Jedro

Za sposobnost plačila takse v enkratnem znesku niso pomembni le prilivi, temveč tudi odlivi, na podlagi obojega skupaj pa je šele mogoče ugotoviti likvidnostno stanje stranke. Ker je sodišče prve stopnje temu nasprotno upoštevalo le prilive, pa ni ugotovilo odločilnega dejstva, torej likvidnostnega stanja stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki prosi, da se prošnja za obročno plačilo ponovno obravnava in pozitivno reši. Pojasnjuje, da plačilo enkratnega zneska v višini 2.293,00 EUR pomeni za podjetje veliko breme, kljub izkazanem premoženjskem stanju in vpogledu v prejete prilive. Podjetje res razpolaga z zalogami v višini 375.610,00 EUR, ki se nanašajo na stavbna zemljišča v P., ta zemljišča so obremenjena s hipotekami. Obremenitev zemljišč je večja od tržne vrednosti zemljišč. Glede prilivov ponovno pojasnjuje, da se podjetje ukvarja z odkupom nezapadlih terjatev, ki jih financira podjetje D., d.o.o., ki je v lasti DH. Provizija, ki jo podjetje realizira iz navedenih odkupov, po odbitju stroškov obresti in provizije, ki jo zaračuna D. d.o.o. se giblje med 1 % in 5 % od posameznega posla, kar skupaj znaša cca 2.000,00 EUR mesečno. Iz te provizije mora podjetje pokriti poleg osebnih dohodkov še druge stroške, kot so stroški najema poslovnega prostora, stroške računovodstva, telefonske stroške, bančne stroške in druge manjše administrativne stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo relevantne določbe Zakona o sodnih taksah (ZST–1) in navedlo, da mora sodišče pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks za podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST–1). Pri tem je svojo odločitev oprlo zlasti na ugotovitev, da ima tožeča stranka poleg prilivov iz naslova odkupa terjatev, za katere trdi, da jih financira DH ter da njej ostanejo zgolj nizke provizije, še številne druge prilive, ki tudi občutno presegajo dolžno sodno takso. Sodišče je zato ocenilo, da bo tožeča stranka dolžno sodno takso zmogla poravnati v enkratnem znesku in takoj, ne da bi bila pri tem ogrožena njena dejavnost. 5. Po oceni sodišča druge stopnje je takšen zaključek preuranjen, saj za sposobnost plačila takse v enkratnem znesku niso pomembni le prilivi, temveč tudi odlivi, na podlagi obojega skupaj je šele mogoče ugotoviti likvidnostno stanje stranke. Ker je sodišče prve stopnje temu nasprotno upoštevalo le prilive, pa ni ugotovilo odločilnega dejstva, torej likvidnostnega stanja stranke.

6. Iz tega razloga je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, upoštevaje trditve in dokaze tožeče stranke, oceni, ali likvidnostno stanje stranke omogoča plačilo sodne takse v enkratnem znesku, v nasprotnem primeru pa naj tožeči stranki dovoli obročno plačilo.