Jedro

Procesno legitimacijo za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov po 19. oziroma 20. členu ZFPPod daje isti zakon stečajnemu upravitelju in posameznim upnikom (1. in 2. odst. 22. čl. ZFPPod), ki pa lahko zahtevke uveljavljajo samo za račun vseh upnikov tako, da se odškodnina plača v stečajno maso podjetja v stečaju (3. odst. 22. čl. ZFPPod). Iz navedenega določila izhaja, da je materialna predpostavka za uveljavljanje procesne legitimacije iz 22. čl. ZFPPod tako začetek stečajnega postopka kot tudi obstoj stečajnega dolžnika, v korist katerega stečajne mase je možno uveljavljati plačilo odškodnine iz tega naslova. Te materialne predpostavke so del materialnega prava, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Tožeče stranke in 1. in 3. tožena stranka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim so od toženih strank uveljavljale nerazdelno povrnitev upnikom nastale škode v višini 434.602.896,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2000 dalje do plačila tako, da navedeni znesek v roku 8 dni vplačajo v stečajno maso družbe I. I. d.d. v stečaju, (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tožečim strankam naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov toženih strank in sicer R.A. 1.747.846,00 SIT, J. M. 1.457.000,00 SIT, K. R. 1.547.578,00 SIT, I. V. d.o.o. v stečaju 950.610,00 SIT, J.N.M. 1.972.328,00 SIT in G.B., P.K., F.L., M. H., I.J. in B.P., nerazdelno 2.142.328,00 SIT (2. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo so pravočasno pritožbo vložile tožeče stranke zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic pritožnikov in pritožbenemu sodišču predlagale, da izpodbijano sodbo razveljavi in s sodbo ugodi tožbenemu zahtevku tožečih strank, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje.

Na pritožbo je odgovorila samo prva tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, njej pa prizna stroške z odgovorom na pritožbo in jih naloži v plačilo tožečim strankam.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki v pritožbi utemeljujejo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi z zatrjevanjem, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožečih strank in predlaganih dokazov o protipravnem ravnanju toženih strank. Pritožniki v tem vidijo tudi kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva iz 22. čl. Ustave. Pritožbeno sodišče s takšnim razlogovanjem ne soglaša. Sodišče mora v utemeljitvi svoje odločitve ponuditi odgovore na pravno relevantne okoliščine, ki omogočajo preizkus pravilnosti odločitve sodišča. V tem okviru je tudi pritožbeno sodišče dolžno presoditi zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odst. 360. čl. ZPP).

Tožeče stranke so tožbeni zahtevek utemeljevale na dejanskih okoliščinah iz 19. in 20. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki urejata odškodninsko odgovornost uprave, nadzornega sveta oziroma družbenikov v primeru stečaja podjetja. Tožeče stranke so toženim strankam očitale protipravno ravnanje v posledici katerega naj bi prišlo do oškodovanja upnikov v posledici stečaja družbe I. I.d.d. iz Ljubljane. Tožeče stranke so s tožbo od toženih strank uveljavljale povrnitev upnikom nastale škode v višini 434.602.896,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12.12.2000 do plačila tako, da navedeni znesek v roku 8 dni vplačajo v stečajno maso družbe I. I. d.d. v stečaju.

Procesna predpostavka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka na podlagi 19. in 20. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) je začetek stečajnega postopka nad družbo, katerih upniki naj bi v posledici stečajnega postopka utrpeli škodo. Procesno legitimacijo za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov po 19. oziroma 20. členu ZFPPod daje isti zakon stečajnemu upravitelju in posameznim upnikom (1. in 2. odst. 22. čl. ZFPPod), ki pa lahko zahtevke uveljavljajo samo za račun vseh upnikov tako, da se odškodnina plača v stečajno maso podjetja v stečaju (3. odst. 22. čl. ZFPPod). Iz navedenega določila izhaja, da je materialna predpostavka za uveljavljanje procesne legitimacije iz 22. čl. ZFPPod tako začetek stečajnega postopka kot tudi obstoj stečajnega dolžnika, v korist katerega stečajne mase je možno uveljavljati plačilo odškodnine iz tega naslova. Te materialne predpostavke so del materialnega prava, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa v pritožbenem postopku ugotovilo, da je iz podatkov informatizirane baze sodnega registra razvidno, da je bil stečajni postopek nad družbo I. I. d.d., (v korist katerega stečajne mase je bil uveljavljen tožbeni zahtevek), pravnomočno zaključen že v letu 2004, torej več kot 2 leti pred izdajo izpodbijane sodbe. Iz poročila prvostopenjskega sodišča z dne 13.6.2007, ki ga je izdelalo na poziv pritožbenega sodišča, je razvidna dejanska ugotovitev, da terjatev, ki jo je tožeča stranka v tej pravdi uveljavljala v korist stečajnega dolžnika, ni bila vključena v postopek vnovčevanja premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku St 139/2000 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kakor tudi, da terjatev iz te pravde ni bila prenesena v stečajnem postopku na tretjo osebo pred zaključkom stečajnega postopka. Tožeča stranka na navedene ugotovitve iz poročila prvostopenjskega sodišča ni odgovorila.

Navedene dejanske ugotovitve tako izkazujejo, da v času izdaje izpodbijane sodbe niso bile več izpolnjene materialne predpostavke za uveljavljanje tožbenega zahtevka v smislu 22. čl. ZFPPod, saj je z zaključkom stečajnega postopka nad družbo I. I. d.d. prenehal subjekt, v korist katerega bi tožene stranke morale izpolniti dajatev v skladu s tožbenim zahtevkom tožeče stranke. Navedene okoliščine pa zadostujejo za materialnopravni preizkus pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. Iz navedenih razlogov se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka kot materialnopravno pravilna. V navedeni luči se tako izkažejo pritožbene trditve, s katerimi pritožniki izpodbijajo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženih strank kot neodločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Ker pritožniki niso uspeli s pritožbo niso upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). V pritožbenem postopku pa sta stroške pritožbenega postopka uveljavljala tudi prvotožena stranka A. R. v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo in 3. tožena stranka R. K. v zvezi z vlogo, podano dne 6.7.2007 po vročitvi poročila prvostopenjskega sodišča z dne 13.6.2007. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženi stranki z navedenima vlogama nista v ničemer prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tako uveljavljanih stroškov ni mogoče šteti kot nujno potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP, zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.