Jedro

Po 10. točki 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva so dejstva, ki so nastala že v prejšnjem postopku do pravnomočnosti, le stranka zanje ni vedela. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti. Ker je tožnica prejela pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 52811/2013 dne 18. 1. 2024, tega dokaza ne bi mogla uporabiti v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in katerega sodba opr. št. I Pd 1087/2013 z dne 28. 5. 2014 je postala pravnomočna 19. 2. 2015, zato dejstvo, ki ga uveljavlja tožnica, ni razlog za obnovo postopka po tej določbi, ne glede na to, da je bil predlog vložen v rokih, ki jih določa 396. člen ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške v zvezi s predlogom za obnovo postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna, saj objektivni rok za obnovo postopka ni pet, temveč deset let. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožničin predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP, to je, da je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku, ni dovoljen, ter je tožnica svoj predlog utemeljevala z oprostilno kazensko sodbo. Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo 11. točko 394. člena ZPP, da bi se razlog za obnovo postopka lahko nanašal zgolj na obsodilno kazensko sodbo, ne pa tudi na oprostilno in da sodišče na oprostilno sodbo ni vezano. V skladu s 394. členom ZPP je obnova postopka možna na osnovi pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. Sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V konkretnem primeru je predlog za obnovo postopka možno vložiti v 30 dneh od dneva, ko je stranka izvedela za pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku in se obnova iz tega razloga ne more več predlagati, če preteče deset let od dneva, ko je odločba postala pravnomočna, zato je predlog za obnovo postopka bil vložen pravočasno. Predlog pa je bil vložen tudi znotraj subjektivnega roka 30 dni, saj je tožnica tožbo vložila 17. 2. 2024, dne 18. 1. 2024 pa je tožnica bila obveščena po pooblaščenki, da je prejela pisno oprostilno sodbo kazenskega sodišča opr. št. VI K 52811/2013 z dne 11. 12. 2023. V kolikor bi bilo to znano v predmetnem postopku, katerega obnovo predlaga tožnica, preden je bil postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, bi sodišče odločilo drugače oziroma bi bila za drugačno odločitev bistveno večja možnost. Novo dejstvo iz 10. in 11. točke 394. člena ZPP tako predstavlja pravnomočna oprostilna sodba kazenskega sodišča, da očitano kaznivo dejanja ni bilo storjeno. Predlog za obnovo postopka je tako tožnica vložila v zakonskem roku 30 dni odkar je izvedela za razlog za obnovo in tudi v okviru objektivnega zakonitega desetletnega roka od pravnomočnosti odločitve v konkretnem postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo predmetni postopek obnoviti oziroma bi bilo dolžno predlog za obnovo postopka vsebinsko obravnavati, ne pa da ga je brez nadaljnjega zavrglo kot prepoznega. Pravnomočna oprostilna sodba bi v kontekstu vseh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, saj je z njo prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot odločba v predkazenskem postopku, na podlagi katere je bilo odločeno v tem postopku. Tožena stranka je tožnici 4. 4. 2013 izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi naklepoma kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa naj bi imela vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po 205. členu KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Tožena stranka je tožnici očitala, da je naklepoma kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njo ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica je tekom postopka ves čas trdila, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Navedla je, da se je dne 6. 3. 2013 res nahajala na domu A. A., da bi ga povabila na rojstni dan in ker se je slabo počutil, sta z možem poklicala reševalce, vendar ne ona in ne mož nista vzela oškodovancu 56.000,00 EUR. Pri hišni preiskavi je bil najden znesek 35.500,00 EUR, torej bistveno manjši znesek, kot je bil odtujen A. A. Znesek, ki sta ga z možem hranila doma, sta prejela iz naslova več odškodnin in pa iz naslova več daril. Znesek 5.000,00 EUR je A. A. izročil tožnici za diplomo. Tožnica je v postopku poudarjala, da so izjave A. A. nekonsistentne in da je ob različnih razgovorih ključne dogodke opisal različno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to sicer drži, da pa naj bi šlo le za manjša odstopanja v izjavi. V kolikor bi sodišče razpolagalo s pravnomočno oprostilno sodbo v kazenskem postopku, iz katere izhaja, da tožnica in njen mož očitanega kaznivega dejanja nista storila, bi nedvomno bila odločitev sodišča prve stopnje drugačna. Sodišče bi ugotovilo, da tožnica z očitanim ravnanjem ni naklepoma huje kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Odločitev pa je tudi nepravična, saj se je tožnici zgodila izredna krivica, ne samo da je bila po krivem v kazenskem postopku deset let, temveč je bila še ob dohodke. Sedaj pa sodišče prve stopnje zakon tolmači tako, da naj obnova postopka, zaradi poteka časa, ne bi bila dovoljena. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi. Navaja, da novi dokaz in novo dejstvo pomenita dokaz in dejstvo, ki je obstajal že v času prvostopnega postopka, le da ga stranka brez svoje krivde ni mogla navajati oziroma predložiti sodišču pravočasno. Oprostilna sodba je bila izdana dne 11. 12. 2023, torej že potem, ko je bil delovni spor pravnomočno končan, zato kazenska sodba ni dopustni razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP. Prav tako ni pomembno, kdaj je tožnica dobila pisno potrdilo o pravnomočnosti sodbe (torej dne 18. 1. 2024), saj je bila seznanjena že 11. 12. 2023, da bo sodba pravnomočna do konca leta 2023, saj nobena stranka ni napovedala pritožbe. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je predlog za obnovo po 11. točki vložen pravočasno in torej v desetletnem objektivnem roku, vendar tožnica prezre, da je bil predlog za obnovo postopka zavržen kot nedopusten. Oprostilna sodba, ki jo je predložila tožnica, je brez obrazložitve, še več, iz nje sploh ni mogoče ugotoviti niti tega, iz katerega razloga po 358. členu ZKP je bila izdana, torej ali zato, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje ali so bile podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost ali ni bilo dokazano, da sta obtoženca storila dejanje, katerega sta bila obtožena. Oprostilna sodba je brez vsake relevantne vsebine, zato se izkažejo neutemeljene trditve tožnice, da se je z oprostilno sodbo izkazalo, da je bil zaseg gotovine nezakonit, ter da je bila nezakonita hišna in osebna preiskava. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 350. členu ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna (razen glede desetletnega roka za podajo predloga za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP).

6. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka po 9., 10. in 11. točki 394. člena ZPP, ker je zvedela za nova dejstva oziroma je pridobila možnost uporabiti nov dokaz, ko je prejela pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 52811/2013 z dne 11. 12. 2023, na podlagi katere sta bila tožnica in njen mož oproščena obtožbe storitve kaznivega dejanja velike tatvine, ki se je tožnici očitala v izredni odpovedi. V predlogu je navedla, da če bi lahko v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ta dokaz uporabila, bi ji bila izdana ugodnejša odločitev, ker bi sodišče prve stopnje za neverodostojno ocenilo izjavo priče A. A. ter v tej posledici sprejelo drugačno odločitev.

7. Po 394. členu ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi med drugim: - če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena (točka 9); - če zve stranka za nova dejstva, ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka); - če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (11. točka).

8. Po 10. točki 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva so dejstva, ki so nastala že v prejšnjem postopku do pravnomočnosti, le stranka zanje ni vedela. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti. Ker je tožnica prejela pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 52811/2013 dne 18. 1. 2024, tega dokaza ne bi mogla uporabiti v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in katerega sodba opr. št. I Pd 1087/2013 z dne 28. 5. 2014 je postala pravnomočna 19. 2. 2015, zato dejstvo, ki ga uveljavlja tožnica, ni razlog za obnovo postopka po tej določbi, ne glede na to, da je bil predlog vložen v rokih, ki jih določa 396. člen ZPP.

9. Tožnica v pritožbi tudi zmotno vztraja na stališču, da lahko pravnomočna oprostilna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 52811/2013 z dne 11. 12. 2023 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. alineji prvega odstavka 205. člena KZ-1, predstavlja podlago za obnovitven postopek po 11. točki 394. člena ZPP glede pravnomočno končanega postopka v delovnem sporu, v katerem je bila izdana sodba I Pd 1087/2013 z dne 28. 5. 2014 v zvezi s sodbo Pdp 950/2014 z dne 19. 2. 2015 in s sodbo VIII Ips 119/2015 z dne 27. 10. 2015. Iz določila 11. točke 394. člena ZPP izhaja, da oprostilna sodba kazenskega sodišča ni upoštevna, zato tudi ta razlog za obnovo postopka ni podan.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice v predlogu za obnovo postopka. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih navedbah iz predloga za obnovo, to je, zakaj ni utemeljena predlagana obnova postopka na podlagi določil 10. in 11. točke 394. člena ZPP. Torej 11. točka prvega odstavka 394. člena ZPP kot obnovitveni razlog se izključno nanaša na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, to pa zato, ker je sodišče nanjo vezano, a še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Oprostilna kazenska sodba ne predstavlja obnovitvenega razloga, saj vsebinsko ne more posegati v dejansko stanje, ki je bilo pravnomočno ugotovljeno v prvostopenjskem postopku, sodišče namreč na dejansko stanje, kot je ugotovljeno z oprostilno kazensko sodbo, ni vezano (sklep VSL opr. št. I Cp 1207/2013 z dne 24. 7. 2023 in sklep VDSS opr. št. Pdp 416/2022 z dne 11. 7. 2022). Tožnica v pritožbi sicer pravilno zatrjuje, da je predlog za obnovo postopka po 11. točki vložen pravočasno v desetletnem objektivnem roku, vendar tožnica prezre, da je bil predlog za obnovo postopka iz razloga po 11. točki zavržen kot nedopusten, ne pa kot prepozen.

11. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da tožnica ni podala trditev, da je podan obnovitven razlog po 9. točki 394. člena ZPP, in sicer da sodba sodišča prve stopnje temelji na drugi sodni odločbi oziroma odločbi organa, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).