Jedro

Posnetek videonadzorne kamere na parkirišču pred trgovinskim centrom ni nedovoljen dokaz niti v primeru, če opozorila, da se izvaja video nadzor ne bi bilo. Gre za trk ustavne pravice do zasebnosti in ustavne pravice do osebne varnosti in varstva zasebne lastnine. Po opravljenem testu sorazmernosti je sodišče prednost podelilo oškodovančevi pravici do osebne varnosti in pravici do varstva zasebne lastnine. Drugačna odločitev bi bila neživljenjska, saj bi pomenila, da obdolženčeva pravica do zasebnosti, ko izvršuje kaznivo dejanje, pretehta nad pravico oškodovanca do osebne varnosti in varstva zasebne lastnine, potencialni obdolženci pa bi lahko računali na večji uspeh pri izvrševanju kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev prilog kazenske ovadbe.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ustreznega predloga ni podal niti uvodoma niti vsebinsko.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da dokazi zbrani s pridobitvijo video posnetkov javnega parkirišča pred trgovinskim centrom B. s pomočjo kamer, montiranih na drogovih javne razsvetljave na parkirišču, niso nedovoljen dokaz, katerega bi bilo potrebno izločiti iz podatkov kazenskega spisa. Sodišče prve stopnje je v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da je obtoženčeva pravica do zasebnosti v času, ko je izvrševal kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika trčila v drugo ustavno varovano pravico, to je pravico oškodovanca do zasebne lastnine. Video nadzor nad parkiriščem pred trgovinskim centrom B. je namenjen zagotavljanju osebne varnosti in varovanju premoženja obiskovalcev trgovinskega centra, kamere so bile postavljene na javni razsvetljavi in tako tudi vidne vsakomur. Zato obtoženec pri svojem domnevno protipravnem ravnanju na parkirišču ni mogel utemeljeno pričakovati varovanja zasebnosti. Nasprotno stališče pritožnika, češ da v konkretnem primeru ne gre za tehtanje dveh ustavnih pravic je zgrešeno, saj nobena ustavna pravica ni absolutna, temveč je lahko le omejena s kakšno drugo ustavno pravico.

5. Sodišče prve stopnje ni nepopolno ali zmotno ugotovilo dejanskega stanja, ker se ni odločilo za pridobitev podatkov pri varnostni službi C. o tem, ali in kako je bilo na parkirišču objavljeno obvestilo o video nadzoru. V točki 6 razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da tudi v primeru, da tega obvestila ne bi bilo, obtoženčevo pričakovanje zasebnosti ne bi bilo objektivno upravičljivo. Povedano drugače, tudi če bi bilo izvajanje video nadzora nad parkiriščem nezakonito, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju testa sorazmernosti ugotovilo trk dveh ustavnih pravic, pri tem pa podelilo prednost in varstvo oškodovančevi pravici do osebne varnosti in varstvu njegove zasebne lastnine. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi bilo drugačno sklepanje nelogično in neživljenjsko, saj bi pomenilo, da v času izvrševanja kaznivega dejanja varstvo obtoženčeve pravice do zasebnosti pretehta nad pravico oškodovanca do osebne varnosti in varstvom njegove zasebne lastnine, zaradi česar bi potencialni storilci v podobnih situacijah lahko računali na večji uspeh pri izvrševanju kaznivih dejanj zoper premoženje. Na pravilne zaključke sodišča prve stopnje tudi ne vpliva pritožbena navedba, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je parkirišče v zasebni lasti ali je javna površina. Nobenega dvoma ni, da je oškodovanec parkiral vozilo na parkirišču pred vhodom v trgovinski center B., kar je razvidno tudi iz fotografij, narejenih iz video posnetka. Parkirišče je nedvomno namenjeno strankam trgovinskega centra B., zato samo lastništvo, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni pomembno. Bistveno namreč je, kdo je uporabnik teh parkirišč, oziroma komu so parkirišča namenjena, to pa so nedvomno obiskovalci trgovinskega centra B. 6. Glede na zgoraj navedeno razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, niso bili utemeljeni, je zato sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo.