Jedro

V skladu z načelom individualizacije denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje . Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, pa vzpostavi s orazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek odškodnine, ki ga je po I. točki izreka tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša za 3.000 EUR, znesek stroškov, ki jih je po III. točki izreka tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, pa se zviša za 245,08 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 180,96 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 8.094,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2007 dalje, v presežku do 40.000 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2. Tožnik je vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku še odškodnino v višini 25.000 EUR, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na ugotovljeni obseg škode v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem in ob upoštevanju zdravljenja v psihiatrični in v protibolečinski ambulanti mu pripada odškodnina v višini najmanj 15.000 EUR. V zvezi z ugotovljenim zmanjšanjem življenjske aktivnosti trdi, da iz izvedenskega mnenja izhaja večji obseg prikrajšanj od ugotovljenih. Zaradi posledic poškodb ni več sposoben za pridobitno delo, težko skrbi sam zase in potrebuje pomoč drugih tudi pri nekaterih osnovnih življenjskih opravilih. Pri njem se je razvila duševna motnja. Izvedenec je v zadnji dopolnitvi še navedel, da je bilo zdravljenje zaključeno leta 2007, dejansko pa še traja, saj se tožnik zdravi pri ortopedu, psihiatru in občasno anesteziologu v protibolečinski ambulanti ter jemlje večje število zdravil proti bolečinam in pomirjevala. Ugotovitev, da mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti, je v nasprotju z mnenjem izvedenca, iz katerega izhajajo bistveno hujša invalidnost in trajne posledice. Ne drži, da bi bilo poslabšanje tožnikovega duševnega zdravja posledica težav na družinskem področju in težav z zaposlitvijo. Vzrok teh težav so posledice prometne nesreče. Iz sodbe tudi ne izhaja, v kolikšnem delu in kako so bile težave upoštevane pri odmeri odškodnine. Pravična odškodnina iz tega naslova bi bila najmanj 80.000 EUR. Glede na to, da zdravljenje še traja, je ugotovitev, da je bilo zaključeno maja 2007, zavajajoča in neresnična, posledično pa je napačno odmerjena odškodnina za strah, ki bi mu šla najmanj v višini 5.000 EUR. Glede na to, da je obseg škode, za katere povrnitev odgovarja toženka, v izpodbijani sodbi ovrednoten enako kot v prvem sojenju, pritožbeno sodišče pa je v prvem sojenju odločilo, da so očitki o napačnem upoštevanju tožnikovih osebnosti lastnosti in odzivanja na škodni dogodek v zvezi z ugotovljenim zmanjšanjem življenjske aktivnosti utemeljeni, sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo napotkov pritožbene odločbe. S stališčem, da je glavnino zmanjšanja življenjske aktivnosti pripisati zvinu vratne hrbtenice, ostale posledice pa le delno prispevajo k intenziteti tega zmanjšanja, so v sodbi relativizirane ugotovitve izvedenca, posledicam nesreče pa je dan minoren oziroma zanemarljiv pomen. Tako stališče je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, po katerem je najmanj 15 % zmanjšanja življenjske aktivnosti treba pripisati ostalim poškodbam. Primerna odškodnina ob neupoštevanju posledic zvina vratne hrbtenice znaša najmanj 25.000 EUR. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila primerna odškodnina, zvišana za 3.000 EUR. Strah za izid zdravljenja je pri tožniku trajal več let in ni bil le posledica zvina vratne hrbtenice, ampak tudi ostalih poškodb. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova zato znaša 3.800 EUR in ne 800 EUR, kot je obseg škode ovrednoten v izpodbijani sodbi.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z napotki iz prve pritožbene odločbe, izdane v obravnavani zadevi (1), je v sodbi ugotovljen in denarno ovrednoten celoten obseg nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 21. 1. 2006, in obseg škode, ki jo je v skladu z zavarovalno pogodbo dolžna povrniti toženka. Po pogodbi, sklenjeni med vzdrževalcem ceste in toženko, je namreč iz zavarovalnega kritja izključena škoda zaradi natega ali zvina vratne hrbtenice, razen če je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od treh milimetrov. V sodbi je ugotovljeno, - da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin vratne hrbtenice, popoškodbeno bolečino v vratu in levi zgornji okončini, pretres možganov, udarnino leve rame, leve strani prsnega koša, ledvenokrižnega predela in levega kolka, - da je zaradi poškodb pol leta trpel hude bolečine, dve do tri leta srednje hude bolečine, ves ostali čas zdravljenja pa zmerne bolečine, ki še vztrajajo; da je bil 14 dni hospitaliziran, tri tedne se je zdravil v zdravilišču, prejemal infuzije, analgetike, bil podvržen več neprijetnim preiskavam, fizioterapiji, številnim specialističnim pregledom in pregledom pri splošnem zdravniku, da je ves čas zdravljenja s težavo izvajal osnovna življenjska opravila, da je in še uživa močne analgetike, antidepresive in anksiolitike, - da so posledica poškodb izven zvina vratne hrbtenice dva tedna hudih bolečin, štiri do šest tednov srednje hudih bolečin, zmerne bolečine še nekaj mesecev po zaključenem zdravljenju (zdravljenje v ožjem smislu je bilo zaključeno v maju 2007), štirinajstdnevna hospitalizacija, številni pregledi, infuzija, večkratno jemanje krvi, jemanje analgetikov, boleča fizioterapija, pregledi pri specialistih in osebni zdravnici, uživanje močnih protibolečinskih sredstev ter manjša oviranost pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil, - da se je tožniku razvil popoškodbeni cervikobrahialni sindrom s hudimi bolečinami v vratu in levi zgornji okončini, da je po zaključku zdravljenja leva roka ostala praktično rigidna in neuporabna, da je med zdravljenjem postal odvisen od analgetikov in sedativov, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane tudi zaradi prilagoditvene motnje in somatizacije, ki so delno posledica nezgode, delno pa posledica stresnih dogajanj na družinskem področju in težav z zaposlitvijo, zaradi vsega navedenega pa ni več sposoben za pridobitno delo in je delno invalidsko upokojen (s III. kategorijo invalidnosti), da potrebuje pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih in ni sposoben za vožnjo z avtom, zaradi česar močno trpi, - da je vsaj 15 % zmanjšanja življenjske aktivnosti posledica poškodb izven zvina vratne hrbtenice, - da je tožnik utrpel močan strah, ko je letel na nasprotni vozni pas proti nasproti vozečemu vozilu, in pol leta intenzivno zaskrbljenost za izid zdravljenja, ko se stanje ni izboljševalo, ampak slabšalo, za tak potek pa mu niso bili pojasnjeni razlogi, - da je zaradi poškodb izven zvina vratne hrbtenice, ki so bile lažje ter niso zahtevale operativnega zdravljenja in agresivnih postopkov, tožnik trpel kratkotrajnejši in manj intenziven strah kot zaradi zvina.

