Jedro

Verodostojnost izkaza poslovnega izida oziroma letnega poročila je tako zahteva SRS, kot tudi zahteva zakona o obdavčenju, ki napotuje na njihovo uporabo. Po naravi stvari je pogojena z verodostojnostjo podatkov o posameznih poslovnih dogodkih, ki so predmet knjigovodskega evidentiranja, in s tem z verodostojnostjo listin, ki so podlaga za knjiženje. Kot izhaja iz 2. točke Uvoda v SRS (2006), je uporaba SRS 20 do 24 le priporočena, ni pa obvezna, ker gre po njihovi vsebini za pravila skrbnega računovodenja in torej le za način sicer obveznega zagotavljanja pravilnosti in resničnosti podatkov. Ko gre za stroške (materiala in) storitev, pa se le-ti po izrecni določbi SRS 14.10 lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom odločbe (izrek pod točko I.1) Davčnega urada Novo mesto, št. DT-0610-68/2009-16-1204-14 z dne 16. 10. 2009 je ugotovljeno, da je tožeča stranka v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 nepravilno izkazala davčno osnovo. Pravilna davčna osnova po izpodbijani odločbi znaša 141.240,30 EUR, osnova za davek od dohodkov pravnih oseb pa 0 EUR. Tožeča stranka je upravičena do pokrivanja davčne izgube v višini 81.438,68 EUR, kolikor znaša razlika med ugotovljeno davčno osnovo v višini 141.240,30 EUR in davčno olajšavo za zaposlovanje invalidov v višini 59.801,62 EUR.

Iz obrazložitve sledi, da se tožeči stranki v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 odhodki zmanjšajo za davčno nepriznane odhodke v skupnem znesku 5.474.260,22 SIT, in sicer iz naslova stroškov po računih družbe A. d.o.o. v znesku 2.851.163,42 SIT in stroškov po računih družbe B. d.o.o. v znesku 2.623.096,80 SIT.

Z družbo A. d.o.o. je tožeča stranka dne 20. 7. 2005 sklenila Pogodbo za izdelavo projekta: „CELOVITA OPTIMIZACIJA PODJETNIŠKIH PROCESOV“ v indirektno produktivnih oddelkih klienta: „COST-/VALUE DRIVER ANALIZA“, direktno produktivnih oddelkih klienta: „ANALIZA AKTIVNOSTI“, in v indirektno in direktno produktivnih oddelkih klienta: “ANALIZA PROCESOV“. Ponudba konsultanta z dne 11. 7. 2005, ki je po 2. členu pogodbe njen sestavni del, davčnemu organu ni bila predložena. V letu 2005 je tožeča stranka na tej podlagi evidentirala med stroške štiri račune v skupnem znesku 22.452.831,76 SIT. Štiri račune je med stroški evidentirala tudi v letu 2006. Na njih je navedeno, da gre za delni račun za „Projekt: Usposabljanje za celovito optimizacijo podjetniških procesov v C. d.o.o., Tukaj: Analiza procesov“. Računi imajo prilogo, iz katere je razvidno, da je zaračunani znesek 11.902,00 EUR v tolarski protivrednosti razdeljen na štiri račune, vendar pa iz njih ni razvidno, na kakšen način je honorar izračunan in na kaj se nanaša. Razvidno je le, da predstavlja razliko med honorarjem, ki je bil fakturiran že v letu 2005 in 90.000 EUR, kolikor znaša najvišji skupni znesek honorarja po pogodbi. Ni pa razvidno, na kakšen način je določen variabilni del honorarja po pogodbi, kakšne aktivnosti so bile izvajane pred pričetkom svetovanja, kako so merjene in kakšni so učinki svetovanja, ki naj bi se po pogodbi kazali v zmanjšanju števila teh aktivnosti. Celovite analize procesov, navedene na računih in prilogah, tožeča stranka ni predložila. Iz tabele z nazivom „Povzetek rezultatov analize procesov v podjetju C. d.o.o.“ z dne 23. 2. 2006, ki je priložena računu št. 4016/2006, ni razvidno, katere aktivnosti so bile upoštevane. Za Analizo procesov - AP naj bi izvajalcu pripadal honorar v višini 1300 EUR za vsak % zmanjšanja aktivnosti. Razlika v aktivnostih je v tabeli izračunana napačno. Iz nje pa tudi ni razvidno, katere aktivnosti naj bi bile upoštevane in kako so bile štete in tudi ne, kaj pomeni „čas trajanja aktivnosti pred in po optimizaciji“, saj ni razvidno niti katerih aktivnosti niti kako in kdaj so bile merjene. Računi ne predstavljajo vsebine poslovnega dogodka, saj iz njih ni razvidno, katere storitve so bile konkretno opravljene in na kakšen način so povezane z gospodarskimi koristmi tožeče stranke. Tudi iz listin, ki jih je s pripombami na zapisnik predložila tožeča stranka, ni razvidno, katere dejavnosti so bile konkretno izločene in ali so se pretočni časi resnično zmanjšali. Listine same pa potrjujejo, da aktivnosti dejansko niso bile merjene, ne pred in ne po optimizaciji. Zato ni razvidno, da bi do zmanjšanja aktivnosti dejansko prišlo. Tožeča stranka je bila ustanovljena 13. 6. 2005 in je v celotnem obdobju poslovanja izkazovala izgubo, ki se je le povečevala. Dne 4. 11. 2008 je pričela z likvidacijskim postopkom. Navedeno kaže, da obravnavano poslovno svetovanje ni prinašalo ekonomskih koristi. Ob upoštevanju SRS 14.10 pa se stroški materiala in storitev pripoznajo na podlagi listin, ki dokazujejo, da so praviloma povezani z gospodarskimi koristmi.

