Jedro

Tožeča stranka je pravico do izobraževanja, zagotovljeno v ZSS, realizirala s sklenitvijo pogodbe o štipendiranju, zato gre v obravnavani zadevi za spor iz pogodbenih obveznosti med tožečo in toženo stranko, o katerem pa ni pristojno odločati upravno sodišče.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka s tožbo vloženo pri tem sodišču izpodbija pisanje Ministrstva za pravosodje (št. 615-36/00 z dne 1. 2. 2012), s katerim je bila zavrnjena njena prošnja za podaljšanje pogodbenega roka za dokončanje študija oz. oprostitve povračila stroškov študija. Tožena stranka je navedla, da razlogi, ki so bili navedeni v dopisu z dne 23. 12. 2011 in tudi ustno obrazloženi na sestanku dne 26. 1. 2012, ne predstavljajo podlage za podaljšanje pogodbe o sofinanciranju podiplomskega študija v skladu s 5. členom pogodbe št. 2011-00-400121 niti ne predstavljajo podlage za oprostitev plačila stroškov v skladu s 6. členom citirane pogodbe. V nadaljevanju je opozorila na možnost obročnega plačila dolga in obveznosti, ki jih je v takem primeru dolžna izpolniti tožeča stranka. Določen je bil tudi rok v zvezi s predložitvijo dokazil glede obročnega plačila z opozorilom, da bo v primeru, če dokazil v roku ne bo predložila, poslan zahtevek za vračilo štipendije v enkratnem znesku z rokom plačila do 1. 4. 2012. V primeru, da obveznosti tudi po preteku tega roka ne bo poravnala, bo Ministrstvo za pravosodje RS zadevo predalo Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije. Navaja tudi višino štipendije, ki jo je tožeča stranka dolžna vrniti in znesek zamudnih obresti.

Tožeča stranka citirano pisanje šteje za odločbo, s katerim je tožena stranka odločila o možnem podaljšanju roka za izpolnitev študijskih obveznosti iz pogodbe oz. oprostitvi povračila stroškov študija in s tem o pravni koristi, ki jo sodniku kot štipendistu daje Pravilnik o štipendiranju sodnikov in državnih tožilcev (Pravilnik). Navaja, da pravno varstvo zoper navedeno odločitev v Zakonu o sodniški službi (ZSS), ki predstavlja zakonsko podlago za citirani Pravilnik, ni predvideno, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke dokončna. Prav tako ni nikjer izrecno predpisano pred katerim sodiščem se zagotavlja sodno varstvo. Obenem pa glede na ureditev, kakršna izhaja iz ZSS in Pravilnika, ni dvoma, da gre za pri izpodbijanem aktu za oblastveni posamični akt državnega organa (ministrstva), ki je izdan v izvrševanju upravne funkcije (razpolaganja z javnimi sredstvi iz 62. člena ZSS) in s katerim je bilo na podlagi določb javnega prava (ZSS in Pravilnika) odločeno o pravici oz. pravni koristi posameznika (tožeče stranke). To pomeni, da je za odločanje o tožbi v konkretnem primeru pristojno upravno sodišče. V nadaljevanju navaja razloge za svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo. Mnenja je, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, da se prošnji za podaljšanje roka za dokončanje študija oz. vsaj za delno oprostitev stroškov študija ugodi. Kot temeljni razlog navaja hudo bolezen družinskega člana, o kateri je bilo predloženo zdravniško potrdilo, okoliščine v tej zvezi, pa so bile obširneje pojasnjene tudi že na omenjenem razgovoru. Pri tem je med ostalim pojasnjeno, da gre za bolezen, ki traja že več kot 10 let in tudi, da se posebej v zadnjem obdobju bistveno poslabšuje, zaradi česar je tožeča stranka bistveno (fizično in psihično) omejena pri razpolaganju s časom, ki bi ga sicer imela na razpolago za študij in to že ves čas študija, kar se kaže v dinamiki opravljanja študijskih obveznosti. Kljub temu se je tožeča stranka ves čas zavedala obveznosti, ki jo je sprejela s podpisom pogodbe ter pri študiju vztrajala, kar je jasno razvidno iz podatkov o opravljenih študijskih obveznosti, ki jih je posredovala toženi stranki. Da ima tožeča stranka namen izpolniti pogodbeno obveznost in dokončati študij izhaja tudi iz dejstva, da je opravila vse izpite in tudi že oddala magistrsko nalogo, ki jo je mentor ocenil kot ustrezno. Kasneje, potem ko je bila prošnja vložena, je bila sicer