Jedro

Določbi 1. odstavka 228. in 1. odstavka 230. člena ZGO-1 pomenita izjemo od sicer predpisanih pogojev za odgovorno vodenje del iz 77. člena ZGO-1 in za odgovornega projektanta posamezne vrste načrtov iz 45. členu ZGO-1.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inženirske zbornice Slovenije št. ... z dne 16. 4. 2008 se odpravi in se zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke s pooblastilom za odgovornega projektanta in odgovornega vodjo del, ker nima ustrezne smeri izobrazbe v skladu s 126. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V obrazložitvi navaja, da je tožnik univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva in da je na podlagi primerjave univerzitetnih študijskih programov „študijski program Biotehniška fakulteta – oddelek za gozdarstvo“ in „študijski program gradbeništva“ ugotovila, da si univerzitetni diplomirani inženirji gozdarstva med svojim študijem ne pridobijo nobenega znanja iz vsebin predmetov, ki so bistveni za v odločbi našteta področja gradbene stroke. Iz potrdila o strokovnem izpitu, ki ga je tožnik opravil 21. 5. 1984, pa izhaja, da je bil strokovni izpit opravljen na podlagi 16. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/73 in naslednji; v nadaljevanju ZGO) in 18. člena Družbenega dogovora o programu in načinu opravljanja strokovnih izpitov (Uradni list SRS, št. 27/76; v nadaljevanju Družbeni dogovor). Slednji je v 11. členu določal, da se pisni izpit opravlja s področja, ki čim bolj ustreza stroki in praksi, v kateri je bil kandidat na delu. Tako je tožnik znotraj deklarativnega področja „gradbeništvo“ opravljal izpit, prilagojen njegovi izobrazbi, vendar pa je tako kot vsi arhitekti, geodeti, gradbeniki in rudarji, ki so delali posebni del izpita s svojega področja, prejel potrdilo o „strokovnem izpitu iz gradbene stroke“.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da iz določbe 2. odstavka 126. člena ZGO-1 izhaja, da za vpis v imenik zadostuje univerzitetna izobrazba, ki zagotavlja znanja, ki so potrebna za določeno inženirsko storitev. V konkretnem primeru pa je sporno, ali ima tožnik kot univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva potrebna znanja za odgovornega projektanta (tehnično projektiranje) in odgovornega vodjo del. Strinja se z ugotovitvijo, da študij gozdarstva glede na predmetnik ne daje ustreznih znanj s področja gradbeništva. S tem ko posameznik pridobi pooblastilo za odgovornega projektanta s področja gradbene stroke, velja to pooblastilo za vse vrste gradenj. Študij gozdarstva pa ne daje znanja za projektiranje oz. izdelavo vseh vrst načrtov. Po določbi 2. odstavka 77. člena ZGO-1 enako velja tudi glede zahteve za pooblastilo za odgovornega vodjo del. V nadaljevanju pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik že vpisan v inženirsko zbornico kot pooblaščeni inženir tehnološke stroke. Tudi glede na trditve na zaslišanju 15. 10. 2008 po njegovem mnenju izhaja, da posebnega dela izpita ni delal iz projektiranja ampak s področja gozdarstva. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na že omenjeni določbi ZGO in Družbenega dogovora. Ker je moral biti pisni del izpita čim bolj ustrezen delu v praksi, ni bil s področja projektiranja. Tožnik je na zaslišanju 15. 10. 2008 tudi povedal, da je pred opravljanjem strokovnega izpita opravljal dela in naloge s področja geodezije, posnetkov terena, preračunavanja višin, kartiranja, pri operativi pa vse faze od zakoličb do vodenja gradbenega dnevnika. Po mnenju pritožbenega organa zato tožnik nima opravljenega niti ustreznega strokovnega izpita.