Jedro

I. Ker so na podlagi 232. člena ZDR določbe splošnih aktov delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu z zakonom dogovarjajo v kolektivni pogodbi, s 1.10.2003 prenehale veljati, so prenehale veljati tudi določbe pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke o odmeri letnega dopusta. II. V KP širšega nivoja (nivo dejavnosti) za zasebni podjetniški sektor, so lahko pravice, ki pomenijo minimalne standarde, ustrezno opredeljene le kot spodnje meje pravic, ne pa kot absolutne za posamezne delodajalce nespremenljive vrednosti. III. Sodišče ne more upoštevati nezakonite določbe kolektivne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog na ugotovitev, da je udeleženka kršila določbo kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti (KP dejavnosti - Ur.l.RS, št. 5/98 s kasnejšimi dopolnitvami) in da mora svojim delavcem izdati nove odločbe o letnem dopustu za leto 2004, upoštevaje kriterije za odmero letnega dopusta, ki so veljali pred tem letom in upoštevaje dodatne kriterije, ki jih je določil Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l.RS, št. 42/02). Ugotovilo je, da udeleženka kriterijev za odmero dopusta ni imela urejenih v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu in zato 27. člen KP dejavnosti, ki je že ob uveljavitvi KP določal, da ostajajo kriteriji za določitev letnega dopusta pri delodajalcu nespremenjeni, ni bil kršen. Po razlagi Komisije za razlago KP dejavnosti z dne 19.4.2002 (Ur.l.RS, št. 35/2002) se je namreč ta določba nanašala na ureditev kriterijev za določitev letnega dopusta v podjetniški KP ali splošnem aktu delodajalca.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo predlagateljevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je štelo v pritožbenem postopku predloženi pravilnik o delovnih razmerjih pri udeleženki, ki je dejansko že od leta 1991 dalje urejal kriterije za odmero letnega dopusta, za nedovoljeno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, hkrati pa ugotovilo, da so navedene določbe pravilnika na podlagi 232. člena ZDR s 1. oktobrom 2003 prenehale veljati, saj gre za vprašanja, ki se v skladu z ZDR dogovarjajo v kolektivni pogodbi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga predlagatelj revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da bi moralo sodišče upoštevati res šele v pritožbenem postopku predloženi pravilnik o delovnih razmerjih in v njem vsebovane določbe o odmeri letnega dopusta.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l.RS, št. 36/04) vročena udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pa na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

Predlagatelj v reviziji ni navedel, katere bistvene kršitve postopka naj bi storilo sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

Za spor pomembne določbe pravilnika o delovnih razmerjih, kot splošnega akta, pomenijo materialno pravo, ki ga je sodišče dolžno upoštevati oziroma se do njega opredeliti v vseh fazah postopka. Drugostopno sodišče se je opredelilo do spornega pravilnika v razmerju do 232. člena ZDR. Po tej zakonski določbi določbe splošnih aktov delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu s tem zakonom dogovarjajo v kolektivni pogodbi, prenehajo veljati v roku 9 mesecev od uveljavitve tega zakona, torej s 1.10.2003. Glede na določbe prvega odstavka 160. člena ZDR, da se daljše trajanje letnega dopusta, kot je določeno v 159. členu, lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da so tudi določbe pravilnika o delovnih razmerjih udeleženke o odmeri letnega dopusta z navedenim dnem prenehale veljati.

V 27. členu KP dejavnosti, na katerega opira predlagatelj svoj predlog, je določeno, da ostanejo kriteriji za določitev letnega dopusta pri delodajalcu nespremenjeni. Na drugi strani je pomembno, da KP dejavnosti sama kriterijev za določitev letnega dopusta sicer sploh ne določa. Komisija za razlago KP dejavnosti je v svoji razlagi z dne 19.4.2002 poudarila, da gornja določba KP dejavnosti "delodajalcem onemogoča kakršnokoli spreminjanje kriterijev za določanje letnega dopusta, določenih s podjetniškimi kolektivnimi pogodbami ali splošnimi akti, ki so veljali na dan uveljavitve te kolektivne pogodbe 24. januarja 1998. To velja ves čas, dokler bo veljala ta določba kolektivne pogodbe".

Ob razumevanju gornje razlage KP dejavnosti v tem smislu, da velja nespremenljivost kriterijev za določitev letnega dopusta le za primere, če ima delodajalec te kriterije določene v podjetniški KP ali svojem splošnem aktu, je sprejemljiv materialnopravni zaključek, da od 1.10.2003 dalje delodajalci kriterijev za določitev letnega dopusta sploh niso mogli imeti urejenih v splošnem aktu, saj so te določbe splošnih aktov na podlagi 232. člena ZDR prenehale veljati. Zato so delodajalci, ki so imeli dotlej kriterije urejene v splošnem aktu, kakršen je bil primer pri udeleženki, ne glede na določbe 27. člena KP dejavnosti lahko na novo urejali kriterije za odmero letnega dopusta v skladu z določbami 159. in 160. člena ZDR.

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa revizijsko sodišče zaključuje, da je določba 27. člena KP dejavnosti tudi sicer nezakonita in zato ni mogla predstavljati pravne podlage za ugoditev predlagateljevemu predlogu.

Na podlagi določb 85. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l.SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 112. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990)-Ur.l.RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se s KP podrobneje urejajo pravice in obveznosti delavcev v skladu z zakonom in drugimi predpisi. Oba zakona poznata več nivojev urejanja pravic s KP, od splošne KP na državni ravni, preko KP dejavnosti, do KP na podjetniški ravni, s katero se lahko istočasno urejajo pravice in obveznosti delavcev, za katere je z zakonom predpisano, da se urejajo s splošnim aktom (drugi odstavek 86. člena ZTPDR). KP ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon (tretji odstavek 86. člena ZTPDR). Da bi se zagotovila koherentnost urejanja pravic in obveznosti v KP na različnih nivojih, velja enako razmerje tudi med KP širšega in KP ožjega nivoja. Pri tem ZDR v drugem odstavku 7. člena izrecno določa, da se s pogodbo o zaposlitvi in s KP lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, in takšno pravilo velja tudi v razmerju med KP širšega in KP ožjega nivoja. Tudi sporna KP dejavnosti v 6. členu opredeljuje določila in zneske, ki jih določa, kot minimalne standarde, ki so neposredno uporabni, razen če so v KP ali internem aktu pri delodajalcu posamezne pravice in obveznosti delavcev urejene bolj ugodno. Glede določitve trajanja letnega dopusta je pri tem pomembna tudi določba prvega odstavka 160. člena ZDR, ki izrecno določa, da se lahko daljše trajanje letnega dopusta, kot ga določa zakon, določi s KP, pa tudi s pogodbo o zaposlitvi. Takšno pravilo o prostem ugodnejšem urejanju pravic delavcev v zasebnem podjetniškem sektorju ima podlago tudi v ustavnem načelu o svobodni gospodarski pobudi (74. člena Ustave RS).

Na podlagi gornjih določb sodišče ugotavlja, da morajo stranke KP širšega nivoja (tudi KP dejavnosti) že iz razlogov pravne gotovosti vsebino določb, ki lahko pomenijo minimalne standarde pravic, v KP jasno vsebinsko opredeliti, ne pa se le pavšalno sklicevati na nepregledno zatečeno stanje pri posameznih delodajalcih. Poleg tega so lahko pravice v KP širšega nivoja za zasebni podjetniški sektor, ki pomenijo minimalne standarde (v to kategorijo se na podlagi prvega odstavka 160. člena ZDR uvrščajo tudi določbe o daljšem trajanju letnega dopusta), ustrezno opredeljene le kot spodnje meje pravic, ne pa kot absolutne, za posamezne delodajalce nespremenljive vrednosti. Ker sporna določba 27. člena KP dejavnosti zgolj s pavšalno zamrznitvijo kakršnegakoli spreminjanja zatečenih kriterijev za določitev letnega dopusta pri posameznih delodajalcih navedenih pogojev za zakonito urejanje pravic in obveznosti delavcev v kolektivni pogodbi dejavnosti ne izpolnjuje, je po mnenju sodišča nezakonita in je ni mogoče upoštevati.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.