tožeča stranka obveščena, da se zahtevajo še nekateri popravki, kar pa ne spreminja namena tožeče stranke, da s študijem v tekočem letu zaključi. Že v prošnji in na razgovoru je posebej poudarila, da so bila pridobljena znanja uporabljena izključno za delo, ki ga kot sodnica prvega oddelka upravnega sodišča, pristojnega za področje javnih financ, z ožjo specializacijo na področju neposrednih davkov, opravlja. Glede na povedano meni, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz Pravilnika zato, da se njeni prošnji ugodi in tudi tisti pogoji za podaljšanje roka za izpolnitev študijskih obveznosti, ki izhajajo iz 10. člena in ki jih Pravilnik opredeljuje kot „izjemne okoliščine“, kot tudi tisti iz 13. člena po katerih se za oprostitev zahtevajo „opravičljivi razlogi“. Kljub hudi dolgotrajni bolezni vzdrževanega družinskega člana je namreč tožeča stranka uspela študij pripeljati do zaključnega dela, zagovora naloge in s tem skoraj v celoti izpolniti pogodbene obveznosti, kar pomeni, da je v pretežni meri izpolnila tudi namen študija, ki ga ne vidi toliko v pridobljenem „znanstvenem nazivu“, kot v znanju, ki služi opravljanju njenega poklica. Okoliščin, ki so bile na ustnem razgovoru še posebej pojasnjene, tožena stranka ne upošteva ter pri tem navede samo, da ne predstavljajo podlage za podaljšanje oz. oprostitev plačila stroškov. Zakaj je temu tako in v čem zatrjevane okoliščine niso ustrezne ne pove in s tem ne da možnosti ugovora, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo odločbe. Odločitev je nepravilna tudi po vsebini, ker so po mnenju tožeče stranke glede na povedano podane okoliščine, ki ustrezajo določbam Pravilnika in ki kot takšne narekujejo ugoditev prošnji za podaljšanje oz. za vsaj delno (v obrestnem delu) oprostitev plačila študijskih stroškov. Predlaga da se tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in jih zavrača kot neutemeljene. Meni, da ni pravne podlage za vračilo izpolnjene obveznosti tožeče stranke. Sklicuje se na upravni spor v zadevi U 365/2008, v katerem je sodišče s sklepom z dne 5. 12. 2008 zavrglo tožbo tožeče stranke. V tem upravnem sporu je tožeča stranka izpodbijala upravni akt iz razloga, ker predmetna stvar ni upravna stvar in glede ugotovljene višine obveznosti tožeče stranke iz naslova plačanega zneska štipendije v skladu s štipendijsko pogodbo. Tožeča stranka je bila v skladu s štipendijsko pogodbo obvezana vrniti prejeti znesek štipendije zaradi prenehanja sodniške funkcije, kar je po Pravilniku o štipendiranju sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev eden izmed razlogov za nastanek obveznosti vrnitve prejete štipendije. V obravnavanem primeru je sodišče tožbo zavrglo s sklepom, ker akt, ki ga je tožnica izpodbijala s tožbo ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Po presoji sodišča predmetni spor med strankama, ki se nanaša na izvrševanje pogodbenih obveznosti, kaže na tipično civilno razmerje med pogodbenima strankama. Predlaga, da sodišče tožbo s sklepom zavrže. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2012 prereka vse navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri navedbah, ki se nanašajo na zagotavljanje pravnega varstva v upravnem sporu. Dodaja, da pravno podlago za takšen zaključek daje ZSS, po katerem je ena od pravic, ki izhaja iz sodniškega položaja in sodniške službe, tudi sodniško izobraževanje in s tem podeljevanje sodniških štipendij. O dodelitvi štipendij odloča Sodni svet, podeljuje pa se na podlagi razpisa ministrstva, kar že samo po sebi dovolj jasno kaže na javno pravno in hkrati oblastveno naravo tozadevnega odločanje. Postopek podeljevanja štipendij je predpisan z zakonom, le postopek in pogoje za podelitev štipendij po izrecnem zakonskem pooblastilu predpiše minister za pravosodje. Posebej in izrecno pa je v 62. členu ZZS določen tudi proračunski vir za zagotavljanje sredstev za sodniške štipendije. Pooblastila ministrstvu, ki jih vsebuje Pravilnik, tako tista za sklepanje štipendijske pogodbe, kot tudi tista za odločanje o podaljšanje