mu pripada odškodnina v obveznicah, izdanih v ta namen, ki jih bo mogoče po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe v skladu z relevantnimi določbami predpisov zamenjati za delnice. V zvezi s podržavljenim kmetijskim in gozdnim zemljiščem, ki je predmet tega postopka, pa navaja, da ga po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen oziroma 2. točke 19. člena tega zakona upravičencu ni mogoče vrniti v naravi, zato mu na podlagi prvega odstavka 42. člena ZDen pripada odškodnina. Po tretjem odstavku 42. člena ZDen se v primerih iz prvega odstavka tega člena lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da zavezanec da upravičencu nadomestno zemljišče. Kot je razvidno iz zahteve za denacionalizacijo, so vlagatelji zahtevali odškodnino v obliki nadomestnega zemljišča, ki je bila poslana v opredelitev skladu in njegovemu zakonitemu zastopniku DPRS, ki je v vlogi z dne 18. 9. 2003 sporočil, da bo zavezanec upravičencu za ta zemljišča ponudil nadomestno zemljišče. Vendar pa je dne 15. 1. 2010 upravni organ prejel dopis DPRS z dne 14. 1. 2010, v katerem mu je ta sporočil, da sklad s tožnico ni mogel skleniti sporazuma o nadomestnih zemljiščih za podržavljena predmetna zemljišča. V zvezi s tožničinimi pripombami, ki jih je upravni organ poslal v opredelitev DPRS-ju kot zakonitemu zastopniku sklada, navaja, da je tožnico z dopisom z dne 4. 3. 2010 pozval, da predloži podpisano izjavo, iz katere bo razvidno, da za obravnavano podržavljeno zemljišče upravičencu pripada nadomestno zemljišče v kompleksu pri farmi ..., ker te ni v upravnem spisu oziroma da v primeru, če takšnega sporazuma ni, preoblikuje zahtevek za denacionalizacijo v drugo obliko odškodnine, ki je na razpolago v postopkih denacionalizacije. Vendar pa tožnica zahtevane podpisane izjave o dodelitvi nadomestnih zemljišč ni predložila, je pa upravnemu organu poslala dopis - prijavo na javni poziv za sklenitev poravnave za nadomestno zemljišče, ki jo je 9. 7. 2008 vložila na lokalni izpostavi sklada v Kranju. Zato, ker se zavezanec in upravičenec nista mogla sporazumeti o nadomestnih zemljiščih za predmetna podržavljena zemljišča, je prvostopni upravni organ vodil postopek za določitev odškodnine v obliki obveznic, izdanih v ta namen, ki upravičencu pripadajo na podlagi prvega odstavka 42. člena ZDen, saj je odškodnina v obliki nadomestnega premoženja neobvezna oblika odškodnine, pogoj zanjo pa je sklenjen sporazum med zavezancem in upravičencem o vrnitvi nadomestnega premoženja (tretji odstavek 42. člena ZDen). Pri tem pa poudarja, da so se zavezanka – SOD in predlagatelji denacionalizacije strinjali z višino odškodnine, ugotovljene v postopku.

