Jedro

To pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb. Tožnik s tožbo od toženke zahteva plačilo najemnine za 23 mesecev v višini 1.100,00 EUR za dve bivalni enoti v nepremičnini, ki jo je toženka uporabljala zase proti volji tožnika. Deloma pa jo je tudi sama oddajala v najem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se zamudna sodba, v izpodbijani II. točki izreka, potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 16.756,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in v III. točki izreka odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti zamudne sodbe.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik (zoper zavrnilni del - II. točka izreka). Navaja, da je podal trditve o tem, da stanovanjske hiše, kjer je v najem mogoče oddajati dve stanovanjski enoti, ni mogel uporabljati in je posledično moral živeti na drugem naslovu. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da tožnik sedaj oddaja le eno stanovanje ter posledično utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev navedenih v tožbi. Tožnik je že v tožbi pojasnil, da je toženka v spornem obdobju od 7. 4. 2018 do 9. 3. 2020 v celoti izključno izkoriščala nepremičnino, saj je le-ta imela celotno stanovanjsko hišo v svoji izključni posesti, čeravno je slednjo bila dolžna izročiti tožniku, ki je njen izključni lastnik. Tožnik je šele od dneva, ko je s pomočjo izvršitelja ponovno pridobil posest svoje nepremičnine, eno izmed dveh stanovanj v objektu uporabljal za svoje bivalne potrebe, ker pa v kritičnem obdobju ni uporabljal nepremičnine za svoje potrebe, bi v kritičnem času lahko oddajal obe stanovanji v svoji nepremičnini. Lahko bi tudi sam uporabljal eno stanovanje in tako ne bi prejemal najemnine za dve stanovanji, ampak zgolj eno, vendar bi v tem primeru prihranil pri stroških za uporabo nadomestnega stanovanja. Ker je toženka samovoljno zasedala celotno hišo, je povzročila izpad dohodka za dve stanovanji. Glede na obrazloženo predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pavšalno prereka navedbe tožnika in se zavzema za njihovo zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker toženka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, v postavljenem roku nanjo ni odgovorila in je ocenilo, da so izpolnjeni pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za njeno izdajo. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odločilo na podlagi predpostavke, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženkine procesne pasivnosti, torej dejstva, da na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena, v danem roku ni odgovorila, je domneva o priznanju resničnosti v tožbi navedenih dejstev.

6. Po določbi 3. alineje 318. člena ZPP je pogoj za izdajo zamudne sodbe tudi sklepčnost tožbe. To pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb. Tožnik s tožbo od toženke zahteva plačilo najemnine za 23 mesecev v višini 1.100,00 EUR za dve bivalni enoti v nepremičnini, ki jo je toženka uporabljala zase proti volji tožnika. Deloma pa jo je tudi sama oddajala v najem.

7. Tožnik navaja, da je nepremičnina stanovanjska hiša sestavljena iz dveh stanovanjskih enot, da je mesečna najemnina za podobne nepremičnine vsaj 550,00 EUR za posamezno stanovanjsko enoto. Toženka je v spornem časovnem obdobju eno stanovanjsko enoto koristila sama, drugo pa je oddajala v najem. Tožnik se je po ponovni pridobitvi posesti nepremičnine preselil v spodnjo etažo hiše, zgornjo etažo pa oddaja v najem, in sicer za 550,00 EUR. Temelj tožbenega zahtevka predstavlja 190. in 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je tožnik podal trditve, da v spornem obdobju nepremičnine ni mogel uporabljati za svoje bivalne potrebe, ko pa mu je bila nepremičnina izročena v posest, del nepremičnine uporablja za svoje bivalne potrebe, oddaja pa le eno stanovanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnik v najem ne oddaja celotne nepremičnine, saj slednje iz navedb v tožbi ne izhaja. Tožnik šele v pritožbi navaja, da je zaradi tega, ker ni mogel bivati v svojem stanovanju, moral uporabljati drugo stanovanje, kjer so mu nastali stroški z uporabo slednjega. Tožnik trditev glede dejstva, da bi sam oddajal obe stanovanjski enoti v najem oziroma, da je imel stroške z najemom druge stanovanjske enote, ker sam v nepremičnini ni mogel bivati, ni podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožba v delu, v katerem uveljavlja od toženke plačilo najemnine tudi za stanovanjsko enoto, v kateri je sama bivala, nesklepčna, kar na podlagi četrtega odstavka 318. člena ZPP narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

9. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava, na katera mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeni razlogi pa niso podani, je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.