Jedro

Ker je meja sporna med zemljišči, ki so v zasebni lasti in javno potjo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pomeni v katastru vrisana meja javne poti močnejšo pravico, saj se meje javne poti ne da premakniti zaradi drugačnega izvajanja posesti in še manj po pravični oceni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med parc. št. 42/2 in 42/1 k.o. Z., last F.B. in parc. št. 1240/1 iste k.o., last O. in sicer v ravni liniji med mejnimi točkami 820, 818, 817, 816, 815, 814 in 813 tako kot je meja v naravi označena z mejniki in kot izhaja iz skice zamejničenja geometra M.M. z dne 2.6.2006. Uredilo je mejo med parc. št. 46/1, 46/4 in 46/2 k.o. Z., last F.A.V., in parc. št. 1240/1 iste k.o., last O. v ravni liniji med točkami 802, 803, 804, kot je meja v naravi označena z mejniki in izhaja iz skice zamejničenja geometra M.M. z dne 2.6.2006 in odločilo je, da skupne stroške postopka nosijo predlagatelji do 2/3 in nasprotna udeleženka do 1/3. Zoper sklep so se predlagatelji pritožili iz vseh pritožbenih razlogov. Meja je sporna med njihovimi zemljišči, ki je v zasebni lasti in cesto, ki je javno dobro v lasti nasprotne udeleženke. Sodišče je mejo določilo na novo s tem, da je spremenilo potek ceste, kot se uporablja. Cesta, ki je že desetletja ravna, bo po novi razmejitvi naredila ovinek, ki predstavlja pomembno oviro pri vožnji z motornimi vozili in priklopniki, pozimi pa jo bo sploh nemogoče normalno vzdrževati in plužiti. Ob snegu bo onemogočen dostop do hiše predlagatelja B.. Na novo določena meja predstavlja oviro pri uporabi poti v vsakdanjem življenju predlagateljev pa tudi drugih mejašev in prebivalcev Z.. Mejo bi sodišče moralo določiti po pravični oceni. Sodišče ni upoštevalo določb Stvarnopravnega zakonika. Zapisnik z naroka na kraju samem ni bil predlagateljem nikoli vročen, to predstavlja kršitev določb ZPP. Predlagatelj B. opozarja, da tega zapisnika ni podpisal, J.B. ni podpisal sodne poravnave, zato tudi sodna poravnava ni veljavna. Meja, ki je določena do parcele predlagatelja F.A.V., je še vedno sporna, saj ni določeno, kdaj naj bi prišlo do pravnega posla. Sodišče meje ne more določiti na podlagi nekih negotovih bodočih dejstev. Meja med njegovo parcelo in javno potjo sploh ni bila določena. Zmotna je ugotovitev, da v tem primeru ni šlo za pravi mejni spor. Predlagatelji so postopek sprožili prav zato, ker se niso strinjali z mejo, kot jo je pokazal geometer B.E. Izpodbijani sklep ima vsebinske in formalne pomanjkljivosti tako, da se ga ne da preizkusiti. Tudi odločba o stroških ni pravilna. Glede na to, da meji nasprotna udeleženka na parcele vseh predlagateljev, bi morala nasprotna udeleženka nositi 3/4 stroškov tega postopka. Predlagajo, da se jih oprosti plačila sodnih taks, izpodbijani sklep pa naj se razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da sodišče meje v tej zadevi ni uredilo, saj je v izreku sklepa opisalo, kje meja poteka, v skici geometra M.M. z dne 2.6.2006, ki je sestavni del sklepa, pa je meja tudi natančno vrisana. Res pa je, da je meja za predlagatelje še vedno sporna, ker sodišče ni sledilo njihovemu predlogu in meje uredilo po zadnji mirni posesti oziroma po pravični oceni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je pojasnilo, zakaj je mejo uredilo po močnejši pravici, to je po prvem kriteriju iz člena 77 Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Po tej določbi je primarni kriterij za ureditev meje močnejša pravica in šele subsidiarno prideta v poštev kriterija zadnje mirne posesti in pravične ocene. Sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu, kako bo določilo mejo, ampak si mora najprej prizadevati, da reši mejni spor na podlagi močnejše pravice in šele, če na podlagi tega kriterija meje ne more urediti, se lahko opre na ostala dva. Ker je meja sporna med zemljišči, ki so v zasebni lasti in javno potjo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pomeni v katastru vrisana meja javne poti močnejšo pravico, saj se meje javne poti ne da premakniti zaradi drugačnega izvajanja posesti in še manj po pravični oceni. Javna pot je namreč nepremičnina glede katere velja poseben pravni režim, saj je takšna nepremičnina izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (44. člen SPZ). Nastanek in ukinitev javnega dobra (javne poti) urejajo specialni predpisi (Zakon o javnih cestah, Zakon o graditvi objektov). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, prav tako pa tudi ni ugotovilo kakšnih absolutnih bistvenih kršitev postopka. Izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in se ga da v celoti preizkusiti.

V postopku ni prišlo do kršitev postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Dejstvo, da J.B. ni podpisal zapisnika, na katerem je tudi sodna poravnava, na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče uredilo mejo med drugimi parcelami in ne parcelo last J.B., ne vpliva. Pritožbene navedbe, da je kršilo postopek, ker udeležencem ni vročilo zapisnika z naroka, pa so tudi brez podlage, saj vročitev takšnega zapisnika udeležencem ni predvidena v določbah ZPP oz. ZNP.

Pravilno je odločeno tudi o stroških postopka. Sodišče je mejo uredilo v interesu dveh udeležencev napram tretjemu, zato je odločitev, da 2/3 stroškov krijejo predlagatelji v skladu z določbo 139. čl. ZNP. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).