Jedro

Sodišče pritrjuje organoma obeh stopenj v izpodbijani in pritožbeni odločbi, da s samim pozivom za preoblikovanje zahtevka za denacionalizacijo (še) ni bilo odločeno o njegovi pravici ali pravni koristi v denacionalizacijskem postopku. Zato sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zoper poziv za preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka.**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper poziv Upravne enote Kranj št. 301-58/1992-331 s 26. 11. 2018 za preoblikovanje zahtevka. V obrazložitvi navaja, da poziv za preoblikovanje zahtevka ni konkreten upravni akt, torej odločba ali sklep, zoper katerega obstaja pravica pritožbe. Z navedenim pozivom se namreč ne odloča o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Z njim je bila stranka v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) zgolj pozvana na preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka in torej izdani poziv ni niti odločba niti sklep, zoper katerega bi bila dopustna pritožba.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sklicuje se na svoje trditve in dokaze, ki jih je že doslej navedel v svojih vlogah v upravnem postopku ter v pritožbah zoper izpodbijano odločbo in poziv za preoblikovanje zahtevka. Poudarja, da prvostopenjski in drugostopenjski organ nista upoštevala njegovih argumentov in dokazov, niti nista utemeljeno pojasnila, zakaj ne. Prepričan je, da organ ni navedel razlogov za zavrženje pritožbe. Navaja tudi, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v celotnem postopku, niti mu ni bilo omogočeno, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je „samovoljno določila celo brez upoštevanja spisovnih povsem nasprotnih dokazil, kar uradna oseba sama in ki so pomembne za izdajo odločbe oziroma poziva – 143/1, 2, 3 Zakona o splošnem upravnem postopku 1986“. Prepričan je, da je organ kršil 25. člen Ustave, ko je odločil v konkretni upravni stvari o pravici pravnih naslednikov upravičencev do denacionalizacije tako, da jim je v nasprotju z dejstvi samovoljno in protipravno naložil preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka in celo protipravno zagrozil, da bo v primeru ne preoblikovanja zahtevka denacionalizacijski zahtevek v tem delu zavrnil, vse pod neresnično predpostavko, da zahteva za preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka ni konkreten upravni akt. Zatrjuje, da ne drži, da vračilo v naravi ne bi bilo možno ter da organ ni upošteval uradnih mnenj dveh izvedencev, ki jih je sam postavil. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in poziv Upravne enote Kranj št. 301-58/1992-331 s 26. 11. 2018 odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje in postopek, v katerem naj ta "s postopkom denacionalizacije oziroma vrnitve premoženja zasebnega podjetja "A. A., ..." v vračljivem delu v naravi nadaljuje, ker je tožnik in tudi drugi dve stranki postopka zahteval vrnitev v naravi in ker ni prav nobene ovire za vrnitev v naravi".

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

5. Stranka z interesom, dr. B. B., se strinja s tožnikovimi navedbami in pričakuje, da bo sodišče odločilo v skladu z njegovim predlogom. Izpostavlja, da „organ na vse mogoče načine ovira vrnitev premoženja zasebnega podjetja „A. A., ...“ v naravi.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 26. 8. 2021 sprejelo sklep I U 1277/2019-17, da v zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).1 Ugotovilo je namreč, da se zadeva nanaša na vprašanje pravilnosti in zakonitosti zavrženja tožnikove pritožbe zoper poziv organa v upravnem postopku na preoblikovanje zahtevka za denacionalizacijo, pri čemer je v zvezi s spornim vprašanjem (zavrženje pritožbe zoper poziv organa v upravnem postopku) uveljavljena obširna sodna praksa, dejansko stanje s tem v zvezi pa tudi ni zapleteno. Tako so po presoji senata izpolnjeni pogoji iz navedene določbe za odločanje po sodniku posamezniku.

**Glede datuma odločitve sodišča**

7. Sodišče je narok za glavno obravnavo, opravljen 5. 10. 2021, v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožniku vročen 26. 10. 2021. Toženka se naroka, kljub pravilnemu vabljenju, brez opravičila ni udeležila. Naroka se prav tako ni udeležila stranka z interesom, katere izostanek je opravičil tožnik.

8. To pomeni, da je, ob upoštevanju 5-dnevnega roka za tožnikov ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,2 sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 3. 11. 2021. **Dokazni sklep**

9. Na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2021 je sodišče vpogledalo v vse listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi (priloge A1 do A3) ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

10. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K odločitvi sodišča**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Med strankami je sporno zavrženje tožnikove pritožbe zoper poziv upravnega organa za preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka. Organ svojo odločitev pojasnjuje z obrazložitvijo, da poziv za preoblikovanje zahtevka ni konkreten upravni akt, zoper katerega obstaja pravica pritožbe, saj se z njim ne odloča o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

13. Skladno s prvim odstavkom 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku 1986 (ZUP/86)3 ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico pritožbe. Pravica pritožbe je torej stranki dana v zvezi z vsebinsko odločitvijo organa o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava. Odločba, kot konkretni in posamični upravni akt, ima normativni in ne zgolj dejanski učinek. Upravna odločba tako vsebuje določen normativni element, določeno voljo državnega organa. Pravno učinkovanje odločbe pomeni, da se ustanavlja, spreminja ali ukinja pravica ali obveznost posameznika, pravne osebe ali druge stranke in s tem ustvarja določeno pravno razmerje. Drugače povedano: organ odloča takrat, kadar stranki prizna ali odreče zahtevano pravico ali pa ji v celoti ali deloma jemlje že priznano pravico oziroma ji naloži, poveča ali zmanjša določeno obveznost ali jo oprosti te obveznosti, in o tem izda ustrezen konkretni upravni akt (odločbo).4

14. Sodišče ugotavlja, da je bil predmetni poziv, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavržena z izpodbijano odločbo, tožniku poslan v postopku odločanja o denacionalizacijski zadevi, ki se nanaša na vrnitev podržavljenega zasebnega podjetja „A. A., ...“, v kateri je tožnik eden izmed pravnih naslednikov upravičencev za denacionalizacijo.

15. Sodišče pritrjuje organoma obeh stopenj v izpodbijani in pritožbeni odločbi, da s samim pozivom za preoblikovanje zahtevka za denacionalizacijo (še) ni bilo odločeno o njegovi pravici ali pravni koristi v denacionalizacijskem postopku. Zato sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zoper poziv za preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka zavrgel. 16. Šele zoper upravni akt - odločbo, s katero bo organ po vsebini odločil o sami pravici (torej o zahtevi za denacionalizacijo), bo tožnik lahko uveljavljal pravno sredstvo - pritožbo in navedel tudi vse argumente, ki jih navaja v obravnavani tožbi in na podlagi katerih meni, da je bil predmetni poziv za preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka nepravilen oziroma nezakonit. Poziv organa št. 301-58/1992-331 s 26. 11. 2018 za preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka pa kot rečeno ne ustvarja za tožnika nobenih pravnih posledic, temveč ima zgolj dejanski učinek.

17. V zvezi s tožnikovimi navedbami na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2021 sodišče pojasnjuje, da s pozivom za preoblikovanje zahtevka tožniku ni bila naložena obveznost, ki bi imela sama po sebi zanj pravni učinek. S tem pozivom namreč ni bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo. Predmetni postopek, v katerem je bil sporni poziv tožniku izdan, se namreč ne nanaša na naložitev obveznosti tožniku, temveč gre kot rečeno za postopek denacionalizacije, torej za odločanje o tožnikovi pravici oziroma pravni koristi.

18. Tako po presoji sodišča organ tožniku s spornim pozivom ni naložil določene obveznosti v smislu 1. člena ZUP/86, ki v prvem odstavku določa, da morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank. Kot že pojasnjeno pa gre v zadevi, v kateri je bil izdan sporni sklep, za upravno stvar denacionalizacije in ne za samostojen upravni postopek, v katerem bi bila tožniku naložena določena obveznost. 19. Kolikor tožnik ni sledil spornemu pozivu organa, torej zanj (še) ne bodo nastopile nobene pravne posledice. Organ bo namreč moral o zahtevi za denacionalizacijo po vsebini odločiti na podlagi navedb in dokazov, s katerimi razpolaga. Kolikor se tožnik z vsebinsko odločitvijo v upravni zadevi denacionalizacije podržavljenega premoženja zasebnega podjetja "A. A., ..." ne bo strinjal, bo vse ugovore lahko uveljavljal v pritožbi zoper denacionalizacijsko odločbo, torej tudi ugovore v zvezi z zatrjevanimi grožnjami in pritiski organa na stranke, ki jih navaja v tem upravnem sporu.

20. S pritožbo zoper odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, bo tako omogočena kontrola ravnanja prvostopenjskega organa in preprečena samovolja uradnih oseb, kot zatrjuje tožnik v svojih navedbah, podanih na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2021. 21. Morebitno drugačno predhodno ravnanje istega organa v denacionalizacijskem postopku glede preoblikovanja zahtevka pa na odločitev sodišča po vsem povedanem tudi ne more vplivati.

22. Tako sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Po tretji alineji drugega odstavka1 3. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 ZUP/86 se v tej zadevi uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen, po katerem se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo Uradni list SFRJ, št. 47/1986), če ta zakon ne določa drugače. 4 Glej: E. Kerševan in V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 41.