Tožeča stranka je med odhodke leta 2006 evidentirala skupaj 2.623.096,80 SIT po računih družbe B. d.o.o. Iz računov je razvidno, da je zaračunana agentska provizija od izvoza podjetju D. in podjetju E., in sicer v višini 3% od vrednosti izvoza. V tej zvezi je tožeča stranka predložila pogodbo „Posredniška (agentska) pogodba“, sklenjeno dne 10. 5. 2004 med B. d.o.o. kot posrednikom in F. d.d. (sedaj F. holding d.d.). Po prvem členu te pogodbe se posrednik zavezuje iskati možnosti poslovanja za vse proizvode naročnika. V tem členu je navedeno še, da je posrednik za naročnika že našel in spravil v stik kupce – E. in D.. Gre torej za pogodbo, sklenjeno s F. d.d., v času pred ustanovitvijo tožeče stranke. Iz pogodbe (7. člen) izhaja, da bo naročnik posrednika o vsaki realizaciji obveščal s kopijami računov. Iz prejetih računov posrednika pa davčni organ ugotavlja, da so izdani isti dan, kot je izdan račun tuji pravni osebi. Kako je bil posrednik o realizaciji obveščen, ni razvidno. V 5. členu pogodbe je nadalje navedeno, da so posamezne specifikacije za posameznega kupca priloga k pogodbi, vendar te specifikacije niso navedene. Iz računov in druge dokumentacije tudi ne izhaja, da bi posrednik našel in spravil v stik z naročnikom (F. holding d.d.) katerokoli osebo po datumu sklenitve pogodbe. Navedena sta le dva kupca, ki naj bi ju našel do datuma podpisa pogodbe. Iz pogodbe in računov ni razvidno, na kakšen način in kdaj je bila storitev posredovanja pri navedenih kupcih opravljena, prav tako pa tudi ne, kdo naj bi jo opravil. Davčni organ v tej zvezi ugotavlja še, da ima kupec E. sedež na istem naslovu (...) kot G.G., ki je bil eden izmed direktorjev tožeče stranke v času od 9. 7. 2007 do 30. 10. 2008, da je v letu 2007 F. holding d.d. evidentirala nakup blagovne znamke E. v višini 300.000 EUR in da je 20. 6. 2007 nakazala 25.500 EUR kot ustanovitveni kapital družbe E.H., registrirane na istem naslovu, na kateri ima 100 % poslovni delež. V letih 2007 in 2008 so bila podjetju E.H. nakazana tudi posojila. Stanje posojil na dan 31. 12. 2008, ki jih izkazuje F. holding d.d. znaša 305.500 EUR. Zaradi uvedbe postopka likvidacije posojilojemalca je F. holding d.d. oblikovala popravke vrednosti kratkoročnih terjatev. Davčni organ nadalje ugotavlja, da je imela v letu 2006 F. holding d.d. v lasti tudi 100% poslovni delež nemške družbe I. Iz poslovnega poročila sledi, da je navedeno podjetje opravljalo funkcijo posrednika na nemškem tržišču, družba B. d.o.o. pa kot posrednik na tujem tržišču v poslovnem poročilu ni navedena. Odhodki po računih družbe B. d.o.o. se tožeči stranki iz navedenih razlogov davčno ne priznajo. Po pojasnilu tožeče gre za posredovanje po predloženi pogodbi, ki se je nadaljevalo po izdvojitvi tožeče stranke iz družbe F. d.d. Po pojasnilu tožeče stranke izvoznih poslov v nobenem primeru ni bilo možno izpeljati direktno oziroma drugače kot preko posrednikov, ker so bile takšne zahteve kupcev v tujini. Posrednik naj bi opravljal komunikacijo med dobaviteljem in kupcem in vršil izterjavo. Davčni organ ugotavlja, da so v pojasnilu navedena dejstva neizkazana, skladno z 10. točko 21. člena ZDDPO-1 pa se kot odhodki davčno ne priznajo podkupnine in druge oblike premoženjskih koristi, danih fizičnim ali pravnim osebam zato, da nastane oziroma ne nastane določen poslovni dogodek, ki drugače ne bi, primeroma, da se hitreje ali ugodneje opravi ali opusti določeno dejanje. V pripombah na zapisnik je tožeča stranka navedla, da so bile v pojasnilu navedene storitve opravljene v letu 2005, zaračunane pa v letu 2006. Dokumentacija, ki jo prilaga pripombam na zapisnik, se v celoti nanaša na leto 2005, iz nje pa ni razvidno, kaj konkretno je bilo opravljeno.