Organ druge stopnje je z odločbo št. 490-52/2010/2 z dne 8. 11. 2010 pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da iz dokumentov predmetne zadeve izhaja, da se v konkretnem primeru zavezanec – sklad in upravičenec oziroma njegova pravna naslednica – tožnica nista sporazumela o nadomestnem zemljišču. Tožnica je 9. 7. 2008 pri skladu res vložila prijavo na javni poziv za sklenitev poravnave za nadomestno zemljišče v postopku denacionalizacije, vendar pa med upravičencem oziroma pravno naslednico ter zavezancem vse do izdaje izpodbijane prvostopne odločbe ni prišlo do sklenitve sporazuma. Takšna ugotovitev izhaja iz dopisa DPRS z dne 14. 1. 2010, v katerem sporoča, da sklad s tožnico ni sklenil sporazuma o nadomestnih zemljiščih, kljub večkratnim sestankom in poslanim pisnim ponudbam. Glede na to je prvostopni upravni organ po prepričanju pritožbenega organa utemeljeno odločil o podredni obliki odškodnine za podržavljeno kmetijsko zemljišče in gozd, to je v obliki obveznic SOD. Dalje pa pritožbeni organ ugotavlja, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moral upravni organ odločiti, da se za podržavljena stavbna zemljišča, stavbe in premičnine prizna odškodnina v delnicah RS. V zvezi s tem citira določbe prvega, drugega in petega odstavka 42. člena ter tretji odstavek 51. člena ZDen, iz katerega izhaja, da je SOD zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga RS. SOD je kot zavezana stranka sodelovala v konkretnem postopku in ugovarjala zahtevi za odškodnino v delnicah RS ter zatrjevala, da delnic za izplačilo odškodnine nima. Iz Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) in Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju uredba) izhaja, da upravičenec šele v postopku za izvršitev pravnomočne denacionalizacijske odločbe lahko zahteva, da mu zavezana stranka, to je SOD, namesto obveznic ponudi ustrezno število delnic posameznega podjetja ali več podjetij, s katerimi razpolaga RS ali SOD. Iz uredbe izhaja, da izroči SOD obveznice na zahtevo prejemnika in da mora prejemnik zahtevi za izročitev obveznic priložiti odločbo s potrdilom o pravnomočnosti. Podrobneje je postopek zamenjave obveznic za delnice urejen v Statutu SOD. Tako zaključuje, da iz navedenih predpisov izhaja, da je zamenjava obveznic v delnice mogoča šele po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Zato je utemeljeno zatrjevanje SOD, da ne razpolaga z delnicami v lasti RS v namene denacionalizacijskih postopkov. Na tako stališče se je postavilo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1193/2009 z dne 20. 10. 2009. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da SOD upravičencu v postopku pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe ne more ponuditi delnic RS, je bilo z izpodbijano odločbo pravilno odločeno o podredni obliki odškodnine za podržavljena stavbna zemljišča in objekte ter premičnine, to je v obliki obveznic SOD.

Tožnica v tožbi navaja, da ne drži trditev v prvostopni odločbi, da med upravičencem oziroma njegovo pravno naslednico ter zavezancem vse do izdaje izpodbijane odločbe ni prišlo do sklenitve sporazuma. Sama je namreč že pred 22. 6. 2009 prejela ponudbo sklada, ki jo je podpisala, izročila osebno skladu in je v spisu pri skladu, kar pomeni, da je sporazum sklenila. To je v postopku tudi zatrjevala. Kljub temu se je sklad z njo še kar naprej „dogovarjal, obljubljal in se zavezoval“ ter na koncu DPRS napačno in nezakonito informiral. Meni, da sklad ne more in ne sme ponujene in nato podpisane ponudbe (sporazuma) kar zamolčati. Prav tako se ne sme kot zavezanec z upravičencem pogajati in sredi pogajanj enostavno organu sporočiti, da kot zavezanec sporazuma ni sklenil in da naj zato organ določi denacionalizacijo v obliki obveznic, čeprav je prej celo prejel podpisano ponudbo, ki jo je dal sam. Na ta način lahko namreč v nasprotju z določil ZDen izigra vsakega upravičenca, čeprav ZDen jasno določa, da je o izbiri načina denacionalizacije merodajna edinole volja in izjava upravičenca. Prav tako je bilo nezakonito in v nasprotju z ZDen odločeno o načinu odškodnine. Tudi v tem primeru sta tako prvo kot drugostopni organ slepo sledila izjavi SOD-a, češ da nima delnic RS za ta namen. SOD je bil ustanovljen prav za namen odškodovanja tako v obveznicah, kot v delnicah. Poleg tega tožnica meni, da je v postopku dokazala, da SOD delnice RS ima, saj jih je prav tedaj celo javno ponujal v prodajo. Po njenem mnenju je upravni organ napačno tolmačil sodbo Upravnega sodišča I U 1193/2009, ki jasno določa, da sta možni obe možnosti (delnice ali obveznice). Obveznice, kljub drugačni zahtevi upravičenca, pa le, če SOD nima delnic RS za ta namen, kar mora SOD dokazati (vendar ne z javno najavo prodaje delnic RS). Tega pa SOD po njenem mnenju ni dokazal. Zato v postopku ni bilo ugotovljeno, da SOD upravičencu ne bi mogel ponuditi delnic RS. To pomeni, da je izpodbijana prvostopna odločba nepravilna in nezakonita. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi, prvo in drugostopno odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom – SOD v odgovoru na tožbo navaja, da tožbene navedbe, kolikor se nanašajo na odločitev upravnega organa glede izplačila odškodnine, ni utemeljena. Upravna organa sta tožnici pravilno pojasnila način in potek postopka izvršitve pravnomočne odločbe o denacionalizaciji v primeru, ko stranka zahteva odškodnino v obliki delnic podjetij. Zato sodišču predlaga, da tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo odškodnine, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna oblika priznane odškodnine denacionalizacijskemu upravičencu A.A. za podržavljeno premoženje, ki je predmet izpodbijane prvostopne odločbe, pri čemer višina odškodnine ni sporna. Tožnica namreč meni, da upravičencu za kmetijsko zemljišče in gozdove, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, kar tudi ni sporno, pripadajo nadomestna zemljišča, za podržavljena stavbna zemljišča s stavbami in za podržavljene premičnine, ki jih prav tako nesporno ni mogoče vrniti v naravi, pa odškodnina v obliki delnic RS.

