Jedro

Vrnitev posojila ne predstavlja obveznosti ali premoženjske pravice iz delovnega razmerja, kar pomeni, da ne gre za zahtevek iz delovnega razmerja in o takem sporu delovno sodišče ni pristojno odločati.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju.

Obrazložitev

Tožena stranka je 14.6.1999 pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, oddelek v Kranju, proti toženi stranki vložila nasprotno tožbo na plačilo zneska 1.492 DEM, 43 ATS in 6.900,00 SIT, vse s pp.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju, se je s sklepom, opr. št. Pd 265/99-4 z dne 24.11.1999 izreklo za stvarno nepristojno in je zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Škofji Loki. Menilo je, da gre v sporni zadevi za spor, ki ima temelj v posojilni pogodbi.

Okrajno sodišče v Škofji Loki, pri katerem je zadeva vodena pod opr. št. P 7/2000, z odstopom pristojnosti ni soglašalo, ampak je na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 25. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) sprožilo spor o pristojnosti. Sprejelo je stališče, da gre v spornem primeru za individualni delovni spor, ker nasprotna tožba uveljavlja vrnitev akontacije na plačo in vrnitev potnih stroškov. To pa predstavlja premoženjsko pravico v zvezi z delom v smislu 2. točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94). Predlagalo je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloči o stvarni pristojnosti.

Predlog je utemeljen.

Po določbi 2. točke 4. člena ZDSS so delovna sodišča pristojna odločati v individualnih delovnih sporih v zvezi s premoženjskimi in drugimi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Iz navedb nasprotne tožbe in predložene dokumentacije je razvidno, da gre pri nasprotni tožbi za dve različni vrsti zahtevkov. Pretežni del nasprotne tožbe se nanaša na vrnitev tolarske protivrednosti 1.300 DEM s pp, ki predstavlja, kot je razvidno iz blagajniškega prejemka z dne 1.9.1995 (posojilne pogodbe), nevrnjen del posojila za nakup avtomobila. Ta del zahtevka, ne glede na to, kako sta se stranki dogovorili za vrnitev posojila, ne predstavlja obveznosti ali premoženjske pravice iz delovnega razmerja, kar pomeni, da ne gre za zahtevek iz delovnega razmerja in o takem sporu delovno sodišče ni pristojno odločati. O tem delu nasprotne tožbe bo zato delovno sodišče odločalo v skladu z določbo drugega odstavka 183. člena ZPP.

Preostali del zahtevka iz nasprotne tožbe se, vsaj po navedbah, nanaša na poračun potnih stroškov. Potni stroški so prejemek oziroma pravica iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je za odločanje o tem delu nasprotne tožbe pristojno specializirano delovno sodišče. Zato je ob upoštevanju določb prvega odstavka 24. in prvega odstavka 25. člena ZPP in prvega odstavka 8. člena ZDSS Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklenilo, da je za odločanje v tem sporu pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju.