Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je bila zahteva za napredovanje naslovljena kot zahteva za napredovanje v dva naziva (mentor in svetovalec), med spisi pa ni vloge, ki bi pomenila spremembo ali umik zahtevka, je tožena stranka z odločanjem le o eni zahtevi bistveno kršila pravila postopka.
Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 19.7.1995.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 5. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih v nazive (Uradni list RS, št. 41/94) tožnici s 23. aprilom 1994 podelila naziv mentorica. V obrazložitvi navaja, da je predlagateljica - ravnateljica VVZZ K. - 30.12.1994 pri toženi stranki vložila predlog za napredovanje tožnice v naziv mentorica/svetovalka in ga dne 14.6.1995 preoblikovala v predlog za napredovanje v naziv mentorica. K predlogu za napredovanje v naziv so bili priloženi ocena o delovni uspešnosti, mnenje vzgojiteljskega zbora, seznam strokovnega izobraževanja in seznam točkovnega dodatnega strokovnega dela tožnice. Po proučitvi predloga in dokumentacije je bilo v posebnem ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je tožnica izpolnila pogoje za napredovanje v naziv mentorica po 1. odstavku 10. člena navedenega pravilnika.
Tožnica v tožbi navaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje netočne podatke o tem, da je bil predlog za njeno napredovanje v naziv mentorica/svetovalka z vlogo z dne 14.6.1995 preoblikovan v predlog za napredovanje v naziv mentorica. V tej smeri ni bilo niti s strani predlagateljice - ravnateljice VVZ K., niti s strani tožnice podano nobeno soglasje ali predlog. Med postopkom je prišlo le do telefonskih kontaktov, v katerih je dobila informacijo, da se lahko zgodi - če ne bo posredovala vseh dokazil, zlasti objavljenih člankov - da ji ne bo priznan niti naziv mentorice. Prepričana je, da izpolnjuje vse pogoje za napredovanje v naziv svetovalka, saj je v 15 letnem aktivnem delovanju na področju vzgoje in izobraževanja aktivno izvajala številne dejavnosti, tako v okviru VVZ K. kot tudi izven njega. Tožena stranka je zmotno in preozko tolmačila določila pravilnika. Tožnica se aktivno ukvarja z radijskimi oddajami za predšolske in šolske otroke na lokalnem radiu K.. Citirani pravilnik predvideva v 5/b točki 20. člena kot dodatno strokovno delo aktivnosti izven vrtca, ki se navezujejo na vzgojnoizobraževalno dejavnost, kar navedene radijske oddaje za predšolske in šolske otroke zagotovo so. Vodila je tudi telesno telovadbo za predšolske otroke in sicer za vse otroke iz Krajevne skupnosti K., ravno tako izven vrtca. Sicer pa je bila v času postopka zbiranja podatkov in dokazil v bolniškem staležu. Ni bila navzoča na sestankih vzgojiteljskega zbora ter ni imela dovolj informacij o tem, kako uveljaviti podatke in dokazila v postopku pridobivanja naziva.
Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.
Tožba je utemeljena.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila zahteva za napredovanje z dne 30.12.1994 naslovljena kot zahteva za napredovanje v dva naziva: v naziv mentorica in v naziv svetovalec. Navedena ugotovitev je skladna s podatki spisa.
V spisovnih podatkih pa ni podlage za nadaljnjo in med strankama sporno ugotovitev o tem, da je bila navedena zahteva 14.6.1995 "preoblikovana" samo v zahtevo za napredovanje v naziv mentorica. Med predloženimi spisi namreč ni nobene vloge ravnateljice, ki bi jo bilo mogoče opredeliti bodisi kot spremembo zahtevka (130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), bodisi kot umik zahtevka (131. člen ZUP). Tudi vloga tožnice, datirana z navedenim datumom, ne po formalni ne po vsebinski strani ni takšna, da bi jo tožena stranka lahko štela kot procesno dejanje spremembe ali umika. Glede na to je tožena stranka z odločanjem zgolj o zahtevi za naziv mentorica kršila pravila postopka, kar je bi lahko vplivalo na odločitev, dejansko stanje pa je bilo pomanjkljivo ugotovljeno, zaradi česar sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Citirane določbe ZUS/77 in ZUP/86 je sodišče pri tem smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).