Sodišče se strinja z odločitvijo upravnih organov obeh stopenj ter z razlogi, ki sta jih navedla v prvo in drugostopni odločbi ter se na razloge, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Glede nadomestnih zemljišč Po določbi prvega odstavka 42. člena ZDen v primeru, kot je obravnavani, torej da nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima RS ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. V primerih iz prvega odstavka tega člena pa se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino (tretji odstavek 42. člena ZDen).

Iz citiranih določb izhaja, da je pogoj za denacionalizacijo v obliki nadomestne nepremičnine oziroma zemljišč sporazum med zavezancem in upravičencem. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je bil takšen sporazum sklenjen, da pa se je sklad še kar naprej z njo pogajal. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ tožnico v zvezi s takšnimi trditvami, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, pozval k predložitvi podpisanega sporazuma, česar pa ni storila. Tudi k predmetni tožbi ga ni priložila. V tožbi sicer navaja, da naj bi se le-ta nahajal pri skladu, vendar pa ne zatrjuje, da sporazuma ni mogla sama pridobiti in predložiti upravnemu organu v tem denacionalizacijskem postopku oziroma sodišču v predmetnem upravnem sporu. Glede na podatke upravnega spisa zadeve, ugotovitve upravnih organov obeh stopenj v prvo in drugostopni odločbi ter ob tem, da tožnica svojih trditev o obstoju sporazuma ni dokazala, pri čemer je dokazno breme, da svoje trditve dokaže, na njej, sodišče sodi, da sporazum med upravičencem in skladom kot zavezancem ni bil sklenjen. To pa pomeni, da pogoj za denacionalizacijo v obliki nadomestnih zemljišč ni izpolnjen.

Glede odškodnine v obliki delnic RS Drugi odstavek 42. člena ZDen določa, da če upravičenec zahteva delnice, ki jih ima RS, pa mu jih ni mogoče ponuditi, mu gre odškodnina v obveznicah.

V zvezi z vprašanjem oblike odškodnine je sodišče že zavzelo stališče v sodbi opr. št. I U 1193/2009 z dne 20. 10. 2009, kateremu sta upravna organa v predmetnem postopku v celoti sledila, zato je odločitev tudi v tem delu pravilna. V navedeni sodbi je sodišče zavzelo stališče, da bo v ponovljenem postopku treba določbo drugega odstavka 42. člena ZDen razlagati tako, da v primeru, da bo ugotovljeno, da upravičencu delnic, ki jih ima RS, SOD ne more ponuditi, mu bo mogoče priznati le odškodnino v obveznicah.

Sodišče ugotavlja, da je zavezanec za plačilo odškodnine – SOD tekom predmetnega upravnega postopka navajal, da vrnitev premoženja v obliki delnic, ki jih ima RS, ni možna, ker tovrstnih delnic ni na razpolago (dopis SOD prvostopnemu organu z dne 30. 10. 2008). V dopisu prvostopnemu organu z dne 6. 1. 2009 je SOD še navedel, da nima podatkov o delnicah, ki jih ima RS, da pa je seznam družb, v katerih ima SOD kapitalske naložbe, objavljen na njihovi spletni strani. Ker torej po povedanem SOD denacionalizacijskemu upravičencu ne more ponuditi delnic, ki jih ima RS, je upravni organ ravnal pravilno, ko je v izpodbijani odločbi upravičencu priznal odškodnino v obliki obveznic.

Iz Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (8. člen tega zakona) in Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (prvi in drugi odstavek 14. člena uredbe), pa tudi izhaja, da upravičenec šele v postopku za izvršitev pravnomočne denacionalizacijske odločbe lahko pri SOD zahteva, da mu le-ta namesto obveznic ponudi ustrezno število delnic posameznega podjetja ali več podjetij, s katerimi razpolaga RS ali SOD.

Ker je po vsem navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1