Jedro

Vrtalni stroj je nevarna stvar in vrtanje z njim nevarna dejavnost še zlasti, ker stroj ni bil opremljen z ustreznimi pripomočki za vpenjanje obdelovancev majhne velikosti, kar pomeni, da gre za odgovornost za nastalo škodo ne glede na krivdo (2. odst. 154. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora izplačati tožniku odškodnino v višini 310.000,00 SIT in mu povrniti stroške postopka v znesku 218.382,75 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1999 dalje do plačila, v roku 8 dni, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi napačno prepričano, da niso obstajali pripomočki za vpenjanje obdelovancev, čeprav je priča B. to zanikala in predložila sodišču inventurni seznam orodja ter potrdila, da je bilo na voljo 19 primežev. Sodišče ni omenilo predpisov za varno delo in strokovnih navodil, ki so sestavni del gradiva za poučevanje in preizkus iz varstva pri delu ter dejstva, da je tožnik marca 1993 uspešno opravil preizkus iz varstva pri delu in je bilo zato njegovo znanje ob nezgodi dne 5.4.1993 ustrezno, delo orodjarja pa je opravljal že več kot 20 let in bi že zato moral obvladati varen način dela. Tožnik je vedel, da je pred pričetkom dela potrebno pritrditi obdelovanec. Tožena stranka vztraja, da je tožnik kršil 3. in 6. točko Navodil za varno delo z vrtalnim strojem (priloga B 6) ter 5., 6. in 8. točko Navodil za varno delo s stebrnim vrtalnim strojem (priloga B 5). V kolikor bi ravnal po posredovanem znanju iz varstva pri delu in spoštoval citirana navodila in pravilnik, do nezgode ne bi prišlo. Tožnik sam je priznal, da so navodila jasna, da pa je vrtal s pomikom ročice z desno roko, medtem, ko je z levo roko držal sornik. Zato tožena stranka ne odgovarja za nastalo nezgodo. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj meni, da ni podana krivda oz. sokrivda tožnika, niti ni upoštevalo določbe 18. člena ZOR, ki govori o skrbnosti pri izpolnjevanju obveznosti iz poklicne dejavnosti. Edini argument, ki naj bi opravičil tožnika je, da je za njegovo kršenje pravil stroke in varnosti pri delu vedel M. K. Ta argument pa bi prišel v poštev le, če bi presojali odgovornost otroka do 7 let zaradi opustitve dolžnega nadzora. V spornem primeru gre za strokovno usposobljenega orodjarja, ki so mu bila znana pravila stroke, pa jih je kljub temu zavestno kršil. Krivda je torej le na njegovi strani. Tudi pri višini odškodnine je bilo sodišče izjemno velikodušno, saj je za bolečine, ki so bile največ srednje intenzitete in so trajale 2 dni ter še nadaljne lažje bolečine dosodilo nesorazmerno visoko odškodnino. Šlo je za 2 cm veliko ranico na palcu leve roke, ki se je brez komplikacij zarasla in ni pustila posledic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) in 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) ter 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) preizkusilo prvostopenjsko sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 in pravilne uporabe materialnega prava.

Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v postopku ni storilo bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je pravilno uporabilo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za nastalo škodo v smislu 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot republiški predpis), ker ne gre za tožnikovo soodgovornost v smislu 3. odst. 177. člena ZOR.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku nastala škoda na delu pri toženi stranki v zvezi z delom z nevarno stvarjo. Vrtalni stroj je nevarna stvar in vrtanje z njim nevarna dejavnost še zlasti, ker stroj ni bil opremljen z ustreznimi pripomočki za vpenjanje obdelovancev majhne velikosti, kar pomeni, da gre za odgovornost za nastalo škodo ne glede na krivdo (2. odst. 154. člena ZOR). Po določbi 173. člena citiranega zakona (domneva vzročnosti) se šteje, da škoda, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oz. iz te dejavnosti razen, če se dokaže, da stvar oz. dejavnost ni bila vzrok. Za škodo pa odgovarja imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se s to dejavnostjo ukvarja (1. odst. 174. člena ZOR). Te svoje odgovornosti se imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo reši, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti, deloma pa je prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (2. in 3. odst. 177. člena ZOR). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati izključne krivde (2. odst. 177. člena ZOR) oz. delne krivde (3. odst. 177. člena ZOR) za nastanek škode. Iz izpovedi prič M. K. - tožniku nadrejenega delavca, tožnikovega sodelavca M. J., ki je stal ob nezgodi v neposredni bližini tožnika, nedvomno izhaja, da je bila prizma, v kateri je bil obdelovanec, pritrjena na delovno mizo, tožena stranka pa ni predložila nobenih nasprotnih dokazov, iz katerih bi dejansko izhajalo, da tak zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen, zlasti pa ne internega zapisnika, na katerega se je sklicevala priča J. Š., inženir varstva pri delu (trdil je, da je glede na opis poškodbe tožnika prepričan, da tožnik ni delal s pritrjeno prizmo). Navedeni interni zapisnik bi moral podpisati tožnikov nadrejeni delavec M. K., ki pa je zaslišan izrecno zanikal, da bi tak zapisnik kdajkoli podpisal. Ne držijo tudi trditve tožene stranke, da je priča B. B. izpovedal, da je imel tožnik na razpolago v skladišču 19 primežev. Iz njegove izpovedi izhaja, da je na podlagi inventurnih podatkov lahko ugotovil, da so imeli v letu 1993 v skladišču številne primeže, vendar pa ne, da so bili v času nezgode ti primeži na razpolago v skladišču. Ni vedel, kje so se dejansko nahajali. Po soočenju s tožniku nadrejenim delavcem pa je navedena priča izpovedala, da dopušča možnost, da v času tožnikove nezgode ni bilo na razpolago ustreznega primeža, v katerega bi tožnik lahko vpel sornik, ki ga je obdeloval. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče lahko utemeljeno zaključilo, da tožnik v času nezgode ni imel na razpolago ustreznih primežev in je zato obdelovanec držal z levo roko. S tem res ni ravnal v skladu z navodili za varno delo s stebernim vrtalnim strojem STB - 132 (priloga B 5) točka 6, ki določa, da je manjše obdelovance dovoljeno vpeti v vzporedni primež ter v nasprotju z Navodilom za varno delo z vrtalnim strojem Zavoda za zdravstveno in tehnično varnost Ljubljana (priloga B 6), ki v splošnem delu navodil opozarja v točki 3, da pomeni nevarnost, če je obdelovanec neustrezno pritrjen na vrtalno mizo, ker lahko odleti, zato je zaradi nakazanih nevarnosti potrebno upoštevati ukrepe in sicer med drugim, da se na vrtalni mizi da pritrditi obdelovanec oz., da ga je mogoče varno voditi. Vendar pa je potrebno upoštevati, da mu nadrejeni delavec takega načina dela ni prepovedal, niti ni izkazano, da bi od tožnika zahteval, da tak način dela opusti, kar bi vsekakor moral glede na določbo 5. odst. 44. člena in 2. odst. 46. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu (Ur.l. SRS št. 32/74 - 47/86), zato tožniku ni mogoče očitati delne oz. izključne soodgovornosti za nastanek poškodbe in s tem nastale škode v smislu 2. in 3. odst. 177. člena ZOR. Glede na navedeno so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da bi taka odgovornost tožene stranke oz. njenega delavca obstajala le v primeru, če bi šlo za opustitev nadzora 7 letnega otroka.

Neutemeljene so tudi pavšalne navedbe tožene stranke, da je dosojena odškodnina za nastalo nezgodo previsoka. Pri odmeri odškodnine je prvostopenjsko sodišče v skladu z 2. odst. 200. člena ZOR upoštevalo tako pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, kot tudi, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo ter pravne standarde, uveljavljene v sodni praksi, za dosojanje odškodnin za negmotno škodo. Iz izvedenskega mnenja (list. št. 92) izhaja, da je tožnik dobil udarec v hrbtišče palca leve roke, ki je povzročil raztrganje kože, podkožja in delno ovojnice tetive mišice iztegovalke, kar je uspešno odkril kirurg pri pregledu rane pred zašitjem. Po šivanju je tožnik dobil tudi mavčno longeto in ne samo opornico ter je bil naročen na pogoste kontrole. Pri poškodbi tetive ovojnice preti nevarnost, da infekcija rane povzroči zlepljenje tetive z ovojnico, kar prepreči drsenje kite in onemogoči gib. Rezultat vnetja tetive ovojnice je lahko rigiden, negiben sklep. Prav zaradi poškodbe tetive ovojnice je tožnikova poškodba presegala karakter lahke poškodbe. Upoštevaje navedeno ter trajanje in neugodnosti telesnih bolečin v času zdravljenja (2 dni srednje intenzivnosti, 2 tedna lažje trajne, 2 tedna lažje občasne bolečine, prevezovanje in razkuževanje rane v obratni ambulanti, večkratni pregledi pri kirurgu in kontrole pri zdravniku, šivanje rane v lokalni anesteziji po prejemu dveh injekcij v vsako stran palca, nošenje mavčne longete 23 dni in še 10 dnevno razgibavanje palca) pritožbeno sodišče zaključuje, da je dosojena odškodnina za negmotno škodo zaradi prestanih telesnih bolečin v višini 240.000,00 SIT ustrezna. Tudi odškodnina za prestani strah ob nezgodi v višini 70.000,00 SIT je ustrezna, saj je potrebno upoštevati, da je sama nezgoda pomenila za tožnika nenaden, agresiven poseg v njegovo integriteto. Po mnenju izvedenca je tožnik približno 1 do 2 ure trpel strah srednje intenzivnosti in sicer do prvega preveza in pred kirurškim posegom, lažji strah in skrb za izid zdravljenja pa je lahko čutil 4 tedne, dokler prsta ni popolnoma razgibal in je videl, da je funkcija roke ohranjena.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odst. 166. v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77.