Jedro

Tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik v tem sporu (za zagotovitev zaposlitve, ponudbe zaposlitve pri drugi družbi, plačilo na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, plačilo stroškov zdravniških pregledov, ipd.) temeljijo na civilnopravni pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnikom in toženo stranko, čeprav sta stranki to pogodbo poimenovali individualna pogodba o zaposlitvi. S pogodbo se je tožena stranka zavezala tožniku zagotavljati delo pomočnika direktorja v njej odvisnih družbah oziroma v družbah skupine A.. Na podlagi takšne pogodbe tožena stranka ni bila delodajalec, tožbeni zahtevek pa ne izvira iz delovnega razmerja, ampak iz trajnega dolžniškega razmerja po določbah OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, (1) da je tožena stranka na podlagi veljavne pogodbe o poslovnem sodelovanju – individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko dne 1. 2. 1999, tožniku dolžna zagotoviti zaposlitev v družbi A. d.d. ali družbi, v kateri ima svojo naložbo oziroma družbi, za katero iz kakršnegakoli razloga ugotovi, da bi bila zaposlitev pomočnika generalnega direktorja v navedeni družbi za družbo A. d.d. koristna in mu je v ta namen dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za ustrezno delo, z neto plačo najmanj v višini 2.800,00 EUR mesečno, (2) da je tožena stranka na podlagi veljavne pogodbe o poslovnem sodelovanju – individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 1999, tožniku dolžna izplačati znesek vsote mesečnih plačil za opravljanje funkcije pomočnika generalnega direktorja v družbi za obdobje od februarja 2005 do avgusta 2007, v višini 86.800,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska dalje do plačila, kot je to razvidno iz izreka sodbe, (3) da je tožena stranka dolžna na podlagi veljavne pogodbe o poslovnem sodelovanju – individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 1999 tožniku izplačati vsoto mesečnih zneskov za življenjsko zavarovanje za obdobje od septembra 2002 do avgusta 2007, v višini 9.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov v višini 150,00 EUR, kot to izhaja iz izreka sodbe, (4) da je tožena stranka dolžna na podlagi veljavne pogodbe o poslovnem sodelovanju - individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 1999 tožniku plačati stroške letnih zdravniških pregledov za obdobje od leta 2002 do 2006, v višini 1.625,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka sodbe ter (5) mu plačati pravdne stroške postopka, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Nadalje je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, (1) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 134.400,00 EUR iz naslova škode zaradi izpada prihodka zaradi nezagotavljanja zaposlitve po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko dne 1. 2. 1999, od meseca februarja 2005 do meseca februarja 2009, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 25. 9. 2007 dalje do plačila, da je dolžna plačati znesek 11.550,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 25. 9. 2007 dalje do plačila, (2) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.550,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi od 25. 9. 2007 dalje do plačila, iz naslova odškodnine zaradi neplačanih življenjskih zavarovanj, (3) znesek 2.275,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2007 dalje do plačila, iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenih zdravniških pregledov po pogodbi z dne 1. 2. 1999 ter (4) vsa plačila po točki 1 - 3 tega tožbenega zahtevka opraviti v 15 dneh, po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, pod izvršbo in (5) tožniku plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka paricijskega roka 15 dni dalje do plačila, pod izvršbo (točka II. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v primarnem ali podrednem zahtevku, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da individualna pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 1999 oziroma krovna pogodba, kot je bila tekom postopka večkrat poimenovana, ne predstavlja pogodbe o zaposlitvi, temveč civilnopravno pogodbo, ki vsebuje temeljne pogoje medsebojnega sodelovanja. Tožeča stranka se s tem v celoti strinja in je enako zatrjevala ves čas sodnega postopka, kar je izkazano tudi s tem, da je bila predmetna tožba vložena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in ne pred naslovnim sodiščem, kateremu je bila kasneje zadeva odstopljena s strani okrožnega sodišča, ki se je izreklo za nepristojno. Tožeča stranka v tožbi izrecno zatrjuje, da gre kljub poimenovanju pogodbe kot individualne pogodbe o zaposlitvi za civilnopravno pogodbo o poslovnem sodelovanju. Zato so vsi zaključki in razlogovanja sodišča v izpodbijani sodbi, s katerimi se zavrača stališče tožeče stranke, da naj bi šlo za delovnopravno pogodbo in da naj bi tožnik kadarkoli zatrjeval, da je zaposlen pri toženi stranki, povsem neutemeljeni in v nasprotju s trditvami samega tožnika. Tožnik ni nikoli trdil, da gre za delovnopravno pogodbo, ali da bi bil pri toženi stranki zaposlen. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Stališča so v tem delu v nasprotju z listinami v spisu in vlogami tožnika, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik prihaja glede na postavljen zahtevek sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani zahteva, da mu tožena stranka zagotovi zaposlitev pri njej ali eni od družb skupine, hkrati pa zahteva plače oziroma nadomestila za čas pred vložitvijo tožbe. Takšen zahtevek izhaja iz vsebine sklenjene pogodbe in sicer določbe člena 2.2., ki je v tem delu jasna in s katero je skladen zahtevek po zagotovitvi zaposlitve tožnika pri toženi stranki ali eni od družb skupine A.. Glede na to, da je predmetna pogodba civilnopravna pogodba, je potrebno v tem smislu razlagati tudi določbo člena 5.1.1. pogodbe, v zvezi s točko 1.1. člena pogodbe in na to vezan tožbeni zahtevek pod točko 2. primarnega zahtevka, s katerim se zahteva plačila in ne plače ali nadomestila plač, za funkcijo pomočnika generalnega direktorja, za kar ima tožnik kot navedeno podlago v točki 5.1.1. pogodbe v zvezi z točko 1.1. pogodbe. Zaključki so v tem delu nepravilni in v neskladju z materialno podlago, to je krovno pogodbo, zlasti pa niso med seboj v nasprotju in tudi tožnik ni prihajal sam s seboj v nasprotje zahtevkov. Opozarja, da je pogodba predstavljala zavezujoč posel, ki ga je bilo mogoče tudi odpovedati na način, kot je določen v poglavju 8. pogodbe. Tožeča stranka zatrjuje, da pogodba še vedno velja in da ni bila nikdar odpovedana, tožena stranka pa po prepričanju tožnika ni uspela dokazati nasprotnega, saj ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo, da bi tožena stranka pogodbo odpovedala, ali da bi bil dosežen sporazum o njenem prenehanju. Vse zaslišane priče so zgolj domnevale oziroma predvidevale, da pogodba ne velja več in da je bila odpovedana oziroma je prenehala sporazumno, kar so utemeljevale s tem, da se več ne izvaja in da naj bi jim bilo to povedano. Pri tem so se sklicevale na informacije, ki naj bi prišle od D.H., ki pa se je uspešno izogibal vsakršni možnosti pričanja pred sodiščem in mu sodišče vabil ni uspelo vročiti. Kljub temu, da so tožniku tudi vse priče jasno izpovedale, da so razgovori o sodelovanju potekali med tožnikom in D.H., je sodišče zaključilo, da je bila pogodba res odpovedana oziroma je prenehala veljati, čeprav so vsi dokazi le posredni. Priče tožene stranke so izpovedale, da naj bi se tožnik o prenehanju sodelovanja in s tem prenehanju veljavnosti pogodbe z dne 1. 2. 