Jedro

Tožnica bolniški stalež od 21. 4. 2011 do 27. 9. 2011 uveljavlja neutemeljeno. Za obdobje od 21. 4. 2011 do 24. 6. 2011 ji je bil stalež že priznan s strani osebne zdravnice, zato sodišče ni imelo nobene podlage, da bi ponovno presojalo že odobren stalež, za obdobje od 25. 6. 2011 do 27. 9. 2011 pa ni obstajala procesna predpostavka, ker toženec o tem ni odločal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v odločbi in sklepu tožene stranke št. ... z dne 22. 2. 2011 v izreku odpravilo prvi odstavek. V odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 1. 2011 je v prvem odstavku izreka odpravilo ugotovitev, da je tožnica od 23. 1. 2011 dalje zmožna za delo (I. točka izreka). Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu tudi od 23. 1. 2011 do 20. 4. 2011 (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se pri tožnici ugotovi začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu tudi od 21. 4. 2011 do 27. 9. 2011 ter da se v izreku odločbe in sklepa tožene stranke št. ... z dne 22. 2. 2011 odpravi tudi drugi odstavek (III. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici stroške postopka v višini 178,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper III. točko izreka je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da si je dne 24. 7. 2010 pri padcu s skuterjem poškodovala levo golen oziroma predel kolena. Dne 17. 8. 2010 je imela operativni poseg. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je bilo tožničino zdravstveno stanje ves čas težko, saj je vse do konca decembra 2010 pri hoji morala uporabljati bergle, koleno je bilo zadebeljeno, gibljivost kolena omejena. Opravila je tudi več fizikalnih terapij, ki pa stanja niso izboljšale. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče pritegnilo sodnega izvedenca, ki je zaslišan na glavni obravnavi upoštevaje izvid ortopeda z dne 27. 9. 2011 v zvezi z zmožnostjo za delo po 24. 6. 2011 izpovedal, da ortoped v izvidu z dne 27. 9. 2011 ugotavlja ugoden potek rehabilitacije z zmanjšanjem bolečin, skoraj popolno gibljivost levega kolena, vendar še prisotno zmerno ohlapnost sklepa. Po mnenju sodnega izvedenca je bila tožnica v času od 24. 6. 2011 do 27. 9. 2011 sposobna za delo z omejitvami kot npr.: ni bila sposobna za delo, ki bi zahtevalo hojo po neravnem ali opravljanje terenskega dela, kajti tedaj je nestabilnost lahko bolj izražena. Tožnica je zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da je delala kot trgovka v družbi z omejeno odgovornostjo, katere lastnica je bila. Dejavnost družbe je bila prodaja pohištva in luči. Delo se je opravljalo tako v trgovini kot na terenu, npr. v vseh velikih centrih v Ljubljani, ... in .... Delo je bilo ves čas stoječe, veliko je bilo vožnje z avtomobilom, pri delu je tudi veliko dvigovala bremena do 25 kg. V družbi je bila sama zaposlena in je sama opravljala vsa dela. Ker zaradi bolezni tega dela ni bila več zmožna opravljati, je trgovino zaprla, dejavnost odjavila ter družbo prodala 16. 9. 2011. Tudi dr. A.A. je pri pregledu dne 4. 10. 2011 podrobno opisal stanje v zvezi s kolenom. Po mnenju tožnice izvidi in pa mnenje sodnega izvedenca izkazujejo, da je bila nezmožna za delo tudi v času od 21. 4. 2011 do 27. 9. 2011. Zaradi neznosnih bolečin v kolkih in hrbtenici, ki so bili, kot je bilo ugotovljeno ob pregledu, posledica močnih bolečin v nogi, je tožnica obiskala osebno zdravnico, ki jo je seznanila, da ji zaradi težav in bolečin v poškodovani nogi ne more več odobriti bolniškega staleža, saj je zdravniška komisija stalež zaključila s 23. 1. 2011. Lahko pa ji stalež odobri zaradi bolečin, ki so se zaradi poškodbe noge posledično pojavile v kolkih in hrbtenici. Res je, da se tožnica zaradi teh težav ni uspela zglasiti pri osebni zdravnici, ko je bila naročena, vendar te okoliščine tožena stranka v odgovoru na tožbo ni izpodbijala, enako v pripravljalnih vlogah. Tudi vsa nadaljnja ravnanja tožnice niso vezana na odločbo in sklep tožene stranke, ki je bil v presoji pred sodiščem. Tudi obvestilo osebne zdravnice ni predmet tega spora, zato ga tudi sodišče prve stopnje pri presoji ne bi smelo upoštevati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni kršilo postopkovnih določb. Tožnica na podano pisno izvedensko mnenje, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 23. 