Jedro

Tožeča stranka mora v slehernem sporu navesti tisti minimum dejstev, ki bodo sodišču omogočila, da opravi presojo o pristojnosti iz 17. člena ZPP. Zgolj naziv tožeče stranke in dejstvo, da nastopa na aktivni strani, ter njena navedba, da gre za avtorski spor, pač ne zadoščata, zato je prvostopenjsko sodišče ob razpoložljivih podatkih upravičeno štelo, da je stvarno pristojno, in zaradi višine vtoževane terjatve, ki ni presegala 2.000,00 EUR, tudi uporabilo določbe o sporih majhne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za izvršbo na podlagi verodostojne listine, VL 9040/2012, z dne 12. 1. 2012, zaradi izterjave 820,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2012 do plačila in izterjave 241,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2012 do plačila ter izterjave izvršilnih stroškov v višini 86,00 EUR.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi navaja, da je kot upnik vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru toženke (tedaj dolžnice) je sodišče s sklepom z dne 11. 6. 2012 tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe. Tožeča stranka je 19. 6. 2012 prvostopenjskemu sodišču poslala opozorilo, da je prišlo do pomote, saj je v skladu s 6. točko drugega odstavka 32. člena ZPP jasno, da je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ker gre za spor iz avtorske pravice, za katerega ne veljajo določbe o sporih majhne vrednosti. Kljub opozorilu tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče predlog za izvršbo zavrglo, ker tožeča stranka vloge ni dopolnila tako, da bi iz nje izhajalo, da gre za spor iz avtorske pravice. Po mnenju tožeče stranke je splošno znano dejstvo, da je tožeča stranka kolektivna organizacija, ki ščiti repertoar avtorjev na območju RS. Iz ugovora toženke res ni bilo mogoče razbrati, da gre za spor iz avtorske pravice, vendar je tožeča stranka prvostopenjsko sodišče o tem pravočasno obvestila. Predlaga, da pritožbeno sodišče vrne zadevo v ponovno odločanje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 30. člena ZPP so za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, stvarno pristojna okrajna sodišča. Če se tožbeni zahtevek nanaša na terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, poteka postopek po določbah tridesetega poglavja ZPP, ki se nanaša na postopek v sporih majhne vrednosti, vendar pa se po določbi 444. člena ZPP za spore majhne vrednosti ne štejejo spori iz avtorske pravice. Ne glede na vrednost spornega predmeta so po 6. točki drugega odstavka 32. člena za sojenje v sporih iz avtorske pravice stvarno pristojna okrožna sodišča, ob čemer je, upoštevajoč določbo drugega odstavka 103. člena ZS, na prvi stopnji izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

6. Skladno s prvim odstavkom 17. člena ZPP sodišče takoj po prejemu tožbe po uradni dolžnosti presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi, in sicer to presojo opravi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko opozorilo, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, vložen 12. 1. 2012, obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Ker predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni vseboval obveznih sestavin, ki bi jih kot tožba po prvem in drugem odstavku 180. člena ZPP moral vsebovati, je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da mora tožeča stranka tožbo dopolniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dva dni pred potekom roka za dopolnitev tožbe (19. 6. 2012) vložila vlogo, v kateri je navedla le, da predmetni spor ni spor majhne vrednosti, ob tem pa je povzela del določbe 444. člena ZPP, ki se nanaša na avtorske spore. Tožeča stranka torej pred sodiščem prve stopnje v tožbi in nadaljnji vlogi ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko presodilo, da gre za avtorski spor, niti česa takega ni mogoče razbrati iz ugovora toženke. V zvezi z navedbami tožeče stranke v pritožbi, da je splošno znano dejstvo, da kot kolektivna organizacija ščiti repertoar avtorjev na območju Republike Slovenije, pritožbeno sodišče opozarja, da je tožeča stranka pravna oseba, ki lahko, kljub navedeni prvenstveni funkciji, vstopa v vse vrste civilnopravnih razmerij z drugimi pravnimi subjekti, zato mora v slehernem sporu (kot se to zahteva od vsake tožeče stranke v pravdnem postopku) navesti tisti minimum dejstev, ki bodo sodišču omogočila, da opravi presojo o pristojnosti iz 17. člena ZPP. Zgolj naziv tožeče stranke in dejstvo, da nastopa na aktivni strani, ter njena navedba, da gre za avtorski spor, pač ne zadoščata, zato je prvostopenjsko sodišče ob razpoložljivih podatkih upravičeno štelo, da je stvarno pristojno, in zaradi višine vtoževane terjatve, ki ni presegala 2.000,00 EUR, tudi uporabilo določbe o sporih majhne vrednosti. Ker sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP o pristojnosti, je bilo pristojno, da tožečo stranko pozove k dopolnitvi, ker tožeča tožbe ni dopolnila, pa je pravilna tudi odločitev o njenem zavrženju.

8. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se tožeča stranka niti ni pritožila (čeprav je to možnost imela) na sklep prvostopenjskega sodišča z dne 27. 3. 2012, opr. št. VL 9040/2012, s katerim je to med drugim odločilo, da se bo o zahtevku in o stroških odločalo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

9. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.