Jedro

Tožnica je bila s tem, ko ji je toženec sporočil, da je zamenjal ključavnice, seznanjena s splošnejšim dejstvom, da ji je vstop v hišo onemogočen. Nobenega smisla namreč ne bi imelo toženčevo sporočilo tožnici, da je zamenjal ključavnico, če bi tožnica ob tem še naprej lahko v hišo vstopala s pomočjo čitalnika prstnih odtisov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica mora tožencu plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 279 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožničino tožbo z dne 11. 2. 2019, s katero je zahtevala varstvo pred motenjem posesti, ki naj bi nastopilo 10. 1. 2019, vzpostavitev prejšnjega stanja (izročitev ključev, omogočiti vstop na prstni odtis ter podati kodo za alarm za vstop v stanovanjsko hišo na naslovu ... v L.) ter prepoved nadaljnjega motenja. Ugotovilo je, da je do motenja prišlo že 10. 12. 2018 in je bila tožba tako vložena po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca, ki jih še ni odmerilo.

2. Zoper sklep se nominalno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Bistven pritožbeni očitek je nasprotovanje oceni oz. ugotovitvi, da je do motenja prišlo že 10. 12. 2018, ko je toženec tožnici poslal SMS sporočilo, da je zamenjal ključavnico, saj je tožnica razumela, da lahko v hišo še vedno vstopa s prstnim odtisom, kot do tedaj, česar se SMS sporočilo ni dotikalo. Vztraja, da je za menjavo ključavnic in prstnega odtisa izvedela šele 10. 1. 2019, ko je ob prisotnosti detektiva zaman skušala vstopiti v skupni dom, iz katerega se je bila prisiljena le začasno umakniti zaradi toženčevega nasilja. V zvezi s tem še nadrobneje opisuje nekatere dogodke in povzema, kar je navedla v svojih vlogah. Očita, da se sodišče do tega ni opredelilo, naj pa ji tudi ne bi dopustilo predložiti novih dokazov v zvezi s pravočasnostjo njene tožbe. Navaja, da jo je toženec še 9. 1. 2019 vabil nazaj v hišo, zato ni mogla vedeti, da nima več vstopa vanjo. Dalje, sodišče naj se ne bi opredelilo do trditve, da je bila cilindrična ključavnica nekaj časa pokvarjena, pa skoraj leto tega ni nihče opazil. To podpira njeno tezo, da se je vstopalo praktično samo preko čitalca za prstni odtis. Ker ji je toženec že v preteklosti večkrat grozil, mu 10. 12. 2018 ni verjela, da je zamenjal ključavnico. Zato naj to dejstvo ne bi bilo nesporno. Navaja, da tudi ne drži, kar ji toženec očita v tem sporočilo, namreč da bi prišlo do ropa. Pritožnica nasprotuje dokazni oceni, da tudi posnetek poskusa njenega vstopa 10. 1. 2019 dokazuje to, da je že bila vedela za motenje in da je posnetek namenjen varovanju roka za vložitev tožbe; pravi, da je tistega dne najprej poskusila odpreti, šele potem naj bi nastal posnetek.

3. Na pritožbo je toženec odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih tudi opredeljuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, relevantno sporno dejansko stanje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

6. Dokazno oceno prvega sodišča pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo, saj je jasna, skrbna, natančna in logična ter življenjsko verjetna. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je do motenja posesti, in sicer do preprečitve vstopa tožnici v hišo na ... v L. prišlo že 10. 12. 2018, in da je tožnica to vedela oz. bi mogla in morala vedeti.

7. Nesporno dejstvo je bilo, da je toženec 10. 12. 2018 tožnici poslal SMS sporočilo, da je zamenjal ključavnico. Pritožnica to spreobrača v neutemeljen očitek, da naj bi bilo nesporno dejstvo menjave ključavnice. A tudi to je po presoji pritožbenega sodišča dovolj zanesljivo ugotovljeno, da se je zgodilo. Tožnica samo dokazuje, da obstajajo utemeljeni razlogi, zakaj naj temu ona ne bi verjela oz. zakaj naj ne bi bila dolžna tega vzeti za resnično. Ni pa izpodbila tega, kar sporočilo sporoča – da je 10. 12. 2018 toženec ključavnico res tudi zamenjal. To bi lahko dokazala tako, da bi kadarkoli po tem datumu (a pred 10. 1 2019) poskusila vstopiti v hišo, pa ni. Da tega ni vedela, tudi ni dokazala, saj je, kot že rečeno, dokazovala pravzaprav le, da ni verjela, kar ji je toženec sporočil. Da tega ni bila dolžna vzeti resno (oz. za resnično), ni razumno izkazala, kot to pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje. Pritožbeno utemeljevanje, češ da ji je toženec že večkrat v preteklosti grozil, je pavšalno in z ničemer podprto. Prav tako na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno navajanje, da je toženec tožnico še kasneje vabil, naj se vrne. Nepomembno (za vprašanje pravočasnosti motenjske tožbe) pa je tudi, zakaj se je tožnica odselila oz. začasno zapustila svoje prebivališče. 8. Da je bila tožnica s tem, ko ji je toženec sporočil, da je zamenjal ključavnico, seznanjena s splošnejšim dejstvom, da ji je vstop v hišo onemogočen, je prav tako razumno ugotovljeno in obrazloženo. Nobenega smisla namreč ne bi imelo toženčevo sporočilo tožnici, da je (zaradi »ropa«, pri čemer je šlo za to, da je nesporno tistega dne sama iz hiše odnesla nekaj stvari1) zamenjal ključavnico, če bi tožnica ob tem še naprej lahko v hišo vstopala s pomočjo čitalnika prstnih odtisov. Na drugačno presojo nima nobenega vpliva pritožbeno navajanje, da je bila nekoč cilindrična ključavnica neopaženo pokvarjena dlje časa. Pravilna je torej ugotovitev, da se je motenje (preprečitev vstopa tožnici) dogodilo 10. 12. 2018 in da je bila o motenju tožnica obveščena, četudi se je obvestilo besedilno nanašalo »le« na menjavo ključavnice in ne izrecno tudi na vse druge tehnične načine izvedbe samega motenja.

9. Če se je motenje dogodilo že 10. 12. 2018, se torej ni dogodilo mesec dni kasneje. Sprejeta dokazna ocena, ki posnetek iz januarja 2019 označuje kot neprepričljiv oz. brez posebne dokazne vrednosti za to, da naj bi tožnica šele tedaj ugotovila, da ne more v hišo, je glede na prej navedeno konsistentna in logična. Kateri drugi dokazi, ki naj jih sodišče prve stopnje ne bi dopustilo, bi bili primerni za ugotovitev drugačnih odločilnih dejstev, pritožnica ne pojasni, zato ji na splošen očitek te vrste ni mogoče bolj konkretno odgovoriti.

10. Odločilna dejstva so tako pravilno ugotovljena, pravilen in zakonit pa je tudi zaključek, da je glede na nastalo motenje 10. 12. 2018, za katerega je tožnica vedela, tožba, vložena 11. 2. 2019, glede na prekluzivni rok 32. čl. Stvarnopravnega zakonika prepozna in jo je bilo treba zavreči. 11. Ker je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške, ki mu jih je z njo povzročila, to je 375 tč. po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar pri vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 279 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Za obravnavano zadevo je nepomembno, ali je pri tem šlo za njene ali tudi za toženčeve oz. skupne stvari. Nepomembno je tudi, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ali je toženec to storil upravičeno.