Jedro

Niti iz določb ZSPOZ niti iz določb ZZVN ne izhaja, da gre upravičencem odškodnina tudi za čas od prenehanja druge svetovne vojne (15. 5. 1945 - prvi odstavek 2. člena ZZVN) do vrnitve v domovino. Ta čas se upošteva samo pri odločanju o nekaterih drugih pravicah, ki jih ureja ZZVN (13. oziroma 16. člen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 10. 9. 2002 odločila, da tožniku, ki mu je bil s pravnomočnim sklepom Upravne enote A, Izpostava B z dne 1. 11. 1999 priznan status žrtve vojnega nasilja in s tem status upravičenca do odškodnine po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001 in 111/2001, v nadaljevanju: ZSPOZ), pripada odškodnina v višini 216.000,00 SIT, ki bo izplačana v dveh obrokih z nakazilom na račun, in sicer prvi obrok v višini 150.000 SIT v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe in po prejemu zahteve, drugi obrok v višini 66.000 SIT pa v dvanajstih mesecih po plačilu prvega obroka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožniku pripada po 4. točki 1. alineje 1. odstavka 10. člena ZSPOZ po 12.000 SIT za mesec pretrpljenega nasilja, kar za 18 mesecev znaša 216.000,00 SIT. Določena odškodnina se tožniku izplača v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 13. člena in 9. odstavka 14. člena ZSPOZ.

Tožnik izpodbija navedeno odločbo, saj se z odločitvijo ne strinja. Ugotavlja, da 10. člen ZSPOZ v 10. členu zelo ozko določa kriterije za plačilo odškodnine. Opisuje dogodke iz leta 1943, ko so Italijani prišli v C, kjer je bil tožnik v šoli, ter kasnejše medvojne dogodke, ki so tožnika močno prizadeli in so pogojevali tudi beg tožnikove družine od doma. Tožena stranka je nepravilno ugotovila, da tožnik ni upravičen do odškodnine za izgnance v smislu 2. točke 1. odstavka 10. člena ZSPOZ, saj je bil tožnik dejansko izgnan od doma jeseni 1943, domov pa se je vrnil šele leta 1947. Tožnik si ni od navedenih dogodkov nikoli več opomogel. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi, tožniku prizna odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT in da toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, saj se višina odškodnine določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa in glede na čas trajanja izgona, begunstva, internacije, deportacije, bivanja v taborišču, zapora, nasilnega odvzema otrok staršem ali prisilne mobilizacije. Na tej podlagi pripada po 4. točki 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ beguncem 12.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja. Tožena stranka je na podlagi 1. odstavka 12. člena ZSPOZ in 3. člena Navodila o načinu, obliki in rokih posredovanja podatkov o upravičencih do odškodnine na podlagi Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 70/2001) od Upravne enote A, Izpostava B, prejela podatek, da je tožniku pravnomočno priznan status begunca za obdobje 18 mesecev kar pomeni, da mu pripada odškodnina v višini 216.000,00 SIT. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bil tožniku pravnomočno priznan status begunca za obdobje 18 mesecev, sporna med strankama je višina določene odškodnine, ki po izpodbijani odločbi znaša skupno 216.000,00 SIT. Po določbi 1. odstavka 10. člena ZSPOZ se višina odškodnine določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, glede na čas trajanja izgona, begunstva, internacije, deportacije, bivanja v taborišču, zapora, nasilnega odvzema otrok staršem ali prisilne mobilizacije v obdobju, določenem z zakonom o žrtvah vojnega nasilja oziroma glede na čas trajanja nasilnih dejanj, ki so jih utrpeli upravičenci po zakonu o popravi krivic. Po določbi 4. točke prve alineje 10. člena ZSPOZ pripada beguncem in delovnim deportirancem po 12.000 tolarjev za mesec pretrpljenega nasilja, kar za obdobje 18 mesecev, za katero je bil tožniku pravnomočno priznan status begunca, znaša 216.000,00 SIT kot je, tudi po presoji sodišča, pravilno ugotovila in določila tožena stranka. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da niti iz določb ZSPOZ niti iz določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja ne izhaja, da gre upravičencem odškodnina tudi za čas od prenehanja druge svetovne vojne (po 1. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja je to 15.5.1945) do vrnitve v domovino. Ta čas se namreč upošteva le pri odločanju o nekaterih pravicah, ki jih ureja navedeni zakon sam (pri pokojninski dobi - 13. člen ter mesečni renti - 16. člen). Sodišče meni, da navedeni zakonski določbi ne dajeta podlage za stališče, da bi ju pri odločanju o višini odškodnine morala analogno upoštevati tudi tožena stranka.

Ker ZSPOZ v 7. členu v povezavi s 1. odstavkom 12. člena določa, da ima upravičenec do odškodnine pravico do odškodnine v višini, ki mu je priznana s pravnomočno odločbo (aktom), s katero je pristojni organ odločil o upravičencih in njihovih pravicah po zakonu o popravi krivic ali po zakonu o žrtvah vojnega nasilja, na podlagi katere tožena stranka izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo, tožnik s tožbeno zahtevo za odškodnino za izgnance v tem postopku ne more uspeti.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.