Jedro

Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa odloča o odgovornosti odgovorne osebe za prekršek, mora za izdajo plačilnega naloga kot posebne oblike odločbe o prekršku tudi dejstva, na podlagi katerih napravi sklep, da so podani pogoji za njeno odgovornost iz 15. člena ZP-1, osebno zaznati ali jih ugotoviti z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. D.J. je bil s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Novo mesto (prekrškovni organ) z dne 19.5.2008 kot odgovorna oseba spoznan za odgovornega zaradi storitve prekrška po petem v zvezi z drugim odstavkom 66. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Izrečena mu je bila globa 120 EUR. Okrajno sodišče v Novem mestu je zahtevo storilčeve zagovornice za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Enako kot v zadevi IV Ips 58/2010 navaja, da sta prekrškovni organ in sodišče kršila določbo prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z 2. alinejo 62. člena ZP-1. Trdi, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga, temveč bi morala biti izdana odločba o prekršku z vsemi njenimi sestavinami. Zakonska ureditev pogojev za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1 po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti sicer ne izključuje možnosti izdaje plačilnega naloga odgovorni osebi pravne osebe, vendar pod pogojem, da je že v postopku prekrškovnega organa ugotovljena podlaga njene odgovornosti po 15. členu ZP-1. Podobno stališče zavzema glede ugotavljanja podlage odgovornosti pravne osebe, ki je določena v 14. členu ZP-1 v zvezi s 4. členom ZOPOKD. Za izdajo plačilnih nalogov bi bilo treba ugotavljati dejstva, ki so podlaga za sklepanje o pogojih za odgovornost pravne oziroma odgovorne osebe, tega pa prekrškovni organ v tej zadevi ni storil. Odgovorna oseba poleg tega ni imela možnosti seznanitve z dokazi, na podlagi katerih naj bi bila podana njena odgovornost. Odgovorna oseba se je do teh podlag lahko opredelila šele v zahtevi za sodno varstvo, to pa pomeni, da ji ni bila dana možnost izjaviti se o prekršku (2. alineja 62. člena ZP-1). Vrhovni državni tožilec povzema obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, da bi bilo v tej zadevi primerneje izdati plačilni nalog v skladu z določbami 57.a člena ZP-1, kar pa ne povzroči neveljavnosti plačilnega naloga, ker gre za relativno kršitev določb postopka. Takšno stališče bi bilo po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti pravilno, če bi sodišče ugotovilo, da je že prekrškovni organ odgovorni osebi dal možnost zavzeti stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno odločbo (to je plačilni nalog v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Storilec na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP).

B.

4. D.J. je bil kot odgovorna oseba pravne osebe J.d.o.o. spoznan za odgovornega zaradi storitve prekrška po petem v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZVCP-1, ker je voznik G.G. 19.5.2008 vozil tovorni avtomobil s priklopnikom, na katerem je tovor preko zadnjega dela vozila oziroma skupine vozil segal več kot 1,5 metra. O navedenem prekršku je prekrškovni organ odločil s plačilnim nalogom, ki je bil odgovorni osebi 12.6.2008 vročen po pošti skupaj s kratkim opisom dejanskega stanja in navedbo dokazov.

5. Pravilne so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje s plačilnim nalogom. V hitrem postopku o prekršku se praviloma odloča z odločbo (56. člen ZP-1), plačilni nalog kot posebna oblika odločbe o prekršku pa se izda le takrat, ko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že večkrat presodilo (odločbe IV Ips 33/2008 z dne 20.5.2008, IV Ips 59/2008 z dne 17.6.2008, IV Ips 124/2008 z dne 24.2.2009 in druge), da gre za osebno zaznavo takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Kadar odloča o odgovornosti odgovorne osebe, to pomeni (kot pravilno navaja zahteva za varstvo zakonitosti), da mora uradna oseba na tak način zaznati tudi dejstva, na podlagi katerih napravi sklep, da so podani pogoji za njeno odgovornost iz 15. člena ZP-1. Ta določa, da je odgovorna oseba odgovorna za tisti prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi (prvi odstavek), če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva (drugi odstavek). Glede na povzeto določbo je mogoče izdati plačilni nalog zlasti takrat, ko je prekršek storjen neposredno z dejanjem odgovorne osebe. D.J. v obravnavani zadevi ni bil neposredni storilec prekrška, njegova kršitev pa je bila glede na opis dejanskega stanja poleg osebne zaznave ugotovljena tudi na podlagi izjave voznika. Pravilne so zato navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je prekrškovni organ prekršil določbo prvega odstavka 57. člena ZP-1. V postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo je enako presodilo že sodišče prve stopnje.

6. Neutemeljene pa so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da zaradi kršitve prvega odstavka 57. člena ZP-1 storilcu (odgovorni osebi) v tem postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku (2. alineja 62. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je v povezani zadevi IV Ips 58/2010 z dne 20.4.2010 povzelo različne položaje glede zagotavljanja pravice do izjave, ki so v ZP-1 določeni v odvisnosti od tipa odločbe (plačilni nalog po 57. členu ZP-1, posebni plačilni nalog po 57.a členu ZP-1 oziroma odločba o prekršku po 56. členu ZP-1), s katero se odloči o prekršku. Presodilo je, da je kršitev pravice do izjave, do katere pride v postopku pred prekrškovnim organom (2. alineja 62. člena ZP-1), mogoče odpraviti tako, da se to jamstvo v polni meri omogoči v nadaljevanju postopka o prekršku. To stališče je oprlo zlasti na določbo osmega odstavka 65. člena ZP-1, v skladu s katero sodišče, kadar pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ugotovi, da kršitelju ni bila dana možnost izjave o prekršku, najprej samo odpravi kršitev in nato odloči o zahtevi.

7. Glede na navedeno je napačno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je očitana kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena ZP-1 podana, ker se odgovorna oseba ni mogla opredeliti o okoliščinah, pomembnih za presojo njene odgovornosti po 15. členu ZP-1, že v postopku pred prekrškovnim organom. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil D.J. skupaj s plačilnim nalogom po pošti poslan tudi opis dejanskega stanja z navedbo dokazov v zvezi s katerimi je lahko zavzela stališče v zahtevi za sodno varstvo. To ugotovitev sprejema tudi zahteva za varstvo zakonitosti. Glede na to, da tako sodišče prve stopnje kot tudi zahteva za varstvo zakonitosti ugotavljata, da je bila pravica odgovorne osebe do izjave zagotovljena v fazi zahteve za sodno varstvo, očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 2. alineje 62. člena ZP-1 ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na navedbe zahteve za sodno varstvo glede podlage odgovornosti D.J. kot odgovorne osebe v izpodbijani sodbi tudi podrobno odgovorilo.

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.