Jedro

Zgolj v primeru, če predlagatelj izkaže, da je položaj otroka tako ogrožen, da je nujno, da se vprašanje zaupanja v vzgojo in varstvo uredi še pred izvedbo dokaznega postopka in pred meritorno odločitvijo sodišča s sodbo, bo sodišče ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda (verjetnost), izdalo začasno odredbo o vzgoji in varstvu. Odločitev o takšnem sredstvu zavarovanja lahko torej legitimira le akutno ogrožena otrokova korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se mladoletni otrok pravdnih strank A. A. do pravnomočne sodbe, izdane v tem pravdnem postopku, zaupa v vzgojo in varstvo njej in za enako obdobje določijo otrokovi stiki s tožencem.

2. Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane odločitve, in sicer tako da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Meni, da ogroženost otroka in njegovih koristi narekuje nujnost ureditve vprašanja varstva in vzgoje že z začasno odredbo. Ni razumljivo, zakaj sodišče ne šteje za verjetno, da bi toženec preprečeval in omejeval stike otroku. Željo otroka po pogovoru z materjo in po življenju pri njej želi toženec prekiniti, in sicer z odvzemom telefona, kar je najpogostejše komunikacijsko sredstvo. Pri otroku se že poznajo psihične težave, ki negativno vplivajo na njegov osebnostni razvoj, saj ni običajno, da mladoletni otrok hodi od šolske psihologinje, do ravnateljice in razredničarke ter pojasnjuje, da ne želi živeti pri očetu. Pritožbi prilaga dodatno poročilo Osnovne šole ..., iz katerega izhaja, da je svetovalno službo obiskal najmanj trikrat in da je njegova želja, da bi živel pri mami, neomajna. Opozarja na zakonsko določilo, ki je oblikovano tako, da sodišče ugotavlja, ali bi otroku brez izdaje začasne odredbe lahko nastala nepopravljiva škoda in ne da mu mora nastati. Sodišče pojasnjuje, da sicer zaznava otrokovo stisko, da pa ta ni tolikšna, da bi bilo potrebno takoj ukrepati. Opozarja tudi, da je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na stopnjo verjetnosti. Verjetnost, da je mladoletnemu otroku že oziroma da mu bo nastala škoda, pa je v predmetnem postopku nedvomno izkazana. Sodišče je dolžno skrbeti za otrokove koristi in preprečevati njihovo ogroženost in ne čakati, da bo ogroženost tolikšna, da bo postala neznosna. Ni razumljivo, zakaj se jasna volja zelo prisebnega zrelega otroka, da živi pri materi, ne upošteva niti v najmanjši meri. Očitno je sodišče dalo prednost koristim očeta, otroka pa obravnavalo kot predmet postopka brez pravic. S svojo odločitvijo je sodišče kršilo ustavna načela in načela mednarodnega prava.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določbe 411. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče v sporu iz razmerij med starši in otroki izda na predlog stranke začasno odredbo o varstvu otroka (prvi odstavek 411. člena ZPP). Začasna odredba se izda po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (tretji odstavek 411. člena ZPP). To je Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki v 272. členu določa, da lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve ob izpolnjenosti dveh pogojev, in sicer če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. V obravnavani zadevi je sodišče zaključilo, da tožnica ni izkazala nobenega od zakonsko določenih pogojev.

6. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da je mladoletni otrok pravdnih strank A. A., rojen ... 2001, po dogovoru pravdnih strank po razpadu njune življenjske skupnosti leta 2005 sprva živel z materjo, nato pa je bil po sporazumu pravdnih strank v oktobru 2014 zaupan v varstvo in vzgojo očetu. V predlogu za izdajo sklepa o njunem sporazumu sta kot vzrok navedla tožničino nezmožnost preživljanja otroka, vzgojo otroka ter odhod matere v tujino. Tožnica v tožbi za predodelitev otroka, ki jo je vložila 14. 9. 2015, navaja kot spremenjene okoliščine, da ima sedaj urejene družinske in finančne razmere, negativno vplivanje očeta na otroka, očetovo preprečevanje stikov in predvsem otrokovo voljo, da želi živeti pri njej.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnica ni uspela izkazati za verjeten obstoj spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale poseg v odločitev sodišča N 111/2014 z dne 21. 10. 2014. Nedvomno bi takšna okoliščina bila očetovo preprečevanje stikov otroka s tožnico. Stiki mladoletnega otroka s tožnico so bili v omenjeni sodni odločbi natančno določeni. Tožnica pa ne navaja, da bi ji toženec tako določene stike z otrokom preprečeval. 8. Tožnica izpostavlja pravnorelevantno okoliščino, ki vpliva na odločitev o zaupanju mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo, in sicer otrokovo željo, da bi živel pri materi. Vendar pa zgolj ta okoliščina ne zadošča za poseg v pravnomočno odločbo sodišča. Edini kriterij, ki legitimira odločitev vzgoje in varstva otroka, je otrokova korist. Ko sodišče odloča o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo, mora upoštevati subjektivne pa tudi objektivne kriterije. Ugotoviti mora ne samo okoliščine na strani konkretnega otroka, njegove potrebe in želje, temveč tudi osebnostne in vzgojne sposobnosti obeh staršev. Ugotoviti mora torej, kakšni so pogoji za uveljavljanje koristi otrok pri vsakem od staršev, kakšne so značilnosti njunih osebnosti, kakšna je sposobnost obeh roditeljev za vzgojo in intimno čustveno povezanost z otrokom ter kakšni so pogoji za razvojne možnosti otroka pri vsakem od staršev. Šele ugotovitev vseh navedenih okoliščin je lahko podlaga za korektno odločitev, pri katerem od staršev je podan boljši obet za uspešno izvrševanje varstva in vzgoje otroka. Do spoznanja navedenih okoliščin sodišče pride po izvedenem dokaznem postopku v pravdi. Zgolj v primeru, če predlagatelj izkaže, da je položaj otroka tako ogrožen, da je nujno, da se vprašanje zaupanja v vzgojo in varstvo uredi še pred izvedbo dokaznega postopka in pred meritorno odločitvijo sodišča s sodbo, bo sodišče ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda (verjetnost), izdalo začasno odredbo o vzgoji in varstvu. Odločitev o takšnem sredstvu zavarovanja lahko torej legitimira le akutno ogrožena otrokova korist. Če ta ni izkazana, ni mogoče šteti, da se otrok izpostavlja nevarnosti zaradi čakanja na končno odločitev s sodbo. Okoliščin, ki bi pogojevale začasno, vendar nujno ukrepanje, zato da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje, pa tožnica v obravnavani zadevi ni izkazala. Ni izkazala, da neupoštevanje otrokove želje, da bi raje živel pri njej, pri njem povzroča takšno škodo.

9. Ker v obravnavani zadevi vnaprejšen poseg sodišča v razmerje med otrokom in staršema ni nujen, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe. Njeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

10. Tožnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku. Stroški nastali v zvezi s tem sredstvom zavarovanja so zato del pravdnih stroškov, odločitev o njih pa se pridrži za končno odločbo.