1999 dogovoril z D.H., enako je trdila tudi tožena stranka, pa kljub temu njegovega zaslišanja ni predlagala oziroma je ta dokaz predlagala in nato umaknila. Imenovani je bil na predlog tožnika večkrat neuspešno vabljen na obravnavo, tožnik je v ta namen celo založil stroške za prihod priče. To po prepričanju tožene stranke (pravilno: tožeče stranke) kaže na to, da do dogovora o prenehanju ni nikdar prišlo, sodišče pa bi moralo postopati skladno z 215. členom ZPP in odločiti po pravilu o dokaznem bremenu, pri čemer bi moralo izhajati iz dejstva, da je tožena stranka umaknila dokaz po zaslišanju ključne in edine priče, ki bi lahko potrdila vsebino dogovorov s tožnikom leta 2004 in 2005 ter o tem, da je bil dosežen dogovor o prenehanju pogodbe z dne 1.2. 1999. Skladno s pravilom o dokaznem bremenu in dejstvom umika ključnega dokaza ter upoštevaje, da so vse priče izpovedovale le posredno, bi moralo sodišče odločiti, da pogodba še vedno velja ter posledično ugoditi vsaj podrednemu zahtevku tožnika, saj neizpolnjevanje civilnopravne pogodbe predstavlja protipravno škodno ravnanje za katerega stranka, ki pogodbe ne izpolnjuje, tudi odgovarja. Tožnik je v svoji izpovedbi izrecno poudaril, da sta se z D.H. ob koncu leta 2004 dogovarjala o tem, kako bi zaključila sodelovanje le glede družb R. d.d. in K. d.d. ter da ste se tudi dogovarjala o nadaljnjem sodelovanju. Dogovarjala sta se, da bi nadaljevanje sodelovanja potekalo tako, da bi bil tožnik zadolžen za aktivnosti v tujini. Tožena stranka takšnih trditev dogovorov ni z ničemer ovrgla, zaslišane priče pa niso vedele povedati, saj so vse potrdile, da se je tožnik pogovarjal le s D.H.. Sodišče je v tem delu zmotno povzelo izpoved tožnika z naroka dne 26. 3. 2010, da naj bi tožnik izpovedal, da z D.H. nista dosegla dogovora glede aktivnosti in da naj bi mu D.H. rekel, da ne bo več sodelovanja med njima. Tožnik je dejal, da D.H. ni rekel, da med njima ne bo več sodelovanja, sodišče pa je v izpodbijani sodbi napačno povzelo tožnikovo izpoved in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Očitno je torej, da dogovora o prenehanju sodelovanja med tožnikom in toženo stranko ni nikdar bilo. Tožnik je tudi povedal, da se je z 16. 1. 2005 samozaposlil, saj tožena stranka ni več izpolnjevala obveznosti iz krovne pogodbe. Tega pa ni mogoče šteti njemu v škodo ali ob pomanjkanju drugih dokazov razlagati, da je s tem potrdil, da pogodba ni več veljala. Tožnik je ravnal le tako, kot je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega človeka v takšni situaciji. Tožena stranka je pravna oseba z dobro pravno podporo, ki bi lahko kadarkoli podala tožniku pisno odpoved krovne pogodbe, če je menila, da je sodelovanje med njima zaključeno, pa takšne odpovedi ni podala, niti z ničemer razen s posrednimi dokazi dokazovala, da je bil dosežen dogovor o njenem prenehanju. Sodišče je celo samo ugotovilo, da je tožnik še v letu 2006 toženi stranki podajal pisne zahteve po izpolnjevanju obveznosti in kot opcijo predlagal tudi sporazumno prenehanje te pogodbe proti plačilu odškodnine v višini 106.450,00 EUR. Sodišče utemeljuje zaključek, da je prišlo do prenehanja sodelovanja zlasti po izpovedbi priče A.O., ki pa je prav tako potrdil, da se je tožnik pogovarjal z D.H.. Tožena stranka ni podala nobene trditvene podlage glede tega, da naj bi bil tožnikov odnos do delavcev neprimeren, pa vseeno je sodišče upoštevalo izpovedbe priče A.O. in zakonitega zastopnika A.R. ter tožniku očitalo, da ni imel primernega odnosa do podrejenih in da je nanje vršil psihične pritiske, kar naj bi bil razlog za prenehanje sodelovanja. Neutemeljena je tudi odločitev glede zahtevka za plačilo zneskov za življenjsko zavarovanje in zdravniške preglede. Ker tožena stranka ni bila delodajalec, je sodišče zaključilo, da tega ni dolžna plačati. Tožnik pa ponovno opozarja, da je bil tak dogovor vsebovan v civilnopravni pogodbi, zato je iztožljiv. Pri tem je nebistveno, ali so stroški tožniku nastali v zvezi z zavarovanjem ali ne, saj je bil do teh zneskov upravičen. Smiselno enako velja