roka za izpolnitev študijskih obveznosti in za odločanje o oprostitvi plačila štipendije, so torej dana po zakonskem pooblastilu. Hkrati je z istimi določbami Pravilnika štipendistu dana tudi možnost, da vloži prošnjo za podaljšanje roka oz., da prosi za celotno ali delno oprostitev vračila štipendije. Gre torej za ugodnost in s tem pravno korist, ki jo daje štipendistu Pravilnik in ne pogodba o štipendiranju. Le-ta je vezana na pogodbeno razmerje le toliko, kolikor lahko navedena upravičenja uveljavlja zgolj tisti, ki je sklenil štipendijsko pogodbo. V vsem ostalem se o njegovi prošnji odloča na podlagi določb podzakonskega akta in to na oblastveni in enostranski način ter s strani državnega organa – ministrstva. Vztraja, da sodišče tožbo sprejme v obravnavo in o njej vsebinsko odloči, tako kot to navaja v tožbenem predlogu.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o drugih aktih pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oz. drugega javno pravnega posamičnega akta, temveč zgolj tiste, ki v skladu z navedenimi zakonskimi določbami izpolnjujejo kriterije za pojem upravnega akta. Če pa gre za druge akte pa le, če tako določa zakon. Kdaj sme upravni organ odločati o določeni upravni zadevi in izdati odločbo je določeno v 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične pravne osebe oz. druge stranke na področju upravnega prava. Zadevo pa je šteti za upravno, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo oz., če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja: - da se je tožeča stranka kot višja sodnica na Upravnem sodišču RS v študijskem letu 1999/2000 vpisala na podiplomski študij davčnega prava pri Pravni fakulteti v Mariboru; - da se je javila na razpis za podelitev štipendij za podiplomski študij prava, ki ga je razpisalo Ministrstvo za pravosodje in objavilo v Uradnem listu RS, št. 36-70/00 z dne 5. 5. 2000; - da je Sodni svet na seji dne 6. 7. 2000 odločil, da se tožeči stranki za potrebe službe podeli štipendija; - da je bila dne 6.8.2000 sklenjena pogodba o sofinanciranju podiplomskega študija št. 2011-00-400121; - da so se vse od poteka roka za zaključek študija (po citirani pogodbi) na prošnjo tožeče stranke podaljševali roki za dokončanje študija (s soglasjem Ministrstva za pravosodje) s sklenjenimi aneksi v letih 2004, 2006 in 2008; - da je bil rok za zaključek študija z zadnjim aneksom podaljšan do 11. 10. 2010 in da je tožeča stranka v prošnji za podaljšanje roka za zaključek študija kot razlog navajala tudi bolezen vzdrževanega družinskega člana.

Vse navedeno po presoji sodišča kaže na to, da je tožena stranka izpodbijano odločitev (da se pogodbeni rok za dokončanje študija ne podaljša in da se vlogi za delno oprostitev plačila stroškov šolnine ne ugodi) sprejela kot pogodbena stranka, s katero ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo o sofinanciranju podiplomskega študija in po kateri se je tožeča stranka zavezala, da bo zaključila študij v roku predvidenem v programu oz. najkasneje v štirih letih po sklenitvi pogodbe (3. člen), hkrati pa se je tudi zavezala, da bo v roku enega meseca po nastanku razloga za povrnitev, vrnila ministrstvu šolnino in stroške med drugim tudi, če študija ne zaključi v roku iz 3.člena (4. člen).

Dejstvo, da je izobraževanje sodnikov v skladu z ZSS pravica in da je način štipendiranja določen v Pravilniku izdanem na podlagi 62. in 63. člena ZSS, na kar opozarja tožeča stranka v tožbi, po presoji sodišča izpodbijani odločitvi ne daje narave upravnega akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP in je zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tožeča stranka je pravico do izobraževanja, zagotovljeno v ZSS, realizirala s sklenitvijo pogodbe o štipendiranju, zato gre v obravnavani zadevi za spor iz pogodbenih obveznosti med tožečo in toženo stranko, o katerem pa ni pristojno odločati upravno sodišče. Ker po povedanem izpodbijana odločitev Ministrstva za pravosodje št. 615-36/00 z dne 1. 2. 2012 ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.