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-14-78/2009-2 z dne 29. 10. 2010 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in skladna z 2. odstavkom 11. člena ZDDPO-1 iz razlogov, ki jih navaja že davčni organ prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev pravil postopka. Po mnenju davčnega organa tožeča stranka storitve vpeljave in izdelave projekta „Celovita optimizacija podjetniških procesov“ ni knjižila skladno s SRS. Očitek je pavšalen in brez točne pravne podlage. SRS 21.1 ne zahteva, da je zunanja knjigovodska listina le račun. Korespondenca med družbama, ki jo tožeča stranka predložila, skupaj z izjavo direktorja svetovalne družbe dokazuje, da so bile pogodbeno dogovorjene storitve v celoti opravljene. Listina, ki dokazuje poslovni dogodek, po navedenem ni le račun, temveč tudi pogodba, ki v obravnavanem primeru podrobno pojasnjuje predmet pogodbe. Tožeča stranka se tudi ne strinja s trditvijo, da ji poslovno svetovanje ni prineslo ekonomske koristi. Celo dejstvo, da je tožeča stranka v likvidaciji in ne v stečaju, dokazuje, da so bile študije uspešne in da so v času gospodarske krize in stečajev družb v tekstilni panogi, pozitivno vplivale na poslovanje tožeče stranke. Iz listin, ki jih je predložila v postopku, izhaja, da so bile opravljene storitve neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in da so odhodki skladni z običajno poslovno prakso. Odločba zato temelji na nepravilni uporabi 11. člena ZDDPO-1. Uporaba SRS 21 v letu 2006 ni bila več obvezna in zato ne more predstavljati podlage za to, da se odhodek ne prizna. Tožena stranka je na podlagi 76. člena ZDavP-2 dolžna dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. V konkretnem primeru je bila torej dolžna z gotovostjo, ki preprečuje najmanjši dvom, dokazati, da predložene študije ne predstavljajo resničnih poslovnih dogodkov, kar pa ji po mnenju tožeče stranke ni uspelo. Ugotovljene so zgolj formalne pomanjkljivosti, s katerimi ni mogoče utemeljiti davčnega nepriznanja odhodkov. Tožeča stranka je v postopku predložila kopijo računa s prilogami – dopisom in tabelo z nazivom Povzetek rezultatov analize procesov v podjetju C. z dne 23. 2. 2006. Račun je bil s strani direktorja tožeče stranke potrjen-likvidiran, kar pomeni, da je račun sprejel, ga odobril in podpisal znižanje aktivnosti, navedeno v priloženi tabeli, iz katere izhaja zmanjšanje števila aktivnosti za 35,19%, kar bi po pogodbi dodatno pomenilo 45.747 EUR variabilnega dela. Ker je pogodbeni znesek navzgor omejen, je znašal variabilni del le še 11.902 EUR. Tožeča stranka je davčnemu organu dodatno predložila Tabelo povzetek rezultatov analize procesov s pravilnim izračunom (33,34%) aktivnosti. Tudi po pravilnem izračunu bi partnerju pripadala razlika v enakem znesku. Davčnemu organu je predložila tudi primer procesa „Nakup končnega izdelka pred in po optimizaciji“, iz katerega so natančno razvidne aktivnosti pred in po optimizaciji, merjenje časov trajanja. Iz priloge je razvidno, da je bil proces obravnavan v letu 2005. Iz same narave pogodbe pa izhaja, da so rezultati projekta plod sodelovanja svetovalca s širokim krogom sodelavcev podjetja. Naloga svetovalca je bila vodenje projekta po vnaprej predstavljeni metodologiji, koordinacija in pomoč pri izvedbi projekta. Optimizacija je bila del prestrukturiranja po izdvojitvi tožeče stranke iz E. d.d. v letu 2005. Storitve so pomembno prispevale k vključitvi vseh zaposlenih. Ti so analizirali obstoječe stanje vseh postopkov, predlagali izboljšave, ukrepe, katerih rezultat so bili časovni prihranki pri določenih fazah aktivnosti, zmanjšanje materialnih stroškov, večja motivacija zaposlenih, večja pripadnost firmi, preobrat v miselnosti, večja tržna usmerjenost. Stroški v zvezi s projektom so bili zato upravičeni in potrebni za uspešnost prestrukturiranja in racionalizacijo poslovanja in tudi skladni z običajno poslovno prakso. Enako velja tudi za odhodke iz naslova provizije po računih B. d.o.o. Tožeča stranka je način komuniciranja s posrednikom obrazložila že v postopku. Predložila je tudi dokumente, ki prikazujejo realizacijo. Kontakt je potekal preko elektronske pošte in skupnih sestankov. Predložene listine izhajajo iz leta 2005, ko se tekle priprave in proizvodnja izdelkov pomlad-poletje 2006. Prodaja se je vršila v letu 2006. Agent je podatek o izvozu prejel od komercialne službe in na tej podlagi izstavil račun za provizijo. Ta je bila vedno plačana po plačilu izdanih računov kupcu. Gre za strošek, ki je nujen pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma prodajo izdelkov tožeče stranke in ga ni mogoče razumeti kot podkupnino. Tudi v tem primeru je skladno s 76. členom ZDavP-2 breme dokazovanja na toženi stranki. Tožena stranka bi morala dokazati, da gre v obravnavanem primeru bodisi za navidezen, fiktiven posel, bodisi poslu priznati resničnost, in dokazati, da gre za odhodke, ki so davčno nepriznani. Dokazala ni ne enega ne drugega, temveč je svojo odločitev utemeljila z neustreznostjo listin in s tem breme dokazovanja nepravilno prevalila na tožečo stranko. Tožeča stranka opozarja še na določbo 5. člena ZDavP-2, ki toženo stranko zavezuje z enako skrbnostjo ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev, tudi tista, ki so v korist zavezanca. Skladno s 7. členom ZDavP-2 in 7. členom ZUP, bi morala tožena stranka tožečo stranko še dodatno pozvati k predložitvi konkretnih dokazil, česar ni storila. Upoštevajoč navedeno je treba vse dokaze, ki dokazujejo resničnost posla in potrebnost za doseganje prihodkov in jih tožeča stranka prilaga tožbi, šteti za pravočasne. Tožeča stranka nadalje izrecno opozarja, da se tožena stranka v odločbi ni argumentirano opredelila do navedb tožeče stranke iz pripomb na zapisnik. Odločba je zato bistveno pomanjkljivo obrazložena. Davčni organ se v svoji obrazložitvi tudi ni opredelil o tem, kakšno je ugotovljeno dejansko stanje in o dokazih, na katerih to temelji. Tožeča stranka predlaga, da se kot dokaz zaslišijo odgovorne osebe v tožeči stranki za inšpicirano obdobje, ki bodo lahko zgoraj navedeno potrdile. Na tej podlagi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na leto 2006, odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih in navedbah.

