Jedro

Glede na določila ZDoh-2 in ZPSV se od pogodbene kazni (oz. pavšalne odškodnine), ki predstavlja institut delovnega prava „sui generis“, to je posebne odškodninske sankcije za nezakonita ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, plačajo prispevki in davki (dohodnina), saj ne gre za prejemek iz zaposlitve, za katerega bi veljala oprostitev plačila dohodnine oziroma prispevkov za socialno varnost. Tožnica je zato upravičena zgolj do izplačila zneska pogodbene kazni po odvodu davkov in prispevkov.

Prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), se dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točkah I do IV, tako da se v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati pogodbeno kazen v znesku 2.025,00 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 3. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko obračunati bruto znesek regresa za leto 2009 v višini 228,67 EUR in odvesti akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko obračunati bruto znesek regresa za leto 2010 v višini 734,15 EUR in odvesti akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko obračunati bruto znesek regresa za leto 2011 v višini 748,10 EUR in odvesti akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Kar tožeča stranka iz naslova pogodbene kazni in regresa za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011 ter zamudnih obresti od teh terjatev zahteva več in drugače, se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: - plačati pogodbeno kazen v znesku 2.025,00 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 17. 3. 2012 dalje do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe); - odvesti od sorazmernega dela bruto zneska neizplačanega regresa za leto 2009 v višini 228,67 EUR akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati sorazmerni del neto zneska regresa za leto 2009 v višini 192,08 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 192,08 EUR za čas od 1. 1. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka); - odvesti od bruto zneska neizplačanega regresa za leto 2010 v višini 734,15 EUR akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek regresa za leto 2010 v višini 617,40 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 617,40 EUR za čas od 2. 7. 2010 dalje do plačila, ter zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače (III. točka izreka); - odvesti od bruto zneska neizplačanega regresa za leto 2011 v višini 748,10 EUR akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek regresa za leto 2011 v višini 628,40 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 628,40 EUR za čas od 2. 7. 2011 dalje do plačila, ter zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače (IV. točka izreka); - plačati pravdne stroške v znesku 546,35 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (V. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje in z ugotovitvijo, da je tožeča stranka pridobila pravico do letnega dopusta za leta 2009, 2010 in 2011 in s tem tudi pravico do regresa za letni dopust in da ni pomembno, da je bilo delovno razmerje vzpostavljeno s sodbo sodišča za nazaj in da je bila tožnica na porodniškem dopustu. Tožnica v letih 2010 in 2011 ni delala, saj ji je 20. 2. 2010 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi poteka določenega časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, nato pa ji je bilo na podlagi sodbe sodišča z dne 4. 8. 2011 priznano delovno razmerje zaradi ugotovitve, da ji delovno razmerje dne 20. 2. 2010 ni (zakonito) prenehalo in še traja. V teh letih tožnica letnega dopusta ni mogla koristiti in zato nikakor ne more biti upravičena do regresa, saj ni pomembno le dejstvo, da tožnici letni dopust za leti 2010 in 2011 pripada, ampak je potrebno upoštevati možnost koriščenja letnega dopusta. V kolikor tožnica ni mogla koristiti letnega dopusta, ne more biti upravičena do regresa za letni dopust, tako kot tudi ne more zaprositi za koriščenje dopusta za nazaj, poleg tega pa je treba upoštevati, da je bila tožnica od 30. 7. 2010 do 29. 7. 2011 na porodniškem dopustu. Tudi če bi tožnici regres za leti 2010 in 2011 pripadal, bi ji pripadal le sorazmerni del in sicer 7/12 za leto 2010 in 5/12 za leto 2011. Tudi z odločitvijo o pogodbeni kazni se tožena stranka ne strinja, saj tožena stranka tožnici dne 20. 2. 2010 ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je pogodba prenehala veljati zaradi poteka časa. V skladu s Kolektivno pogodbo pa tožnici pripada pogodbena kazen le v primeru, da bi ji tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne pripada pa ji v obravnavanem primeru.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu sicer pravilna, deloma pa napačna zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je bila v individualnem delovnem sporu, ki je potekal pred istim sodiščem pod opr. št. Pd 45/2010, s pravnomočno sodbo (opr. št. Pd 45/2010 z dne 4. 8. 2011, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 923/2011 z dne 12. 1. 2012) odločeno, da se šteje, da je pogodba o zaposlitvi tožeče stranke pri toženi stranki z dne 18. 8. 2009 za delovno mesto prodajalka sklenjena za nedoločen čas in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 20. 2. 2010 nezakonita in se razveljavi. Poleg tega je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 20. 2. 2010 in še traja, tožena stranka pa je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati obstoj delovnega razmerja in izplačati plače (za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo). Svojo odločitev o tem, da je tožnica glede na pravnomočno odločitev sodišča o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnici upravičena do pogodbene kazni, je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na določbo 25. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006), ki v 1. odstavku določa, da je v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih. V obravnavanem primeru nedvomno ne pride v poštev dobesedna gramatikalna razlaga citirane določbe KP, za katero se zavzema tožena stranka v pritožbi, ki izpostavlja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi izteka pogodbe za določen čas in ne zaradi odpovedi tožene stranke, zaradi česar naj ne bi bil izpolnjen pogoj za nastanek obveznosti plačila pogodbene kazni delavcu. Upoštevati je potrebno namen te določbe, ki naj bi bil v varstvu delavca pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Zato je delavec upravičen do pogodbene kazni ne le v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi v primeru nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz drugih razlogov na strani delodajalca, med katerimi je nedvomno tudi nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je sklenjena za nedoločen čas (za tak primer pa gre v obravnavanem). Podane pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z obveznostjo plačila pogodbene kazni tožnici so torej neutemeljene.