6. Očitki o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni. V sodbi je ugotovljeno, da tožnik ni več sposoben za pridobitno delo, tako da ugotovitvi, da mu je priznana III. kategorija invalidnosti, ni pripisan odločilen pomen. Ugotovljeno je tudi, da tožnik še vedno uživa močne analgetike, antidepresive in anksiolitike. V sodbi je navedeno, da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno maja 2007, in ni spregledano, da tožnikovo zdravstveno stanje še vedno zahteva zdravniško spremljanje in oskrbo. Neutemeljen je tudi očitek o neupoštevanju stališča prve pritožbene odločbe v zvezi z razmejitvijo škode, ki je posledica škodnega dogodka, in škode, ki izvira iz drugih vzrokov. Že v navedeni odločbi je bilo navedeno, da natančna razmejitev po naravi stvari ne bo mogoča. V sodbi je navedeno, da je delno porušenje tožnikovega duševnega zdravja posledica škodnega dogodka, delno pa stresna dogajanja v družinskem okolju in v zvezi z zaposlitvijo. Upoštevane so vse znane okoliščine in ovrednotene na podlagi splošnih življenjskih izkušenj in izvedenskega mnenja. Pritožba ni ponudila nobenih okoliščin, ki bi omogočala natančnejšo presojo.

7. Delno pa so utemeljeni pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanjem meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje . Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja s orazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

8. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ovrednotenja odškodnine za strah v delu, v katerem je posledica poškodb izven zvina vratne hrbtenice. Šlo je za manj hude poškodbe. Pravilno je strah za izid zdravljenja upoštevan do trenutka, ko se je tožnikovo zdravstveno stanje ustalilo, to je z zaključkom zdravljenja v ožjem smislu. Odškodnina v višini 800 EUR predstavlja ustrezno povračilo za ugotovljeni obseg škode.

9. V znesku 6.000 EUR sta primerno ovrednotena tudi intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede tistega dela, ki ni posledica zvina vratne hrbtenice. Tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 34 let, ni več sposoben za pridobitno delo in brez pomoči ne more opravljati osnovnih življenjskih opravil, kvaliteta njegovega življenja pa je pomembno zmanjšana tudi zaradi psihičnih težav. Obseg škode je znaten, vendar je precejšen del težav posledica zvina vratne hrbtenice in le manjši del posledica drugih poškodb. Izvedenec je v mnenju resda navedel, da je vsaj 15 % zmanjšanja življenjske aktivnosti posledica ostalih poškodb, vendar to ne pomeni, da je bila s tem podana dejanska podlaga za (bistveno) višje ovrednotenje deleža posledic, za katerega odgovarja toženka. Tožnik se je z izvedenskim mnenjem strinjal (2), tako da pritožbeno stališče o minimiziranju škodnih posledic, za katere odgovarja toženka, tudi iz tega razloga ni utemeljeno. Poleg tega so tožnikove psihične težave deloma posledica drugih vzrokov, za katere toženka ne odgovarja (3). Kljub specifičnostim obravnavanega primera (neobičajno hude posledice poškodb, ki jih je utrpel tožnik, in le delna toženkina odgovornost za škodo), ki otežujejo primerjavo z drugimi primeri iz sodne prakse, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina ustrezno umeščena v okvir prisojenih odškodnin za primerljivo vrsto in obseg škode (4).

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o prenizko ovrednoteni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Primerjava z že prisojenimi odškodninami za podoben obseg škode pokaže, da je utemeljeno tožnikovo pritožbeno zavzemanje za zvišanje odškodnine za 3.000 EUR (5).

11. Ker se je z zvišanjem odškodnine, ki jo toženka dolguje tožniku, spremenil tožnikov uspeh v pravdi, je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje tožnikovi potrebni stroški postopka znašajo 5.201,35 EUR, toženkini pa 925,77 EUR. Upoštevaje pristop izpodbijane sodbe glede izračuna tožnikovega uspeha v pravdi njegov uspeh znaša 64 % (v celoti po temelju in 28 % po višini). Tožnik je tako upravičen do povrnitve 3.328,86 EUR, toženka pa do povrnitve 333,28 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 2.995,58 EUR (in ne le 2.750,50 EUR, kot je navedeno v izpodbijani sodbi).

12. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, katerih obstoj je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se znesek odškodnine, ki ga toženka dolguje tožniku, zviša za 3.000 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v III. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku, zviša za 245,08 EUR (2. točka 365. člena ZPP). Sicer je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na to, da je tožnik s pritožbo zahteval zvišanje odškodnine za 25.000 EUR, uspel pa glede 3.000 EUR, njegov pritožbeni uspeh znaša 12 %. Pritožbeni stroški znašajo skupno 1.508,04 EUR in sicer gre za nagrado za postopek v višini 712 EUR (upoštevana je vrednost izpodbijanega dela sodbe), pavšalni strošek poštnih in telekomunikacijskih storitev (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso za pritožbo (615 EUR). Toženka mu je torej dolžna povrniti 180,96 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov pritožbenega postopka temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Sklep VSL II Cp 3652/2012 z dne 13. 6. 2013. (2) Iz njegovih navedb je sicer razvidno, da je mnenje razumel v smislu, da gre za 15 % zmanjšanje življenjske aktivnosti. Glede na to, da je toženka opozorila na zmotno razumevanje, ki tudi po oceni sodišča ni imelo podlage v izvedenčevem zapisu, ne more biti dvoma, da je tudi tožnik mogel mnenje razumeti pravilno.

(3) Pritožbeno sodišče je primerjalo prisojeno odškodnino z odškodninami, prisojenimi v zadevah.

(4) Pritožbeno sodišče je primerjalo obravnavani primer z zadevami VS RS II Ips 23/2003, II Ips 31/2003, II Ips 277/2004, II Ips 741/2005, II Ips 72/2007, II Ips 775/2007 in II Ips 556/2008. (5) Pritožbeno sodišče je primerjalo prisojeno odškodnino z odškodninami za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prisojenimi v zadevah VS RS II Ips 268/2008, II Ips 759/2006, II Ips 79/2009.