Tožba ni utemeljena.

Na naroku za glavno obravnavo je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v upravne spise. Dokazi, na katere se v tožbi sklicuje tožeča stranka in tisti, ki jih tožbi prilaga, so bili v celoti predloženi že v davčnem postopku. Ne gre torej za tožbene novote, kot neskladno s podatki spisa navaja tožeča stranka. Predlogu za zaslišanje „odgovornih oseb v tožeči stranki za proučevano inšpicirano obdobje“ pa sodišče v smislu dokaznega predloga, zaradi njegove nedorečenosti in nesubstanciiranosti, ni sledilo.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih navaja davčni organ prve stopnje in s tistimi, s katerimi odločitev, predvsem v pravnem pogledu, dodatno utemelji pritožbeni organ. Zato se nanje sklicuje in jih v celoti ponovno ne navaja.

Tožbeni očitek, da temelji izpodbijana odločba zgolj na ugotovljeni formalni pomanjkljivosti računov, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek, da se kot knjigovodska listina upošteva le račun. Da je bila pogodba resnično sklenjena, ni spora. Spora tudi ni, da je družba A. tožeči stranki na njeni podlagi izstavila račune in da so ti bili plačani. Sporno je vprašanje, ali so bile dogovorjene storitve dejansko opravljene oziroma ali so bile opravljene v celoti. Davčni organ v tej smeri vsebinsko (in ne zgolj formalno) poleg računa upošteva tudi vsebino sklenjene pogodbe in vseh drugih listin, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. Te tudi po presoji sodišča zatrjevanih (knjiženih) poslovnih dogodkov ustrezno ne izkazujejo in zato ne predstavljajo ustrezne podlage za davčno priznanje odhodkov. V zvezi s stroški po računih družbe A. d.o.o. tožeča stranka v davčnem postopku ni predložila ponudbe konsultanta, ki je skladno z 2. členom Pogodbe njen sestavni del. Po sklenjeni pogodbi se konsultant obveže vpeljati in izdelati projekt „Celovita optimizacija podjetniških procesov“ (1. člen), iz 3. člena pogodbe pa sledi, da ukrepe izboljšav pripravijo sodelavci klienta in so torej projekt in rezultati izdelek gospodarske družbe klienta. Konsultant uvede metodično znanje, uvaja training on the job in vodi celovit projekt. J.J. in K.K. načrtujeta in koordinirata aktivnosti v projektu, ga krmilita in nadzirata. Storitve konsultanta so torej v pogodbi navedene splošno in niso konkretizirane. Tudi 2. in 7. člen pogodbe, ki določata cilj projekta ter višino in dinamiko plačila za opravljene storitve, sta nejasna. Ponudba konsultanta, ki bi navedene pomanjkljivosti morda odpravila, pa kot že navedeno, ni bila predložena. Listine, ki jih je (že v davčnem postopku) predložila tožeča stranka in na katere se sklicuje tudi v tožbi, pa opravljenega dela konsultanta tudi ne izkazujejo. Tožeča stranka je kot dokaz v tej zvezi predložila listine, ki so jih izdelale pri njej zaposlene osebe in iz katerih sodelovanje konsultanta ni razvidno. Njegovo delo bi, ob upoštevanju dogovorjene vsebine in obsega dela ter trajanja poslovnega sodelovanja, tožeča stranka morala izkazati vsaj z dokazi o navzočnosti konsultanta v družbi in z dokazi o komuniciranju med njim in v projekt vključenimi delavci. Takšnih dokazov pa tožeča stranka ni predložila in z njimi, kot navaja na naroku za glavno obravnavo, tudi ne razpolaga.

Pravilna je po presoji sodišča tudi odločitev, da se tožeči stranki kot odhodek ne priznajo stroški provizije po računih družbe B. d.o.o. Dejstva, ki jih ugotavlja davčni organ, niso sporna. Tako ni spora o tem, da gre za račune po pogodbi o posredovanju, ki jo je z družbo B. d.o.o. sklenila družba F. d.d. (sedaj F, d.d.) že pred ustanovitvijo tožeče stranke. Ugotovljeno, ob upoštevanju nespornih dejstev, ki se nanašajo na razmerja med kupcem F. in F. d.d. in na družbe, katerih 100 % poslovni delež je v lasti družbe F. Holding, predstavlja, tudi po presoji sodišča, zadostno podlago za to, da se sporni odhodek davčno ne prizna. Vzbuja namreč utemeljen dvom v resničnost nastanka poslovnega dogodka, ki ga tožeča stranka s svojimi pojasnili v postopku le dodatno potrdi z navedbo, da gre za posredovanje na zahtevo kupca v tujini. Dokaza, da je bila storitev posredovanja (za družbo F. holding d.d.) resnično opravljena, pa tožeča stranka tudi ni predložila. Tožeča stranka storitev opiše kot sodelovanje pri usklajevanju in komuniciranju s poslovnimi partnerji in kot pomoč pri izterjavi. Gre za storitev, ki je (ob neizkazanem posredovanju) po svoji vsebini z zaračunanimi storitvami neskladna.

Stališče tožeče stranke, da so z izpodbijano odločbo kršena načela davčnega postopka, je neutemeljeno. Odločba, kot že navedeno, ni utemeljena (zgolj) s formalnimi pomanjkljivostmi knjigovodskih listin. Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS.

Verodostojnost izkaza poslovnega izida oziroma letnega poročila je nedvomno zahteva SRS kot tudi zahteva zakona o obdavčenju, ki napotuje na njihovo uporabo. Navedeno izhaja že iz Uvoda v SRS (2006), predvsem iz točke 5 - Temeljne računovodske predpostavke in kakovostne značilnosti računovodenja, po kateri se pri računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja. Zahteve, ki se pojavljajo na tej (končni) stopnji računovodenja, je treba upoštevati od samega začetka, kar pomeni, da morajo podjetja v vseh fazah računovodenja upoštevati njegove kakovostne značilnosti, ki so predvsem razumljivost, ustreznost, zanesljivost in primerljivost. Konti in knjižbe na njih morajo biti popolni in zanesljivi, poslovni dogodki pa obravnavani v skladu z njihovo vsebino. Verodostojnost izkaza poslovnega izida je namreč po naravi stvari pogojena z verodostojnostjo podatkov o posameznih poslovnih dogodkih, ki so predmet knjigovodskega evidentiranja in s tem z verodostojnostjo listin, ki so podlaga za knjiženje. Kot izhaja iz 2. točke Uvoda v SRS (2006), je uporaba SRS 20 do 24 le priporočena, ni pa obvezna, ker gre po njihovi vsebini za pravila skrbnega računovodenja. Gre torej le za način sicer obveznega zagotavljanja pravilnosti in resničnosti podatkov. Ko gre za stroške (materiala in) storitev, pa se po izrecni zahtevi SRS 14.10 le-ti lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi.

Odhodek, knjižen v nasprotju s SRS, se, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, davčno ne prizna na podlagi 11. člena ZDDPO-1. Sodišče se po navedenem v celoti strinja z razlogi, s katerimi na navedeni pravni podlagi izpodbijano odločitev utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ.

Ker po navedenem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.