Jedro

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če je v njem terjatev izražena opisno na tak način, da je določljiva (denarna terjatev izračunljiva).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izvršbo iz razloga, ker je štelo, da terjatev, določena v izvršilnem naslovu ni določljiva do te mere, da bi bila primerna za izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo upnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvršba dovoli, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Bistvo pritožbenih navedb je, da je šla sodna praksa v primerih, kot je obravnavani, v smer, da so odločbe delovnega sodišča izvršljive.

Pritožba je utemeljena.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (1. odst. 21. člena ZIZ).

V tem primeru je upnica vložila predlog za izvršbo, med drugim tudi na podlagi odločbe Sodišča združenega dela v Brežicah, opr. št. S 324/91-9 z dne 19.3.1992, v kateri je povzeta poravnava, s katero se je podjetje K d.d. zavezal upnici plačati od 15.8.1988 dalje morebitno razliko med dejansko prejetimi zneski in zneski, ki bi jih prejemala, upoštevaje vrednost dejansko opravljenega dela... .

Sodišče prve stopnje je štelo, da tako določena obveznost dolžnika v sodni poravnavi ni določljiva do takšne mere, da bi bila primeren naslov za izvršbo. Pritožbeno sodišče takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne sprejema.

Predmet obveznosti je plačilo denarne terjatve (razlike v plači).

Obseg obveznosti je razlika v osebnem dohodku med dejansko prejetimi zneski (ti so znani, ker obstajajo podatki o izplačani plači upnici) in zneski, ki bi jih prejemala, upoštevaje vrednost dejansko opravljenega dela (to je določljivo, saj se ve, kakšno dejansko delo je upnica opravljala in kolikšno plačo bi za dejansko opravljeno delo morala prejeti). Upnica je v predlogu za izvršbo navedla razliko v zneskih, kar je dokaz, da je ta izračunljiv. Obseg (višina mesečne terjatve) je torej v sodni poravnavi določen v opisni obliki, na način, ki je izračunljiv.

Obdobje, za katerega se je tožnik zavezal plačati razliko obsega nedvomno čas od 15.8.1988 do 19.3.1992 (datum sklenitve poravnave), močno vprašljivo pa je, ali velja sodna poravnava tudi za čas po

19.3.1992 (iz besedila poravnave to ne sledi).

Čas izpolnitve je določen: v 15 dneh po sklenitvi poravnave.

Iz povedanega sledi, da je obveznost v izvršilnem naslovu določena opisno s takšnimi parametri, da je izračunljiva. Upnica je izračunala razliko v plači, za katero misli, da jo je dolžnik dolžan plačati na podlagi sklenjene sodne poravnave. Če izračun razlike ni pravilen, bo dolžnik to lahko ugovarjal z ugovorom zoper sklep o izvršbi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnice ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sklepa sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti, ker bi v primeru, če bi s spremenjenim sklepom dovolilo izvršbo, dolžniku odvzelo možnost ugovora zoper sklep o izvršbi. Sklep je bilo razveljaviti v celoti, ker doslej ni bilo obravnavano vprašanje, za kateri čas se je dolžnik zavezal plačati razliko v plači (ali samo do sklenitve sodne poravnave ali pa tudi za čas po sklenitvi poravnave).

Odločbe Sodišča združenega dela so izvršilni naslov. Tudi glede njih velja določilo 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, t.j., da mora biti obveznost, ki je naložena v izpolnitev dolžniku, določena ali določljiva. Ker pa so bile odločbe Sodišča združenega dela po določljivosti naložene obveznosti dolžniku zelo različne, so tudi posamezne odločitve o dovoljenosti njihove izvršitve različne, ne pa tudi sodna praksa, ki je vedno zahtevala najmanj opisno določljivost naložene obveznosti določene v izvršilnem naslovu.