tudi glede plačila zneskov, ki so mu po pogodbi pripadali za zdravniške preglede. Tožnik meni, da zgolj neizvajanje oziroma neizpolnjevanje pogodbe z njene strani ne pomeni, da je pogodba zaradi tega prenehala veljati. Edini in ključni dokaz, ki bi lahko ovrgel trditve tožnika, je zaslišanje D.H., njegovo zaslišanje pa je tožena stranka umaknila oziroma ni zagotovila njegovega zaslišanja kljub vztrajanju tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, nepopolno in nepravilno je ugotovilo dejansko stanje, zato tudi ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo tožnikov izpoved z naroka dne 26. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo (str. 9 sodbe), da se je tožnik z D.H. dogovarjal o nadaljnjem sodelovanju na podlagi pogodbe, saj je on (D.H.) svoje naložbe selil v tujino, nista pa dosegla dogovora glede aktivnosti v prihodnosti in vezanih na krovno pogodbo, saj mu je D.H. rekel, da med njima ne bo več sodelovanja. Tožnik pa je na naroku izpovedal, da D.H. ni rekel, da med njima ne bo več sodelovanja. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Izpoved tožnika je odločilno dejstvo, saj je tudi na njegovi izpovedbi sodišče prve stopnje sklepalo o prenehanju veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 1999 (A2). Tudi sicer zaključek sodišča prve stopnje, da je navedena pogodba prenehala veljati na podlagi sporazuma strank, temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče ni ugotovilo vseh dejstev, ki so bistvena za pravilnost takšne dokazne ocene.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevki temeljijo na civilnopravni pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnikom in toženo stranko, čeprav sta stranki to pogodbo poimenovali individualna pogodba o zaposlitvi. S pogodbo se je tožena stranka zavezala tožniku zagotavljati delo pomočnika direktorja v njej odvisnih družbah oziroma v družbah skupine A., tožnik pa opozarja, da tožena stranka ni bila njegov delodajalec in da tožbeni zahtevek ne izvira iz delovnega razmerja. V tem delu je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Na podlagi takšne ugotovitve bi se moralo sodišče prve stopnje izreči za stvarno nepristojno oziroma sprožiti spor o pristojnosti, glede na dejstvo, da se je že pred tem Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. II R 148/2007 izreklo za stvarno nepristojno. Ker pa se tožnik v pritožbi ne sklicuje na stvarno nepristojnost sodišča, temveč le poudarja, da se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da gre za civilnopravno pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki je zgolj poimenovana kot pogodba o zaposlitvi, ter da so zahtevki civilnopravne narave, se pritožbeno sodišče v mejah preizkusa, ki ga opravi po uradni dolžnosti, ni moglo izreči za stvarno nepristojno oziroma ravnati v skladu z določbo 1. odstavka 24. člena ZPP, ki določa, da če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno vprašanje, ali pogodba o poslovnem sodelovanju oziroma individualna pogodba o zaposlitvi (priloga A2) še vedno velja, kot to zatrjuje tožnik, ali pa je prenehala veljati po tem, ko tožnik ni bil več zaposlen v nobeni izmed družb skupine A., oziroma mu je delovno razmerje v družbi R. d.d. in K. d.d. prenehalo 15. 1. 2005 in se je s 16. 1. 2005 samozaposlil v družbi S. d.o.o. in nato še v T. d.o.o.. Dokazno breme o tem, da pogodba še velja, je na tožniku (1. odstavek 7. člena ZPP). Pogodba z dne 1. 2. 1999 je bila sklenjena za nedoločen čas oziroma za obdobje najmanj 5 let (člen 1.2. pogodbe). Zato gre po vsebini za trajno dolžniško razmerje v smislu 333. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ), ki lahko preneha bodisi na podlagi dogovora med strankama obligacijskega razmerja, ali pa ga lahko vsaka stranka prekine z odpovedjo. Poleg tega je bila v pogodbi določena pogodbena odstopna pravica, saj je A. oziroma njen pravni naslednik (tožena stranka) upravičena pogodbo odpovedati v vsakem trenutku, brez navedbe razloga, na podlagi sklepa, v katerem se opredeli tudi datum odpovedi in odpovedni rok (8.1.). Tožnik pa je lahko pogodbo odpovedal s 6-mesečnim odpovednim rokom. V zvezi z vprašanjem, ali pogodba še velja, ali pa je prenehala, bodisi na podlagi sporazuma, ali pa na podlagi odpovedi pogodbe, tožnik utemeljeno izpostavlja, da je bistveni del pogajanj o nadaljevanju sodelovanja v letu 2005 potekal med njim in D.H. ter da je D.H. dejansko odločil o tem, ali se bo poslovno sodelovanje nadaljevalo ali ne. Sodišče prve stopnje bi torej moralo zaslišati tudi D.H. ter šele na podlagi njegovega zaslišanja sklepati o tem, ali je pogodba sporazumno prenehala veljati. Iz doslej izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da bi tožnik dokazal, da pogodba še velja, temveč da je prišlo do odpovedi pogodbe, ki je bila odpovedana s konkludentim ravnanjem tožene stranke v smislu določbe 14. člena OZ, ko je torej tožena stranka s svojim ravnanjem izrazila voljo, da odstopa od pogodbe. Tožnik je namreč na naroku dne 26. 3. 2010 izpovedal, da se je konec leta 2004 glede nadaljnjega sodelovanja dogovarjal z D.H., ki naj bi izrazil pripravljenost za sodelovanje tožnika pri projektih v tujini, vendar pa je tožnik pojasnil, da kasneje D.H. ni več odgovarjal na njegove telefonske klice oziroma na elektronsko pošto, prav tako med strankama ni bilo sporno, da po zaključku tožnikove zaposlitve v R. d.d. in K. d.d. tožena stranka tožniku ni več zagotavljala dela v smislu določbe 5. člena pogodbe z dne 1. 2. 1999. To lahko kaže na to, da je tožena stranka izkoristila svoje upravičenje na podlagi 333. člena OZ oziroma pogodbeno upravičenje do odstopa od pogodbe ter je obligacijsko razmerje na ta način prenehalo. V tem kontekstu so pritožbene navedbe tožnika, glede na doslej izvedene dokaze, da pogodba še vedno velja, tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, saj iz izpovedbe tožnika izhaja, da je tožena stranka prekinila vsako komunikacijo z njim ter mu po 15. 1. 2005 ni več zagotavljala dela.

Sodišče prve stopnje se do teh dejstev ni opredelilo, čeprav je tožnik izpovedal o ravnanju tožene stranke v času pogajanj in po tem, ko D.H. z njim ni več komuniciral. Zato je zaključek, da je prišlo do sporazuma o prenehanju poslovnega sodelovanja, najmanj preuranjen, enako pa po doslej izvedenih dokazih ni mogoče sklepati o tem, da bi pogodba z dne 1. 2. 1999 še vedno veljala. Ker je bilo dejansko stanje glede tega bistvenega vprašanja nepopolno in nepravilno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter zadevo razveljavilo in vrnilo sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek predvsem z zaslišanjem D.H., po potrebi tudi s soočenjem D.H. in tožnika oziroma z dodatnim zaslišanjem tožnika ter eventualnim zaslišanjem tudi A.O. in A.R.. V kolikor dejansko ne bo mogoče zaslišati priče D.H., bo moralo sodišče na podlagi ostalih dejstev sklepati o veljavnosti pogodbe z dne 1. .2 1999 po 15. 1. 2005, saj do tega datuma njena veljavnost niti ni sporna. Ker gre za civilnopravno pogodbo, je odločanje o tožbenih zahtevkih pogojeno s civilnopravnim odnosom med tožnikom in toženo stranko, zato obstoj delovnega razmerja za presojo denarnega dela tožbenega zahtevka za čas do 15. 1. 2005, ni odločilen.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev glede veljavnosti pogodbe z dne 1. 2. 1999. To pomeni, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bo moralo sodišče prve stopnje v tem delu, glede na zgoraj podana stališča pritožbenega sodišča, ustrezno dopolniti dokazni postopek. Če bi sodišče druge stopnje vsa ta dejstva samo ugotavljalo, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva že dane napotke in naj po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku o razveljavljenem delu sodbe ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.