1. 2011 do 20. 4. 2011, ni podala pisnih pripomb, temveč je pripombe za navedeno obdobje podala zgolj tožena stranka. Vse to pa pomeni, da vprašanje začasne nezmožnosti za delo za čas po 20. 4. 2011 ni bilo predmet ugotavljanja, saj niti tožnica niti tožena stranka izvedenskemu mnenju v tem delu nista ugovarjali. Tožnica je šele v vlogi dne 1. 2. 2011 predlagala (podala pripombe), da se izvedenec še enkrat opredeli tudi do nadaljnjega bolniškega staleža po 20. 4. 2011. Po mnenju tožene stranke je bila tožnica s pripombami prekludirana (286. a člen ZPP). Sodišče je tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnici z 21. 4. 2011 s strani osebne zdravnice ponovno odprt bolniški stalež, nadalje, da se tožnica 4. 5. 2011 pri osebni zdravnici ni oglasila na kontrolo, niti ni prišla po bolniški list (zaradi česar ji je osebna zdravnica pravilno zaključila bolniški stalež). Navedba tožnice v pritožbi, da se zaradi zdravstvenih težav ni uspela oglasiti pri zdravnici na kontroli, je pritožbena novota, saj je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala. Glede dokaznega predloga s poizvedbo pri osebni zdravnici pa tožena stranka navaja, da je tak dokazni predlog podala na glavni obravnavi ter tudi pojasnila, da je ugotovitev priznanja bolniškega staleža pomembna zaradi dejstva, da sporno obdobje lahko traja le do priznanja novega staleža. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 2. 2011, s katero je bila pritožba tožnice zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 19. 1. 2011 zavrnjena, pritožba tožnice zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 30. 8. 2010, 24. 9. 2010, 21. 10. 2010 in z dne 23. 11. 2010 pa kot prepozno vložena zavržena. Z odločbo z dne 19. 1. 2011 je tožena stranka odločila, da je bila tožnica od 12. 1. 2011 do 22. 1. 2011 začasno nezmožna za delo (poškodba pri delu). Od 23. 1. 2011 pa je bila zmožna za delo.

Postopek v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo je urejen v določbah 80. do 82. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami). Podrobnejše določbe vsebujejo tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). V prvem odstavku 232. člena je tako določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da si je tožnica dne 24. 7. 2010 ob padcu poškodovala levo golen oziroma predel kolena. Dne 17. 8. 2010 je bila operirana. Zaradi zdravstvenih težav povezanih s posledico poškodbe noge je bila v staležu do vključno 22. 1. 2011. V zadevi je bilo sporno, ali so obstajali zdravstveni razlogi, zaradi katerih bi bila tožnica nezmožna za delo tudi v času od vključno 23. 1. 2011 dalje. V spornem obdobju je imela tožnica registrirano družbo z omejeno odgovornostjo z dejavnostjo prodaje pohištva in luči s tem, da je zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da se je delo opravljalo tako v trgovini kot na terenu, torej v velikih centrih v ..., ... in .... Delo je bilo praviloma ves čas stoječe z veliko vožnje z avtomobilom, veliko dvigovanja bremen tudi do 25 kg. Dejavnost je odjavila ter družbo prodala v mesecu septembru 2011 in se nato prijavila na Zavodu za zaposlovanje.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, specialista ortopeda. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da glede na naravo tožničinega dela v podjetju, je upravičeno mogoče domnevati, da tožnica v času od 23. 1. 2011 do 20. 4. 2011 objektivno dela ni zmogla. Od 21. 4. 2011 dalje pa je bila v bolniškem staležu zaradi drugega bolezenskega stanja, zato od takrat dalje bolniški stalež v zvezi z obravnavano poškodbo z dne 24. 7. 2010 ni bil več potreben. Izvedensko mnenje je dodatno pojasnil zaslišan na glavni obravnavi. Pojasnil je, da bi bila zaradi težav, ki jih je imela z levo nogo po 24. 6. 2011 za delo zmožna. Na dodatno vprašanje pooblaščenca tožnice glede tožničine zmožnosti za delo v času od 24. 6. 2011 do 27. 9. 2011 pa je pojasnil, da bi bila za delo sposobna z omejitvami kot npr. ni bila sposobna za delo, ki bi zahtevalo hojo po neravnem ali opravljanje terenskega dela. Takrat je bila nestabilnost lahko bolj izražena. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je bila tožnica zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožna za delo tudi v času od 23. 1. 2011 do 20. 4. 2011. V tem delu je sodba postala pravnomočna. Tožnica v pritožbi izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vprašanje začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 21. 4. 2011 do 27. 9. 2011. Pritožbeno sodišče glede obdobja po 21. 4. 2011 najprej ugotavlja, da je osebna zdravnica tožnici odobrila stalež z 21. 4. 2011. Kot izhaja iz dopisa osebne zdravnice na list. št. 26, ji je stalež odprla pod diagnozo osteoartroza levega kolka susp. Svetovala ji je analgetik po potrebi in jo naročila na kontroli pregled 4. 5. 2011, na katerem pa se tožnica ni zglasila, prav tako ni prišla po bolniški list. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da ji je osebna zdravnica bolniški stalež zaključila s 24. 6. 2011. POZZ v 234. členu določa, da če se zavarovanec ne strinja z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko je bil z oceno seznanjen, zahteva presojo s strani imenovanega zdravnika. Tožnica take presoje ni zahtevala, razen tega v postopku tudi ni zatrjevala, da z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede odprtja oziroma zaključka bolniškega staleža ne bi bila seznanjena. Za obdobje od 21. 4. 2011 do 24. 6. 2011 je bil tožnici že priznan bolniški stalež s strani osebne zdravnice, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage, da bi ponovno presojalo že odobren bolniški stalež za navedeno obdobje. Za obdobje po 24. 6. 2011 pa do 27. 9. 2011 pa ni obstajala procesna predpostavka oziroma z zakonom predpisan pogoj za sodno varstvo. Po določbi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) bi bil socialni spor dopusten, če bi tožnica uveljavljala sodno varstvo zoper dokončen (upravni) akt tožene stranke zaradi nepriznanja bolniškega staleža za obdobje po 24. 6. 2011. Tožnica zoper zaključek bolniškega staleža, ki ji je bil odobren s strani osebne zdravnice, ni uveljavljala varstva pravic pri toženi stranki, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma za odobritev staleža za naprej, kar pomeni, da tožena stranka o obdobju po 24.6. 2011 sploh ni odločila. To pa pomeni, da tudi sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi presojalo ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi v omenjenem obdobju. Praviloma bi v tem primeru moralo sodišče, namesto da je zavrnilo tožbeni zahtevek, tožbo v tem delu zavreči, kar pa za rešitev v zadevi ni odločilno. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na v bistvu enako stališče Vrhovnega sodišče RS, ki ga je zavzelo v zadevi VIII Ips 58/2009 z dne 24. 1. 2011. Glede ostalih pritožbenih navedb, da so vsa nadaljnja ravnanja tožnice za obravnavani postopek brezpredmetna, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje glede aktivnosti zavarovanca ustrezno pojasnilo, da na strani zavarovanca niso le pravice, temveč so tudi dolžnosti. Zavarovanec se je dolžan ravnati po navodilih osebnega zdravnika, če pa meni, da odločitve pristojnih organov niso pravilne oziroma zakonite, pa ima možnost skladno z določbami ZZVZZ ter POZZ take odločitve izpodbijati pred pristojnimi organi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ravnanje tožnice za rešitev zadeve ni odločilno, ter da sodišče pri presoji ne bi smelo upoštevati dopis osebne zdravnice, ker tak dokaz ni bil predlagan. Iz razpravnega zapisnika z dne 12. 10. 2011 namreč izhaja, da je tožena stranka predlagala, da sodišče prvenstveno opravi poizvedbe tudi pri osebni zdravnice tožnice. Razen tega mora sodišče skladno z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1) popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Vse to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno upoštevalo tudi pisno pojasnilo osebne zdravnice, ki je bilo poslano na zaprosilo sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.