Jedro

Besedi "predpisano, veljavno" dovoljenje kažeta, da ne zadošča, da bi zavarovanec kadarkoli in kjerkoli pridobil dovoljenje za upravljanje katerihkoli vozil, temveč se zahteva tako dovoljenje, ki v skladu s predpisi zagotavlja pravico do vožnje motornega vozila. Ker tožnik ni imel vozniškega dovoljenja, ki bi mu omogočalo upravljanje motornega vozila v prometu, in je bil po nesreči proti njemu celo uveden postopek zaradi prekrška, ker je vozil osebni avto v času, ko je bilo v njegovem vozniškem dovoljenju zabeleženo, da mu je bil izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju od 20.6.1996 do 20.8.1996, ni mogoče trditi, da je imel predpisano veljavno dovoljenje za upravljanje motornega vozila.

Za to, da pride do izključitve obveznosti zavarovalnice, je potrebna povezava med izključitvenim razlogom in zavarovalnim primerom, torej vzročna zveza med tem, da je tožnik upravljal vozilo brez predpisanega veljavnega dovoljenja in med nastankom škode, ki jo je utrpel.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo 495.405 tolarjev, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva vložitve tožbe 4.2.1997 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil tožnik 4.8.1996, ko je doživel prometno nesrečo, zavarovan pri toženi stranki po Splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb (NE-95). Ker je presodilo, da niso podani pogoji, ki bi izključili obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, je tožniku prisodilo dnevno odškodnino v tolarski vrednosti 50 nemških mark (po tečaju 90,90 tolarjev) za 109 dni. Obresti od glavnice je priznalo od vložitve tožbe dalje, za čas od 1.2.1997 do vložitve tožbe pa je zavrnilo tožbeni zahtevek. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Bistvo revizije se nanaša na razlago Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-95, ki v prvem odstavku 9. člena izključujejo vse obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo v različnih okoliščinah. Med njimi je v 4. točki navedena izključitev za nezgodo, ki nastane: pri upravljanju letal in letalnih naprav, plovnih objektov in drugih vozil, brez predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje z vrsto in tipom letala, plovnega objekta, motornega in drugega vozila… . Ker je bil v spornem primeru tožniku izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, tožena stranka ne soglaša z interpretacijo sodišča, da je bilo tožnikovo vozniško dovoljenje v času nesreče veljavno, ker ZTVCP ni predvidel, da bi zaradi izrečenega varstvenega ukrepa prenehala veljavnost vozniškega dovoljenja. Ne strinja se z razlago, da bi 183. člen ZTVCP poznal dva ločena pojma in sicer: veljavnost vozniškega dovoljenja in pravico voziti motorno vozilo ter meni, da je pravica voziti motorno vozilo vsebinsko pogojena s posedovanjem veljavnega vozniškega dovoljenja, torej dovoljenja, ki pravno in dejansko omogoča uresničevati pravico do vožnje. Poudarja, da prvi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih predvideva uporabo določil pogodbe tako, kot se glasijo. S pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika razlaga besedi "predpisanega veljavnega" dovoljenja in dokazuje, da je veljaven tisti, ki ima pravno moč, ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico. To v konkretnem primeru pomeni, da bi morala imeti oseba, ki bi imela predpisano veljavno dovoljenje, pravico upravljanja vozila v času, ko se je zgodila nesreča. Tožnik tega očitno ni imel, kar mu je policist prepovedal nadaljnjo vožnjo in ga je izključil iz prometa, tako kot voznike, ki nimajo dovoljenja ustrezne kategorije, ki jim je potekla veljavnost dovoljenja, ki jim je izrečen varnostni ukrep in ki jim je izrečen varstveni ukrep. Toženo stranko privede tudi primerjava določil Zakona o prekrških, ZIKS ter v času nezgode veljavnega ZTVCP do izključitve obveznosti zavarovalnice v primeru vožnje brez predpisanega veljavnega vozniškega dovoljenja: ker ga zavarovanec ni pridobil; ker ga je pridobil, pa mu je bilo odvzeto; ker ga je pridobil, pa v času nezgode ni več veljavno; ker ga je pridobil, pa zaradi izrečenega varstvenega ukrepa prepovedi vožnje v času nezgode ni veljavno (sporni primer). Dodaja, da je namen zavarovalnice za izključitev odgovornosti povsem legitimen in očiten: izključitev pravice do zavarovalnine v primerih nezakonitega oz.

protipravnega ravnanja zavarovancev, ne glede na njihovo odgovornost za nezgodo ali na obstoj vzročne zveze. Gre za načelo: volenti non fit iniuria ali nobena krivica se ne zgodi tistemu, ki jo hoče, to je hoče dejanje, iz katerega (krivica) izhaja.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. L. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, teh ne opredeli in jih ne razloži. Zato je sodišče v skladu s 386. členom ZPP 1977 po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo samo glede morebitne kršitve 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, a je ni našlo.

Je pa utemeljena revizijska graja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotavljali, če so podani razlogi za izključitev obveznosti zavarovalnice iz sklenjene zavarovalne pogodbe o nezgodnem zavarovanju. Pogodba je bila sklenjena na podlagi Splošnih zavarovalnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-95), v katerih so v 9. členu predvideni primeri, ki izključijo obveznosti zavarovalnice. V 4. točki je navedena izključitev, če zavarovanec uporablja motorno vozilo "brez predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje". Te besede so dovolj razumljive, da ne potrebujejo posebne razlage s filološkimi oz. pravnimi tehnikami. Izhajajo iz dejstva, da tisti, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja, ne sme upravljati motornega vozila. Pa tudi, če bi se glede na to, da so normativni pravni akti izraženi s pomočjo jezika, lotili jezikovne razlage, bi morali ostati v mejah možnosti, ki jih ponuja besedilo, saj v danem primeru ne gre za pravno praznino, ki omogoča širšo interpretacijo. Zato revizija utemeljeno opozarja na Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki pod geslom "veljaven" razloži, da je to tisti, ki ima pravno moč, oz. tisti, ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico (npr. veljaven potni list). Sodišči prve in druge stopnje, ki sta najbrž izhajali iz tega, da je treba izjeme razlagati zožujoče, sta prekoračili smisel tega pravila, ki ni v tem, da "besedni pomen" besedila ožimo, marveč v tem, da ugotovimo, ali življenjski primer vsebuje pravno relevantna dejstva, ki so po svojih značilnosti izjemna glede na splošno pravilo (M. Pavčnik: Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str.393). Zato ni mogoče ožiti pojma "veljavnega dovoljenja" tako, da npr. besedilo 183. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 59/88) iztrgamo iz vsebine celotnega zakona in mu pripišemo razlikovanje med pojmom "ustrezno veljavno vozniško dovoljenje" in "pravico voziti". Ostati je treba pri volji pogodbenih strank in prav tu nam namenska (teleološka) razlaga, ki je skupaj z jezikovnim argumentom temeljni razlagalni argument, pokaže, da je tožena stranka v splošnih pogojih NE-95 (ki jih je sprejel tudi druga pogodbena stranka), iz zavarovanja izključila vse primere, ko kdo upravlja motorno vozilo, pa nima te pravice. Prav besedi "predpisano, veljavno" dovoljenje kažeta na to, da ne zadošča, da bi zavarovanec kadarkoli in kjerkoli pridobil dovoljenje za upravljanje katerihkoli vozil. V konkretnem primeru se torej zahteva tako dovoljenje, ki bi tožniku v skladu s predpisi zagotavljalo pravico do vožnje motornega vozila.

Glede na to, da sta nižji sodišči ugotovili, da tožnik ni imel vozniškega dovoljenja, ki bi mu omogočalo upravljanje motornega vozila v prometu, in je bil po nesreči proti njemu celo uveden postopek zaradi prekrška, ker je vozil osebni avto v času, ko je bilo v njegovem vozniškem dovoljenju zabeleženo, da mu je bil izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju od 20.6.1996 do 20.8.1996, ni mogoče trditi, da je imel tožnik predpisano veljavno dovoljenje za upravljanje vozila. Njegovo vozniško dovoljenje je bila začasno brez veljave, ker mu je bil v skladu s 34. in 39. člen tedaj veljavnega Zakona o prekrških (Ur.l. SRS, št.25/83 do 66/93) izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila z namenom, da v bodoče pri upravljanju vozila ne bi ponavljal prekrškov in bi vozil v skladu s predpisi. Osebam, ki jim je z odločbo pristojnega organa izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, tudi ZTVCP v 4. točki 171. člena in v 215. členu prepoveduje, da bi v cestnem prometu vozili motorno vozilo, dokler traja taka prepoved. Zato revizijsko sodišče ne dvomi, da tožnik v času škodnega dogodka ni imel "predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje ... motornega ali drugega vozila." Vprašanje je le, če je zaradi ugotovljene pomanjkljivosti, ki je opisana v 4. točki, zadoščeno tudi tistemu besedilu 9. člena Splošnih pogojev, ki v uvodu izključuje vse obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo pri ... Za to, da pride do izključitve obveznosti zavarovalnice, je namreč potrebna povezava med izključitvenim razlogom in zavarovalnim primerom, torej vzročna zveza med tem, da je tožnik upravljal vozilo brez predpisanega veljavnega dovoljenja in med nastankom škode, ki jo je utrpel. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo že pri ugotavljanju, če so podane okoliščine za izključitev odgovornosti tožene stranke iz 4. točke 9. člena Splošnih pogojev, nista ugotavljali tistih dejanskih okoliščin, ki bi omogočale odgovor na vprašanje o obstoju vzročne zveze med izključitvenim razlogom in zavarovalnim primerom. Brez tega ni mogoče razsoditi o dolžnosti tožene stranke, da izplača v zavarovalni pogodbi določeno vsoto (919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ker je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, temveč bosta morali nižji sodišči najprej dopolniti ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi tega je revizijsko sodišče po določilu drugega odstavku 395. člena razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker sta sodbi razveljavljeni in bo o zadevi ponovno odločeno, je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 166. člena ZPP 1997 pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka, tako da bo o njih odločilo prvo sodišče, ki bo odločilo o glavni stvari in o vseh stroških pravdnega postopka.