Jedro

V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zato gre za pravni standard, ki ga izpolnjuje sodna praksa. Ta se je že izrekla, da gre pri navedeni določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 za izjemo od pravila, ki jo je treba, tako kot vse izjeme, razlagati restriktivno.

Bistvo pravice do zagovora oziroma pravice do izjave v postopku je, da se pred odločitvijo sliši tudi glas prizadete strani in da ta lahko z zagovorom oziroma izjavo vpliva na odločitev odločevalca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih je navedel toženec, niso takšne, da bi toženca v resnici odvezale obveznosti, da tožnico pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in ji omogoči zagovor. Ravno v primeru, ko je bilo med strankama v postopku nesporno, da je tožnica ves čas svoje zaposlitve pri tožencu svoje delo opravljala na svojem domu in nikoli v prostorih toženca, potem ko so bili prostori toženca drugje in ne več v skupnem domu strank, bi torej toženec v zvezi z očitkom hujše kršitve - neopravičenega izostanka z dela, tožnici vsekakor moral dati možnost zagovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2019 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in traja do 6. 5. 2019 ter je toženec dolžan tožnico za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ in ji za to obdobje obračunati sorazmerni del mesečnega nadomestila bruto plače ter ji po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v višini 624,09 EUR, v roku 8 dni (točka 2 izreka sodbe); v presežku je zavrnilo, kar je zahtevala tožnica več (trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje ter plačila neto plače za to obdobje) (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati denarno povračilo v znesku 7.489,08 EUR neto, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od ustreznega bruto zneska denarnega povračila, v roku 8 dni (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.065,00 EUR v roku 8 dni brez obresti po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (1. in 4. točko ter prvi odstavek 2. točke sodbe) se pritožuje toženec zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. točke, 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP povzroča nejasnost, nedoločnost in notranje nasprotje izreka prvega odstavka II. točke napadene sodbe ter neobrazloženosti zneskov, ki se tožencu nalagajo v obračun in izplačilo. Sodba sodišča prve stopnje zneska bruto nadomestila plače, ki naj bi jo toženec obračunal tožnici za čas od 11. 4. 2019 do 6. 5. 2019, ne določa, prav tako ne pove, o kakšnem sorazmernem znesku bruto plače je govora. Edini merljiv podatek glede višine pripadajoče plače je razbrati iz prvega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi, ki ga je predložila tožnica in tam je govora o znesku 850,00 EUR, vendar se tožnica na ta znesek ne sklicuje. Sodišče se ni opredelilo do trditev toženca, da v tem obdobju tožnica, kljub zahtevi toženca, ni delala in toženec sploh ne ve, od kod sodišču znesek 624,09 EUR. Prav tako izrek, takšen kot je, ni izvršljiv, sicer pa se prvostopnjemu sodišču z navedenim sploh ne bi bilo potrebno ukvarjati, če bi pravilno ovrednotilo okoliščine glede tožničinega zavestnega neizpolnjevanja obvez po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Toženec je tožnico, s pisnimi opozorili o kršenju pogodbenih obveznosti, že pred sprejemom sklepa z dne 8. 4. 2019 pozival, da mu na sedež njegove poslovne dejavnosti nemudoma dostavi vso poslovno dokumentacijo, ki jo še vedno zadržuje pri sebi. Tožnica je bila po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi dolžna opravljati svoje delo na sedežu toženca in je že pred sprejemom sklepa z dne 8. 4. 2019 zavračala tako izročitev poslovne dokumentacije kot prihod na delovno mesto. V svoji izpovedi je tožnica pojasnila, da je res prejela zahtevo toženca za izročitev poslovne dokumentacije, ni pa je upoštevala zato, ker toženec ni bil več načelnik A. in ker mu ni zaupala. Tožnica je bila po prejemu toženčevega sklepa z dne 8. 4. 2019 ves čas v telefonskem kontaktu s tožencem in v tem času ni omenila zadržkov za neprihod na delovno mesto oziroma izročitev poslovne dokumentacije. Ker ni bilo nobenih zadržkov, da bi tožnica izpolnila svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, in bi delo opravljala na sedežu toženca, je tožničino ravnanje posledica napačnega prepričanja, da lahko svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravlja tam, kjer njej ustreza. Namen določila Konvencije št. 158 oziroma drugega odstavka 85. člena ZDR-1 je, da je delodajalec dolžan razloge za odpoved posredovati delavcu jasno in nedvoumno tako, da ima delavec dejansko možnost zagovora. Torej, da se še pred sprejetjem odločitve o odpovedi vzpostavi dialog med pogodbenima strankama in razmislek, ali so res podani utemeljeni razlogi za odpoved. V danem primeru, ko je bil toženec žrtev tožničinega zavračanja izpolnjevanja pogodbenih obveznosti in ko je bilo njeno zavračanje večkrat izraženo, še pred toženčevim sklepom z dne 8. 4. 2019, bi toženec lahko že tega dne, brez dodatne izjave tožnice v zvezi s očitanimi kršitvami, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pa tega ni storil. Izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tako zakonita, saj tožnica tudi kasneje ni hotela priti na svoje delovno mesto. Tožnica v delovnem sporu sicer kot argument za neprihod na delovno mesto izpostavlja, da je vse od sklenitve pogodbe o zaposlitvi računovodska dela opravljala na svojem domu, kar pa glede na jasna določila pogodbe o zaposlitvi zagotovo ne more predstavljati opravičenega razloga za zavrnitev prihoda na delovno mesto. Da bi se lahko delavec uspešno skliceval na pravico do zagovora iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, bi moral izkazati okoliščine, ki bi lahko temu zagovoru vsaj na teoretični ravni dali tako težo, da do zagrožene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo. Nevzdržno in v nasprotju s predloženo listino je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec tožnice s sklepom z dne 8. 4. 2019 ni pisno seznanil s kršitvami obvez po pogodbi o zaposlitvi. V 3. točki sklepa je izrecno navedena tožničina obveza, da tožencu na sedež firme nemudoma dostavi vso poslovno dokumentacijo. Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in meni, da je glede na tožničin tožbeni zahtevek, (povračilo 12 mesečnih plač) več kot očitno, da vprašanje nezakonitosti izredne odpovedi predstavlja le temelj njenega obsežnega večplastnega zahtevka. Glede na navedeno je tožničin uspeh po temelju znašal 36,36 %, uspeh po višini pa le 2,33 %. Upoštevajoč te okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP in odločiti, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve toženca v pritožbi in navedla, da je sodba sodišča prve stopnje jasna in izvršljiva. Sodišče je v izreku določno zapisalo, da je toženec dolžan izplačati tožnici sorazmerni del neto zneska v višini 624,00 EUR in toženec zmotno razume, da je dolžan izplačati sorazmerni del od neto zneska 624,00 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presojalo datum odjave in prenehanje delovnega razmerja za 11. 4. 2019, ker naj tožnica od takrat ne bi prihajala več na delo na sedež toženca. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženca v celoti zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kot to uveljavlja pritožba.

6. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge glede nadomestila plače, ki jo je toženec dolžan izplačati tožnici za čas od 15. 4. 2019 do 6. 5. 2019, zato prvi odstavek II. točke sodbe ni nejasen in nedoločen, saj je sodišče v izreku jasno navedlo znesek sorazmernega dela plače tožnice, v višini 624,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno in določno obrazložilo, da prvotni sklep toženca o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ostaja v veljavi, in ima tožnica odpovedni rok 34 dni. Ker je toženec tožnico odjavil iz delovnega razmerja dne 11. 4. 2019 in ni spoštoval odpovednega roka, je dolžan tožnici izplačati še nadomestilo plače za čas odpovednega roka. Tožnica se je dne 7. 5. 2019 zaposlila pri drugem delodajalcu, zato je sodišče pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati sorazmerni del plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Toženec napačno tolmači, da je sodišče odločilo, da je toženec dolžan izplačati sorazmerni del plače od neto zneska 624,00 EUR in da toženec ne ve, ali znesek 624,09 EUR že predstavlja sorazmerni del plače ali ji mora izplačati le neto del tega zneska. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi nadomestila plače pravilno upoštevalo podatke iz plačilne liste tožnice za zadnji mesec dela pri tožencu (marec 2019), na katero se je tožnica sklicevala kot osnovo za določitev višine denarnega povračila, toženec pa tej listini ni ugovarjal. Pri tem je treba poudariti, da gre za listino, ki jo je sestavil toženec. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje toženca, da mu sodišče ni dalo možnosti, da se izjasni o listini in znesku, še manj pa, da izrek ni izvršljiv. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljen je tudi pritožben očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo okoliščin glede tožničinega zavestnega neizpolnjevanja obvez po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ter njenega izrecnega zavračanja ter izpolnjevanja delovnih obvez pred in po izdanem sklepu dne 8. 4. 2019. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je bila tožnica zaposlena pri tožencu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2014 na delovnem mestu knjigovodja ter da ji je toženec pogodbo o zaposlitvi najprej odpovedal iz poslovnega razloga s sklepom 8. 4. 2019. Tožnici je bila odpoved vročena 10. 4. 2019, ko je pričel tožnici teči tudi 34 dnevni odpovedni rok. S sklepom z dne 26. 4. 2019 pa je toženec tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in ji je delovno razmerje prenehalo z 11. 4. 2019. V obrazložitvi sklepa o izredni odpovedi je navedel, da tožnica očitno svojih obvez po pogodbi o zaposlitvi ni pripravljena izpolniti in da je neopravičeno izostala z dela od dne 11. 4. 2019 dalje, zato ji ni bil dolžan ponuditi dodatnega roka za pojasnilo njenega izostanka z dela. Na podlagi drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, v nadaljevanju ZDR-1) je toženec tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z določilom drugega odstavka 110. člena ZDR-1 ter je tožnici pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neopravičene odsotnosti iz dela.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da toženec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2019 tožnici ni omogočil zagovora in da tožnica ni zahtevala sodnega varstva zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 4. 2019 ter da je po tej odpovedi tožnici pripadal odpovedni rok 34 dni.

