Jedro

Za obdobje brezposelnosti od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 zaradi prejete izredne odpovedi tožnik ni bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zato mu za to obdobje pripadajo nezmanjšani zneski nadomestila plače. Ker je bil tožnik v obdobju od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti pri ZRSZ v mesečni višini 892,50 EUR bruto, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo tako, da se navedeni zneski odštejejo od pripadajočih bruto nadomestil plače v tem obdobju. Pravilna je tudi presoja drugih prejemkov tožnika v obdobju, za katerega mu pripadajo denarna nadomestila med brezposelnostjo. Tako sodišče prve stopnje od pripadajočih mesečnih nadomestil plače pravilno ni odštelo prejetih avtorskih honorarjev in sejnin, saj je šlo za prihodke oziroma plačilo za delo, ki ga je tožnik lahko opravljal sočasno z delom pri toženi stranki in ga je v preteklosti tudi že opravljal. Pritožba tožnika pravilno opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Zmotno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je upravičen le do neto zneska odškodnine, ne pa do bruto, kot je zahtevek postavil tožnik. Ker tožnik zahteva odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, je postavljeni zahtevek, ki upošteva bruto razliko med plačo tožnikovega delovnega mesta pred odpovedjo in plačo pri drugem delodajalcu, pravilen.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana IV. točka izreka sodbe.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in - se izpodbijana 6. alineja točke VI. izreka sodbe spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 v višini mesečnega zneska 3.030,00 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v posameznem mesecu dalje do plačila", - se odločitev o stroških v VII. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški za zastopanje, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka, zvišajo za 1.072,01 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe.

III. Tožena stranka je tožniku dolžna v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 839,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2018, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18. 5. 2018, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo za polni delovni čas do 11. 3. 2019 ter nato od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020, 4. 2. 2020 pa se pogodba o zaposlitvi razveže (točka II izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 ter od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 priznati delovno dobo za polni delovni čas, ga prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ ter v vsa socialna zavarovanja in mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z regresom (točka III izreka), ter tožniku obračunati mesečna nadomestila plač, in sicer za obdobje od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 v bruto zneskih 4.000,00 EUR ter za obdobje od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 v bruto zneskih 4.000,00 EUR, zmanjšano za bruto zneske v tem obdobju prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost in znesek prejetega avtorskega honorarja v višini 1.396,62 EUR, od teh bruto zneskov odvesti davek in prispevke ter tožniku plačati ustrezne neto zneske nadomestil (točka IV izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi obračuna denarno povračilo v višini 40.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvede davek in prispevke ter mu izplača ustrezen neto znesek (točka V izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za 16. 5. 2018 in 17. 5. 2018 (1. alineja točke VI izreka), priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki za polovični delovni čas za obdobje od 4. 2. 2020 do 29. 2. 2020 ter za isto obdobje priznanje delovne dobe, prijavo v matično evidenco pri ZPIZ ter v vsa socialna zavarovanja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z regresom (2. alineja točke VI izreka), obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 4. 2. 2020 do 1. 3. 2020 v mesečnih bruto zneskih 4.000,00 EUR oziroma zmanjšanih za bruto prejemke, ki jih je tožnik v tem obdobju prejemal na račun s. p. (3. alineja točke VI izreka), obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 brez zmanjšanja za bruto zneske v tem obdobju prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost in znesek prejetega avtorskega honorarja v višini 1.396,62 EUR (4. alineja točke VI izreka), obračun in plačilo denarnega povračila še v višini 32.000,00 EUR bruto oziroma v pripadajočem neto znesku (5. alineja točke VI izreka), izplačilo odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 v višini mesečnega zneska 3.030,00 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v posameznem mesecu dalje do plačila (6. alineja točke VI izreka) ter izplačilo odškodnine za obdobje od 1. 3. 2020 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini mesečnega zneska 853,83 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v posameznem mesecu dalje do plačila (7. alineja točke VI izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.175,62 EUR (točka VII izreka). Odločitev je postala pravnomočna z izjemo točke IV, 6. alineje točke VI in točke VII izreka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na izplačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 in za obdobje od 1. 3. 2020 do izdaje sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku tudi v tem delu v celoti ugodi. Glede odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni upravičen do odškodnine v višini razlike med mesečno bruto plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, in mesečno bruto plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, temveč zgolj do neto zneska te razlike, ki pa je ni izkazal v neto višini. Škodo predstavlja celotna razlika med mesečno bruto plačo, ki bi jo prejemal, če mu ne bi bila podana odpoved, in mesečno bruto plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, in ne zgolj neto znesek te razlike. Delavec je zaradi nezakonitosti prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi oškodovan tudi v delu obračuna in plačila davka ter prispevkov od plač, ki bi jih prejel pri delodajalcu, ki mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je postavil konkretiziran tožbeni zahtevek (bruto) ter ga ustrezno izkazal. Sodišče bi mu lahko dosodilo tudi nižji (neto) znesek. Glede nepriznanih pravdnih stroškov meni, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov sestave pripravljalnih vlog od sedme pripravljalne vloge naprej, stroškov sestave drugih vlog med postopkom, stroška zastopanja na mediacijskem srečanju, stroška prevoda listin ter priglašenih stroškov, nastalih v postopku odpovedi. Veliko število vlog med postopkom je posledica ravnanja tožene stranke, ki je neprestano podajala nove navedbe. Strošek zastopanja na mediacijskem srečanju je opredeljen v OT ter je potreben za stranko, prav tako strošek prevodov listin. Upravičen je tudi do stroškov zastopanja pri delodajalcu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper (še nepravnomočni) ugodilni del sodbe v IV. točki izreka in odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede prejemkov tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki je predlagala, da sodišče od Finančne uprave Republike Slovenije pridobi podatke o tožnikovih prejemkih za ves čas od 17. 5. 2018 dalje, podatke o izplačanih plačah od vseh tožnikovih delodajalcev od 17. 5. 2018 dalje, od vseh bank, pri katerih ima ali je tožnik imel odprte bančne račune v obdobju od 17. 5. 2018 dalje ter izpis prometa na teh računih v navedenem obdobju. Predlagala je tudi dodatno zaslišanje priče A.A. ter odvetnika B.B.. Trdi, da ji je bila zaradi neizvedbe dokazov odvzeta možnost ustreznega obravnavanja pred sodiščem, in zatrjuje bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave.

4. Na pritožbo tožnika odgovarja tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

5. Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnik, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 15. 5. 2018 podala tožniku iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) zaradi dveh kršitev. Ugotovilo je, da glede prve kršitve niso podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, saj tožnik ni ravnal z namenom oziroma naklepom pridobiti si premoženjsko korist, prav tako ne gre za poslovno goljufijo oziroma goljufijo, glede druge kršitve pa je ugotovilo, da je odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo ter tožniku dosodilo denarno povračilo zaradi sodne razveze po 118. členu ZDR-1 v višini 10 tožnikovih plač tj. 40.000,00 EUR. Tožniku je za čas trajanja sodnega postopka, ko ni bil zaposlen, dosodilo reparacijo, ki jo je znižalo za nekatere zneske, ki jih je prejel v času od prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine v višini razlike v plači za čas, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu.

10. Pritožbeno sodišče je v zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom št. Pdp 103/2021 z dne 30. 3. 2021 pritožbama delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo glede odločitve o plačilu nadomestila plače, odločitve o plačilu odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 ter glede odločitve o stroških postopka (točka IV izreka, 6. alineja točke VI izreka in točka VII izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka). V preostalem je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (3. točka izreka).

11. Zoper razveljavitveni sklep je tožena stranka vložila pritožbo. Vrhovno sodišče ji je s sklepom št. Dsp 7/2021 z dne 6. 7. 2021 ugodilo in navedeni sklep razveljavilo (tj. 1. in 3. točko izreka odločbe št. Pdp 103/2021 z dne 30. 3. 2021) ter zadevo v tem delu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Pritožbeno sodišče je glede na navodila iz sklepa Vrhovnega sodišča dne 24. 9. 2021 napravilo poizvedbo pri FURS v zvezi s tožnikovimi dohodki v obdobju od 18. 5. 2018 do 3. 2. 2020 ter 11. 11. 2021 opravilo pritožbeno obravnavo. Predmet pritožbenega postopka je tako samo še odločitev o plačilu (znižanega) nadomestila plače, odločitev o plačilu odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 ter odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (točka IV izreka, 6. alineja točke VI izreka in točka VII izreka).

NADOMESTILO PLAČE

12. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 v bruto zneskih 4.000,00 EUR ter za obdobje od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 v bruto zneskih 4.000,00 EUR, zmanjšanih za bruto zneske v tem obdobju prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost in znesek prejetega avtorskega honorarja v višini 1.396,62 EUR, tožena stranka je od teh bruto zneskov dolžna odvesti davek in prispevke ter tožniku plačati ustrezne neto zneske nadomestil, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu za znesek preteklega meseca dalje do plačila. Odločitev je pravilna. Za obdobje brezposelnosti od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 zaradi prejete izredne odpovedi tožnik ni bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zato mu za to obdobje pripadajo nezmanjšani zneski nadomestila plače. Ker je bil tožnik v obdobju od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti pri ZRSZ v mesečni višini 892,50 EUR bruto, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo tako, da se navedeni zneski odštejejo od pripadajočih bruto nadomestil plače v tem obdobju. Pravilna je tudi presoja drugih prejemkov tožnika v obdobju, za katerega mu pripadajo denarna nadomestila med brezposelnostjo. Tako sodišče prve stopnje od pripadajočih mesečnih nadomestil plače pravilno ni odštelo prejetih avtorskih honorarjev in sejnin, saj je šlo za prihodke oziroma plačilo za delo, ki ga je tožnik lahko opravljal sočasno z delom pri toženi stranki in ga je v preteklosti tudi že opravljal, tj.: - nakazil 15. 10. 2018 in 21. 12. 2018 na podlagi avtorske pogodbe s strani univerze C. v višini 748,79 EUR in 58,46 EUR (A 110, dopis FURS z dne 1. 10. 2021),1 - nakazil na podlagi avtorske pogodbe s strani univerze C. v višini 1.913,00 EUR in 819,86 EUR2 in - nakazil iz naslova sejnine člana nadzornega sveta D. d. o. o. 26. 6. 2018 v višini 407,28 EUR, 19. 12. 2018 v višini 290,92 EUR in 15. 10. 2019 v višini 407,28 EUR (A 115, dopis FURS z dne 1. 10. 2021).

Pravilno pa je pri odmeri reparacije odštelo na podlagi avtorske pogodbe s strani akademije E. 23. 12. 2019 prejeto nakazilo honorarja za delo na projektu v višini 1.396,62 EUR (A153, 154, dopis FURS z dne 1. 10. 2021) in bruto zneske nadomestil med brezposelnostjo (čemur pritožba niti ne nasprotuje).

13. Toženka je zatrjevala, da je tožnik v spornem obdobju prejemal še druge prejemke, ki bi jih bilo treba odšteti od pripadajočih nadomestil plače. Za to je predlagala izvedbo dokazov. Pritožbeno sodišče je po opravljenih poizvedbah pri FURS (dopis z dne 1. 10. 2021) ugotovilo, da tožnik za sporno obdobje ni prejel nobenih drugih nakazil, ki bi se lahko upoštevala pri prisojeni reparaciji tako, da bi se odštela od pripadajočih nadomestil plače. Poleg že navedenih prejemkov ter plače pri toženi stranki je tožnik prejel še: izplačili ZZZS iz naslova bolniškega staleža za maj in junij 2018 ter izplačilo treh plač pri delodajalcu G. d. o. o. za obdobje zaposlitve od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, za katero tožniku ne pripadajo nadomestila plače s strani toženke, plačilo dividende v višini 1.350,00 EUR bruto s strani družbe H. d. o. o., ter plačilo 14.845,50 EUR bruto s strani pokojninske družbe I., d. d., kar tudi niso dohodki, ki bi se jih odštevalo od reparacije. Ker je pritožbeno sodišče podatke o tožnikovih prejemkih za sporno obdobje ugotovilo na podlagi opravljenih poizvedb pri FURS, ki ima vpogled v vse prihodke tožnika, ni sledilo dokaznim predlogom za pridobitev podatkov o izplačanih plačah od vseh tožnikovih delodajalcev od 17. 5. 2018 dalje (tožnik je bil v tem obdobju zaposlen le pri G. d. o. o., podatki o plači za obdobje dela pri tej družbi pa so že v spisu), podatka o bankah, pri katerih ima ali je tožnik imel odprte bančne račune v obdobju od 17. 5. 2018 dalje, ter pridobitve izpisa prometa na teh računih3 v navedenem obdobju (tožena stranka ni specificirala, v čem bi se na ta način pridobljeni podatki lahko razlikovali od podatkov v spisu in podatkov na podlagi dopisa FURS z dne 1. 10. 2021). Za odločitev o pripadajoči višini nadomestila plače dokaza z dodatnim zaslišanjem priče A.A. ter odvetnika B.B. nista pravno pomembna, zato ju sodišče prve stopnje pravilno ni (dodatno) zaslišalo.4 Posledično ni utemeljena pritožbena navedba o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, saj ji je bilo omogočeno sodelovanje v postopku oziroma pravica do izjave.

14. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o višini reparacije v IV. točki izreka izpodbijane sodbe pravilna, tožniku pa je pravilno prisodilo stroške postopka. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo s strani toženke izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

ODŠKODNINA ZARADI NIŽJE PLAČE PRI DRUGEM DELODAJALCU

15. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v 6. alineji VI. točke sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek za izplačilo odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ko je bil za polni delovni čas zaposlen pri drugem delodajalcu (G. d. o. o.). Zavzelo je pravilno stališče, da za to obdobje ni upravičen do razlike plače med plačo pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo v tem obdobju prejemal pri toženi stranki. Tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke (nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) v višini razlike med plačo, ki bi jo v tem obdobju prejemal pri toženi stranki, in plačo, ki jo je dejansko prejel pri tedanjem delodajalcu, pa je zavrnilo na podlagi stališča, da tožnik ni upravičen do odškodnine v višini razlike med mesečno bruto plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, in mesečno bruto plačo, ki jo je prejemal pri delodajalcu, višine pripadajoče neto razlike plače pa ni izkazal. Odločitev je materialnopravno napačna.

16. Pritožba tožnika pravilno opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Zmotno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je upravičen le do neto zneska odškodnine, ne pa do bruto, kot je zahtevek postavil tožnik. Ker tožnik zahteva odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, je postavljeni zahtevek, ki upošteva bruto razliko med plačo tožnikovega delovnega mesta pred odpovedjo in plačo pri drugem delodajalcu, pravilen. Tožnik je imel v navedenem obdobju pri drugem delodajalcu mesečno bruto plačo 970,00 EUR (prim. pogodbo o zaposlitvi A 108 in dopis FURS z dne 1. 10. 2021), pri toženi stranki pa bi prejel mesečno bruto plačo 4.000,00 EUR, zato mu kot odškodnina zaradi nižje plače pri drugem delodajalcu pripada za navedeno obdobje zahtevana mesečna razlika v plači v višini 3.030,00 EUR. Tožena stranka je s plačilom v zamudi, zato tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, ki od vsakokratnega mesečnega zneska tečejo od vsakega 10. dne v posameznem mesecu dalje.

STROŠKI POSTOPKA PRED SODIŠČEM PRVE STOPNJE

17. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na priznanje stroška za postopek potrebnih pripravljalnih vlog (z dne 10. 12. 2019, 24. 1, 2020, 5. 3. 2020, in 1. 6. 2020) v vsakokratni višini 225 točk ter drugih vlog (z dne 8. 7. 2019, 13. 9. 2019, 24. 12. 2019, 25. 5. 2020 in 2. 6. 2020) v vsakokratni višini 100 točk ter dopisa z dne 17. 2. 2020 v višini 50 točk, skupaj 1.450 točk oziroma glede na vrednost točke po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT) 870,00 EUR, čemur je treba prišteti še materialne stroške v višini 8,70 EUR in 22-odstotni DDV v višini 193,31 EUR. Stroške, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, je tako treba zvišati za 1.072,01 EUR, tako da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zvišajo na 4.247,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. V zvezi z ostalimi nepriznanimi stroški pritožba ni utemeljena. Stroškov zastopanja v mediacijskem postopku ni mogoče šteti kot stroškov, ki bi bili potrebni za sodni postopek (prim. s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 656/2015 z dne 9. 7. 2015). Enako velja za strošek zastopanja pri delodajalcu, saj so skladno prvim odstavkom 151. člena ZPP pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom oziroma zaradi postopka. Poleg tega je treba postaviti tožbeni zahtevek za vrnitev teh stroškov (primerjaj z odločitvami pritožbenega sodišča št. Pdp 76/2014 z dne 3. 7. 2014, Pdp 329/2015 z dne 3. 6. 2015 ter Pdp 935/2016 z dne 17. 11. 2016). Ostali nepriznani stroški so bili za postopek nepotrebni ali že vsebovani v priznanih stroških, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo odločitev glede odškodnine zaradi nižje plače pri drugem delodajalcu tako, da je zahtevku tudi v tem delu ugodilo, ter delno zvišalo znesek stroškov zastopanja pred sodiščem prve stopnje, ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti (5. alineja 358. člena in 355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe, saj pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

20. Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, tožena stranka pa s svojo pritožbo ni uspela, zato mora tožniku skladno z določbo prvega odstavka 154. v povezavi s 165. členom ZPP povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, to so: nagrada za sestavo pritožbe v višini 375 točk, nagrada za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk ter nagrada za zastopanje na pritožbeni obravnavi 375 točk, skupaj 1.125 točk oziroma 675,00 EUR, čemur je treba prišteti še materialne stroške v višini 12,75 EUR in 22-odstotni DDV v višini 151,30 EUR. Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 839,05 EUR. V primeru zamude mu dolguje zakonske zamudne obresti. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT, zato jih pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo kot potrebnih za pritožbeni postopek.

1 Plačilo za izvajanje predmeta F. v študijskem letu 2017/2018. 2 Plačilo za izvajanje predmeta F. v študijskem letu 2019/2020 (A 118). 3 Tožnik pa je sicer sam kot dokaz sodišču predložil izpiske s transakcijskega računa za določeno obdobje (listine A 110, A 113 in A 115). 4 Tudi sicer dodatno zaslišanje priče ne predstavlja samostojnega dokaza.