Jedro

Pritožbeni očitek o kršitvi načela enakega obravnavanja ni utemeljen že zato, ker dve odločbi pritožbenega sodišča, v katerih zaradi omejenega pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti ni bila izvedena presoja spornega vprašanja, tj. ali je tožnik upravnik garažne stavbe, katere lastnik je tudi toženka, ne predstavljata utrjene sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 39,82 EUR v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168341/2013 z dne 29. 10. 2013 v prvi in tretji točki izreka ostane v veljavi.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prva in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je bilo v sporih z enako dejansko in pravno podlago pred istim sodiščem prve stopnje in pred istim pritožbenim sodiščem že večkrat odločeno. S tem se je o spornem vprašanju izoblikovala ustaljena sodna praksa, na katero se je toženka sklicevala in je ni mogoče prezreti. Tako je bilo v zadevah V P 1158/2013 (sodba VSL I Cp 1064/2014), V P 737/2012 (sodba VSL I Cp 728/2014), VI 4324/2011 in VI P 2465/2007 zavzeto stališče, da pogodba o upravljanju garažne stavbe z dne 6. 8. 2008, na katero se sklicuje tožnik, ne more predstavljati pravno veljavnega temelja obravnavanega zahtevka. Z drugačno odločitvijo je bilo kršeno načelo predvidljivega in enakega sodnega varstva. V sodbi je zanemarjen pomen dejstva, da na podpisni listini ni naveden niti datum pogodbe niti točen naslov pogodbe, zaradi česar ni mogoče presoditi, da se podpisna lista nanaša na prej navedeno pogodbo. Očitek sodbe, da toženka ni navedla, na katero drugo pogodbo bi se podpisna lista lahko nanašala, pomeni nedopustno in neizvedljivo prevalitev dokaznega bremena. Toženka ne more vedeti za ostala tožnikova pogodbena razmerja, sploh če vanje ni vključena. Te okoliščine ji niso znane. Zaradi kršitve pravil o dokaznem bremenu je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zgrešena je tudi presoja sodbe, da toženka ni prerekala tožnikovih navedb glede deležev lastnikov garaž, ki so podpisali pogodbo. Izrecno je namreč podala ugovor nezadostnega števila podpisov lastnikov, s čimer je pojmovno in logično smiselno ugovarjala deležem lastnikov garaž. Iz podpisne listine je razbrati, da je niso podpisali vsi lastniki, ker so nekateri izpuščeni. Toženkin ugovor ni bil primerno raziskan, uporaba drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je bila nepravilna.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeni očitek o kršitvi načela enakega obravnavanja ni utemeljen že zato, ker dve odločbi pritožbenega sodišča, v katerih zaradi omejenega pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti ni bila izvedena presoja spornega vprašanja, tj. ali je tožnik upravnik garažne stavbe, katere lastnik je tudi toženka, ne predstavljata utrjene sodne prakse. Razlog, zaradi katerega pritožnica ne more navedenega očitka utemeljiti niti s sklicevanjem na odločbe sodišča prve stopnje in ki mu pritožnica niti ne oporeka, pa je naveden že v izpodbijani sodbi. Ugotovljeno je, da so bile izdane na podlagi različno zatrjevanega dejanskega stanja in že zato niso primerljive.

7. Zaključek izpodbijane sodbe o obstoju pogodbe o opravljanju upravniških storitev, sklenjene med tožnikom in etažnimi lastniki garažne stavbe na Bratovševi ploščadi, temelji na obsežni dokazni oceni več okoliščin, ki sta jih pravdni stranki izpostavili kot pomembne za presojo, med njimi tudi teh, ki jih izpostavlja pritožba. Taka vsebinska dokazna ocena ne utemeljuje zaključka o obstoju katerekoli od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, katerih obstoj sme pritožbeno sodišče preizkusiti v sporih majhne vrednosti.

8. S tem, ko je v dokazno oceno o obstoju pogodbe vključena okoliščina, da toženka ni izpodbijala tožnikove navedbe, da med njo in etažnimi lastniki garažne stavbe na B. ploščadi ni bila sklenjena nobena druga pogodba, materialno dokazno breme glede navedenega dejstva ni bilo preneseno na toženko.

9. Očitka o napačni uporabi 214. člena ZPP zaradi omejenega pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno preizkusiti.

10. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Gre za nagrado za pritožbeni postopek (27,20 EUR) in stroške potnih in telekomunikacijskih storitev (5,44 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupno predstavlja 39,82 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.