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da je nedopustno, da ga pritožbena instanca pošilja na zaslišanje organu, ki je že kršil postopek, ker ga ni zaslišal. Pojasnjuje, da je zahtevo za spremembo vpisa v imeniku – da se ga vpiše v matično sekcijo inženirjev gradbene stroke – vložil iz razloga, ker se namerava ukvarjati z gradbeno dejavnostjo na področju nizkih in hidro gradenj: projektiranja, izvedbe in gradbenega nadzora, česar mu pridobljeni status pooblaščenega inženirja tehnološke stroke ne omogoča. Meni, da za to izpolnjuje pogoje, saj je leta 1984 uspešno opravil strokovni izpit pred izpitno komisijo gradbene stroke po programu za strokovne izpite v gradbeništvu. Dejstvo, da je lahko opravljal izpit pred to komisijo, izkazuje tudi ustreznost njegove izobrazbe. Poudarja, da je pri posebnem delu strokovnega izpita moral izdelati načrt ureditve vodotoka Ž. pod spodnjo postajo žičnice SC Z. Poleg tega je več kot 27 let zaposlen v gradbeni operativi in projektivi in pri tem našteva objekte, kjer je vodil dela ali jih projektiral. Po opravljenem strokovnem izpitu po ZGO je dobil pooblastilo podjetja za odgovorno vodenje gradbenih del na zahtevnejših gradbiščih in pooblastilo za odgovorno projektiranje oz. naziv odgovorni vodja projektov. Tožnik nadalje meni, da načrti gozdnih cest, regulacij hudournikov, njihovih premostitev, načrti oporno podpornih zidov, odvodnjavanja in kanalizacije voda s cest in plazov, načrti hudourniških pregrad spadajo v kategorijo načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov in ne v kategorijo tehnoloških načrtov iz 36. člena ZGO-1. Taka opredelitev – tehnično in ne tehnološko projektiranje – je razvidna tudi iz predložene informacije o strokovnih izpitih tehničnih strok in izpitnega programa, po katerem je opravljal strokovni izpit. Ne strinja se, da študij na Biotehniški fakulteti z izrazito tehničnim poudarkom ne daje gradbeni smeri podobne tehnične izobrazbe. Pri tem se sklicuje tudi na predmetnik, ki ga navaja. Poleg tega opozarja na obrazložitev drugostopenjske odločbe, v kateri MOP priznava, da študij gozdarstva omogoča izdelavo gradbenih načrtov, vendar ne vseh. To je v nasprotju s prakso, saj polno G licenco pridobijo tudi diplomanti kot npr. inženirji komunalne, gradbeni tehnik, univerzitetni diplomirani gospodarski inženir itn., čeprav je zaradi širine stroke nemogoče, da bi en sam strokovnjak obvladal celotno področje gradbeništva. Meni, da bi sam lahko dobil delno G licenco, saj projektiranje in gradnja gozdnih cest in hudourništvo – hidrotehnika sigurno ne sodi v tehnološko projektiranje. V zaključku poudarja, da ne drži, kar navaja MOP, in sicer da iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da posebnega dela strokovnega izpita ni delal iz projektiranja ampak iz gozdarstva. Kaj takega ni zapisano, niti ni bilo izrečeno. Predlaga, da sodišče razveljavi (pravilno: odpravi) upravna akta obeh stopenj.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik pridobil naziv univerzitetnega diplomiranega inženirja gozdarstva, da je 21. 5. 1984 opravil strokovni izpit po določbah ZGO ter Družbenega dogovora in da je bil pred zahtevano spremembo že vpisan v inženirsko zbornico (IZS) v matično sekcijo inženirjev tehnologov in drugih inženirjev ter v imenik pooblaščenih inženirjev - iz vpogleda v upravne spise je razvidno, da z odločbo z dne 3. 4. 1998. V obravnavani zadevi je tako podana situacija, ko je bil tožnik pred uveljavitvijo ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) že vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev in je s predlagano spremembo želel doseči vpis tudi v matično sekcijo inženirjev gradbene stroke, torej pridobiti pooblastila kot odgovorni projektant načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov (ena izmed vrst načrtov iz 2. odstavka 36. člena ZGO-1) in za odgovornega vodjo del zahtevnih objektov (iz tega vidika je upravni organ prve stopnje preizkusil njegovo zahtevo za spremembo vpisa).