Enako velja za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust za sporno obdobje (leta 2009, 2010 in 2011). Kadar delavcu nezakonito preneha pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu, je treba vzpostaviti takšno stanje, kakršno bi obstajalo, če nezakonitega prenehanja pogodbe ne bi bilo. To velja tudi za regres za letni dopust. Dejanska izraba dopusta ali možnost dejanske izrabe dopusta v obdobju, za katerega delavec uveljavlja regres za letni dopust, v nobenem primeru ni pogoj za pridobitev pravice do regresa, ki je vezana le na pravico do izrabe letnega dopusta. Zato je povsem nesprejemljivo stališče tožene stranke, ki tožnici odreka pravico do regresa z utemeljitvijo, da ne more biti upravičena do regresa za letni dopust, ker ni mogla koristiti letnega dopusta (kar je seveda posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke!). Tudi dejstvo, da je tožnica izrabila porodniški dopust v spornem obdobju, nima nobenega vpliva na pravico do regresa, ki je vezana le na pravico do izrabe dopusta, ki jo je tožnica pridobila. Ker je bila tožnica tako za leto 2010 kot za leto 2011 upravičena do celotnega dopusta, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), zlasti z določbami 131., 161. in 162. člena ZDR, ko je tožnici prisodilo sorazmerni del regresa za leto 2009 in celotni regres za leti 2010 in 2011. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni pravilno upoštevalo predpisov, ki urejajo davčne obveznosti oz. plačilo davkov in prispevkov od prejemkov delavcev iz zaposlitve. To velja tako za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo pogodbene kazni kot tudi za odločitev o plačilu regresa za letni dopust. V I. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki sicer pravilno naložilo plačilo (pravilno: obračun) pogodbene kazni v znesku 2.025,00 EUR bruto, zmotno pa je ravnalo, ko tožene stranke ni zavezalo, da mora od tako določene pogodbene kazni odvesti prispevke in davke. Glede na določila Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZDoh-2) in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/95 s spremembami in dopolnitvami, ZPSV) se namreč tudi od pogodbene kazni (oz. pavšalne odškodnine), ki predstavlja institut delovnega prava „sui generis“, to je posebne odškodninske sankcije za nezakonita ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, plačajo prispevki in davki (dohodnina), saj ne gre za prejemek iz zaposlitve, za katerega bi veljala oprostitev plačila dohodnine oziroma prispevkov za socialno varnost. Tožnica je torej upravičena zgolj do izplačila zneska pogodbene kazni po odvodu davkov in prispevkov. Napačna pa je tudi odločitev, da zamudne obresti tečejo od bruto zneska, saj je delavec upravičen le do zamudnih obresti od neto zneska pogodbene kazni, ki je znan po obračunu in odvodu davkov in prispevkov (ki se obračunajo po stopnji, ki velja v času izplačila), ne pa tudi do zamudnih obresti od bruto zneska pogodbene kazni.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v točkah II, III in IV v delih, v katerih je sodišče zavezalo toženo stranko k izplačilu po višini opredeljenih neto zneskov regresa po odvodu akontacije dohodnine od bruto zneskov regresa za letni dopust. Davki oz. dohodnina se obračunavajo po stopnji, ki velja v času izplačila, torej ko nastane davčna obveznost. Isto velja za obračunavanje prispevkov, kadar gre za prejemke iz zaposlitve, od katerih se poleg davkov plačujejo tudi prispevki (npr. plače, jubilejne nagrade, odpravnine, povračila stroškov ….). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Glede odmere dohodnine pa je potrebno upoštevati tudi posebno določbo 120. člena ZDoh-2, ki v 1. odstavku določa pravila za odmero dohodnine po povprečni individualni stopnji zavezanca, kadar je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let. Materialno pravo je bilo torej zmotno uporabljeno, ker je sodišče ob ugotovljenih bruto zneskih regresa prisodilo tožnici tudi po višini določene neto zneske. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov.

Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti).