Jedro

Glede na pritožbeno navedbo, da je zapustnik dediču D. B. ob predaji oporoke povedal, da ima izrecno željo, da se zapuščinski postopek opravi pred slovenskim sodiščem, in tudi omenil, da je to željo izrazil v oporoki, obstaja verjetnost, da je zapustnik v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena Uredbe za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njem, izbral pravo države, katere državljanstvo je imel v času izbire ali ob smrti. V tem primeru bi torej dediči skladno s 5. členom Uredbe lahko sklenili dogovor o izbiri sodišča na način, kot je predpisan v drugem odstavku tega člena. Že iz razloga, da imajo dediči možnost skleniti tak dogovor, sploh pa iz razloga ekonomičnosti, je smiselno, da sodišče prve stopnje najprej pozove dediča D. B., da predloži oporoko, in da jo v skladu z določbo petega odstavka 194. člena in 195. členom Zakona o dedovanju (ZD) odpre in prebere ter na ta način izve, ali je zapustnik v oporoki navedel izbiro prava in o tem obvesti dediče zaradi morebitne sklenitve že navedenega dogovora o izbiri sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o zapuščinski zadevi pod opr. št. 570/2019 (prav: D 570/2019), ker pokojni ob smrti v Republiki Sloveniji ni imel zadnjega običajnega prebivališča. Ugotovilo je: (-) da je imel pokojni stalno bivališče prijavljeno od 11. 4. 2019 na naslovu ..., ..., pred tem pa na dveh drugih naslovih v Republiki Sloveniji (..., ... in ..., ...), vendar je vse od 1. 6. 1985 do 26. 9. 2019 začasno bival v Republiki Nemčiji; (-) da je svoje začasno bivališče spremenil dne 26. 9. 2019 (slabe tri mesece pred smrtjo), ko je začasno bival v Centru starejših ..., na naslovu ..., ...; (-) da je tako pokojni več kot 34 let bival in ustvarjal v Republiki Nemčiji, skupaj s svojo že pokojno ženo J. N. (umrlo 13. 11. 2018 v Republiki Nemčiji), v Slovenijo pa se je vrnil slabe tri mesece pred smrtjo zaradi namestitve v dom starejših; (-) da je bil pokojni ob smrti lastnik nepremičnega premoženja v Republiki Nemčiji (stanovanje v kraju Inzell s sklenjeno najemno pogodbo do leta 2065) in v Republiki Hrvaški (hiša v Poreču) ter lastnik premičnega premoženja v Republiki Nemčiji (TRR račun in lastniški deležni račun v banki) in Republiki Sloveniji (TRR račun). Sodišče prve stopnje je na podlagi gornjih ugotovitev in ocene, da je tudi zaradi lažje izvedbe zapuščinskega postopka in ustrezne identifikacije premoženja, ki spada v zapuščino in se nahaja v tujini (nepremičnina v Republiki Nemčiji s sklenjeno najemno pogodbo in lastniški deležni račun v banki v Republiki Nemčiji), smotrno, da se zapuščinski postopek po pokojnem izvede v Republiki Nemčiji, kjer je imel pokojni zadnje običajno prebivališče. 2. Dediča D. B. in D. B. sta se zoper uvodoma navedeni sklep pritožila. Navajata, da sta po prejemu izpodbijanega sklepa pričela s postopkom prijave zapuščine na sodišču Traunstein v Nemčiji, kjer pa so D. B. ponovno napotili na slovensko sodišče, saj da je njegov stric E. N. nazadnje živel v Sloveniji in je tudi umrl v Sloveniji in da iz tega izhaja, da je bilo njegovo zadnje običajno prebivališče v Sloveniji, kar je zapisano v členu 4 EUERBVO. Kot dokaz prilagata izpis e-maila s sodišča Traunstein, Nemčija z laičnim prevodom. Nadalje navajata, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča oziroma z obrazložitvijo, saj je stric po smrti njegove žene J. N. svoje središče življenjskih odnosov glede na družino in družabno življenje prestavil v Republiko Slovenijo. Stikov s svojim sorodstvom v Republiki Nemčiji (s polsestro M. A.., nečakom B. C. B. A.(razen nekaj telefonskih pogovorov, več let praktično ni imel, medtem ko sta pritožnika z njuno družino zanj skrbela po svojih najboljših močeh, kar lahko tudi dokazujeta z notarsko overjenimi pooblastili za opravljanje potrebnih storitev za strica E. N., zdravniškimi odpustnicami iz bolnišnice, dokumentacijo o sprejemu v dom za starostnike, pooblastili na bankah, slikovnim gradivom, računi za pogreb v Sloveniji, kjer sta vedno navedena D. B. oziroma D. B.. Tudi pokojnikovo zadnje stalno prebivališče je na naslovu D. B. in očeta pritožnikov M. B. v ..., kar kaže in tudi definira središče odnosov glede na družino in družabno življenje. Pritožnik - verjetno D. B., glede na podatke v smrtovnici, da je oporoka pri njemu) navaja, da poseduje tudi zapečateno oporoko strica, ki jo bodo sodišču predložili, ko jih bo k temu pozvalo, in pojasnjuje, da mu je stric, ko mu je zapečateno oporoko predal, povedal, da ima izrecno željo, da se zapuščinski postopek opravi pred slovenskim sodiščem, in tudi omenil, da je to željo izrazil v oporoki. Pritožnika nadalje še navajata, da kar zadeva nepremičnine, ki jih je posedoval, jih je že sam predal agencijam za prodajo, vendar pa se žal posli niso izvedli za časa njegovega življenja, zato tudi argument nepremičnin v Republiki Nemčiji in Republiki Hrvaški ne pretehta njegovega običajnega prebivališča v Republiko Nemčijo. Hkrati pa se zaradi čakanja na zapuščinsko razpravo ne morejo izvesti postopki prodaj. Izpostavljata še, da finančna sredstva oziroma tekoči računi v Republiki Nemčiji vsebujejo bistveno manjše premoženje kot tekoči račun v Republiki Sloveniji in da so obstajali le še za potrebe stroškov stanovanja v Republiki Nemčiji, ki pa bi bili ob prodaji le - tega zaprti. Navajata še, da je zaprtje lastniškega deležnega računa v banki naročil že E. N., a postopek zapiranja traja več mesecev. Zaradi vsega navedenega predlagata pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in naloži pristojnemu slovenskemu sodišču, da odloči o zapuščinski zadevi po pok. E. N..

3. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je potrebno pristojnost slovenskega sodišča za izvedbo zapuščinskega postopka po pokojnem presojati po določbah Uredbe EU št. 650/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah in uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju: Uredba), a je preuranjeno odločilo, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v tej zapuščinski zadevi.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo 4. člena Uredbe, da je za odločanje o celotnem dedovanju pristojno sodišče države članice, v kateri je imel pokojni ob smrti zadnje običajno prebivališče. Pravilno je navedlo, da je zadnje običajno prebivališče navezna okoliščina (namesto državljanstva), ki je pomembna za določitev pristojnosti in za pravo, ki se uporablja, kakor tudi, da Uredba pojma „običajno prebivališče zapustnika ob smrti“ ne definira tega pojma, so pa merila za določitev običajnega prebivališča določena v členih v 23. in 24. členu Uredbe. Sodišče je očitno pomotoma navedlo, da so merila določena v navedenih členih Uredbe, saj so navedena v 23. in 24. točki uvodnih določb Uredbe (preambule Uredbe). V 23. točki je tako med drugim določeno, da bi moral organ, ki obravnava dedovanje, da bi se določilo običajno prebivališče zapustnika v trenutku njegove smrti, oceniti vse okoliščine življenja zapustnika v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer bi moral upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pa tudi pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival. Tako določeno običajno prebivališče bi moralo izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo, upoštevajoč posebne cilje te uredbe. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik središče življenjskih odnosov glede na družino in svoje družabno življenje, 23. in 24. točka preambule Uredbe pa kot merilo ne omenjata minimalnega trajanja prebivanja v zadevni državi, niti volje oziroma želje pokojnega ostati v tej državi, niti ni pomembna zakonitost bivanja v tej državi.1

7. V prvem odstavku 5. člena Uredbe je določeno, da če je pravo, ki ga je zapustnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 22 Uredbe, pravo države članice, se zadevne stranke lahko dogovorijo, da je za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih z dedno zadevo, izključno pristojno sodišče oziroma sodišča te države članice. Glede na pritožbeno navedbo, da je zapustnik dediču D. B. ob predaji oporoke povedal, da ima izrecno željo, da se zapuščinski postopek opravi pred slovenskim sodiščem, in tudi omenil, da je to željo izrazil v oporoki, obstaja verjetnost, da je zapustnik v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena Uredbe za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njem, izbral pravo države, katere državljanstvo je imel v času izbire ali ob smrti. V tem primeru bi torej dediči skladno s 5. členom Uredbe lahko sklenili dogovor o izbiri sodišča na način, kot je predpisan v drugem odstavku tega člena. Že iz razloga, da imajo dediči možnost skleniti tak dogovor, sploh pa iz razloga ekonomičnosti, je smiselno, da sodišče prve stopnje najprej pozove dediča D. B., da predloži oporoko, in da jo v skladu z določbo petega odstavka 194. člena in 195. členom Zakona o dedovanju (ZD) odpre in prebere ter na ta način izve, ali je zapustnik v oporoki navedel izbiro prava in o tem obvesti dediče zaradi morebitne sklenitve že navedenega dogovora o izbiri sodišča.2

8. Če pa se bo izkazalo, da zapustnik v oporoki ni izrecno navedel izbire prava oziroma če dediči ne bodo sklenili dogovora o izbiri sodišča, bo moralo sodišče prve stopnje glede na v 23. in 24. točki preambule Uredbe natančneje ugotoviti vsa pomembna dejstva za določitev običajnega prebivališča zapustnika v trenutku njegove smrti. Glede na navedbe v pritožbi, da je zapustnik že po smrti žene J. N., ki je umrla 13. 11. 2018, središče življenjskih odnosov glede na družino in družabno življenje prestavil v Slovenijo, je vprašljiva že pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je zapustnik vrnil v Slovenijo slabe tri mesece pred smrtjo, zato bo moralo v novem postopku zlasti natančno ugotoviti, kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v Sloveniji, pa tudi pod kakšnimi pogoji in zakaj je tu bival. 9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena Zakona o pravdnem postopku in 163. členom ZD utemeljeni pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

1 Volja, ostati v neki državi, pa je lahko znak za središče življenjskih odnosov (tako dr. Judita Dolžan in prof. dr. Claudia Rudolf v članku: Uredba o dedovanju v teoriji in praksi, Pravosodni bilten 2/2017). 2 Cilj Uredbe je namreč tudi ta, da lahko evropski državljani vnaprej uredijo svoje dedovanje na ravni Unije (80. točka Preambule Uredbe).