9. Sodišče prve stopnje je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec podal tožnici, pravilno ugotavljalo, ali je toženec pred odpovedjo spoštoval drugi odstavek 85. člena ZDR-1 in tožnici omogočil zagovor. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zato gre za pravni standard, ki ga izpolnjuje sodna praksa. Ta se je že izrekla, da gre pri navedeni določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 za izjemo od pravila, ki jo je treba, tako kot vse izjeme, razlagati restriktivno (sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 67/2017 z dne 5. 9. 2017 in VIII Ips 106/2016 z dne 11. 10. 2016).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bistvo pravice do zagovora oziroma pravice do izjave v postopku, da se pred odločitvijo sliši tudi glas prizadete strani in da ta lahko z zagovorom oziroma izjavo vpliva na odločitev odločevalca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih je navedel toženec, niso takšne, da bi toženca v resnici odvezale obveznosti, da tožnico pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in ji omogoči zagovor. Ravno v primeru, ko je bilo med strankama v postopku nesporno, da je tožnica ves čas svoje zaposlitve pri tožencu svoje delo opravljala na svojem domu in nikoli v prostorih toženca, potem ko so bili prostori toženca drugje in ne več v skupnem domu strank, bi torej toženec v zvezi z očitkom hujše kršitve - neopravičenega izostanka z dela, tožnici vsekakor moral dati možnost zagovora. Na navedeno ne vpliva prepričanje toženca, da je kršitev jasna in zato ni potrebe po pojasnjevanju očitanega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče šteti, da je toženec tožnico hkrati z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi pisno seznanil z očitanimi kršitvami. Toženec je tožnici v odpovedi sicer nalagal določene obveznosti (konkretno izročitev njegove poslovne dokumentacije), vendar navedeno ne predstavlja seznanitve s očitano kršitvijo. Med strankama so že tekom trajanja delovnega razmerja bila nesoglasja v zvezi z izročitvijo poslovne dokumentacije in sta si v zvezi z izročitvijo dokumentacije dopisovali tudi po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil med strankama spor o tem, ali je tožnica poslovno dokumentacijo tožencu izročila, kar je trdila, tožnica oziroma ali jo je odpeljal toženec sam.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2019 nezakonita že iz razloga kršitve predpisanega postopka pred podajo izredne odpovedi, po drugem odstavku 85. člena ZDR-1, torej opustitve zagovora, za kar toženec v konkretnem primeru ni imel opravičenih razlogov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, na katere se sklicuje toženec, niso takšne, da bi toženca v resnici odvezala obveznosti, da tožnico pred izredno odpovedjo seznani z očitanimi kršitvami in ji omogoči zagovor. Toženec povsem napačno tolmači pravico do zagovora iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ko meni, da bi morala tožnica izkazati okoliščine, ki bi lahko v zagovoru vsaj na teoretični ravni dale tolikšno težo, da do zagrožene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo. Dokazno breme, da so bile podane okoliščine, zaradi katerih od toženca ni upravičeno pričakovati, da bi tožnici pred izredno odpovedjo omogočil zagovor, je na tožencu, ki pa jih ni uspel dokazati, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Gre za spor o prenehanju, delovnega razmerja, v teh sporih pa v skladu z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Denarni zahtevki tožnice so bili postavljeni v zvezi z nezakonito odpovedjo, zato se toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožnica morala glede na uspeh v postopku, upoštevajoč 154. člen ZPP, sama kriti stroške postopka. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je stroške postopka naložilo v plačilo tožencu, je pravilna.

13. Ker uveljavljeni pritožbeni razlog, oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).