ZGO-1, ki je začel veljati 1. 1. 2003, je v prehodnih določbah 228. in 230. člena uredil pogoje za opravljanje projektantskih storitev ter opravljanja vodenja del in strokovnega nadzorstva na podlagi prej (pred začetkom veljavnosti ZGO-1) doseženih kvalifikacij oz. statusov. Po določbi 1. odstavka 228. člena ZGO-1 se tako šteje, da osebe, ki so z dnem uveljavitve tega zakona vpisane v imenik pooblaščenih inženirjev, izpolnjujejo pogoje za odgovornega projektanta po tem zakonu za tisto vrsto načrtov, v zvezi s katerimi so opravili posebni del strokovnega izpita. Po 1. odstavku 230. člena ZGO-1 pa se šteje, da osebe, ki so z dnem uveljavitve tega zakona vpisane v imenik pooblaščenih inženirjev v skladu z določbami ZGO in imajo opravljen strokovni izpit po sedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za odgovornega vodjo del in odgovornega nadzornika nad vsemi vrstami gradenj. ZGO-1 za to kategorijo oseb (ki so že vpisane v imenik pooblaščenih inženirjev) ne določa dodatnih pogojev.

Navedeni določbi torej pomenita izjemo od sicer predpisanih pogojev za odgovorno vodenje del iz 77. člena ZGO-1 in za odgovornega projektanta posamezne vrste načrtov iz 45. členu ZGO-1. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, upravni organ tožnikove zahteve za spremembo vpisa, ki dejansko pomeni zahtevo za priznanje novih pooblastil za opravljanje določene vrste storitev, ni obravnaval z vidika omenjenih prehodnih določb ZGO-1, ampak je odločal o predlogu v skladu z določbo 126. člena ZGO-1, kot da se tožnik prvič vpisuje v imenik inženirske zbornice. To pomanjkljivost je deloma odpravil pritožbeni organ, ki se je v obrazložitvi oprl tudi na določbo 1. odstavka 228. člena ZGO-1, pri tem pa zavzel stališče, da tožnik posebnega dela izpita ni delal iz projektiranja ampak s področja gozdarstva. Tak njegov sklep v prvi vrsti temelji – sklep prvostopenjskega organa pa izključno - na v času opravljanja strokovnega izpita veljavnih določbah ZGO in Družbenega dogovora in ne na podlagi dejansko ugotovljenega stanja. Drugostopenjski upravni organ se sicer sklicuje na nekatere tožnikove navedbe na zaslišanju 15. 10. 2008 (tako zaslišanje v pritožbenem postopku je v skladu z 244. členom ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), vendar pri tem v celoti spregleda njegovo trditev – kot je navedena v zapisniku -, da je na pisnem delu strokovnega izpita opravil nalogo regulacije vodotoka, v okviru katere je izdelal načrt ureditve vodotoka, dimenzioniranje pretočnega profila itd., ter da je bil pred opravljanjem strokovnega izpita zaposlen v organizacijski enoti projektiva na delovnem mestu pomožni projektant. Do teh trditev se upravni organ ni opredelil, zato je sklep, da pisni del izpita ni bil s področja projektiranja, najmanj preuranjen.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral uporabiti določbe 228. in 230. člena ZGO-1, ugotoviti, v zvezi s katero vrsto načrtov je tožnik opravil posebni del strokovnega izpita in nato odločiti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do opravljanja nalog odgovornega projektanta načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov (in za katere vrste objektov) ter odgovornega vodjo del (in v kakšnem obsegu).