Jedro

Pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ima, pod pogoji, določenimi v zakonu, tisti, ki mu je delovno razmerje prenehalo pri organizaciji oziroma delodajalcu v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo pritožbo zoper odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 29.6.1992, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Med ostalim tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bil za vojaške osebe in civilne osebe v službi JA zadnji dan roka za uveljavljanje pravic za primer brezposelnosti 7.10.1991, ko se je iztekel moratorij dogovorjen z brionsko deklaracijo z dne 7.7.1991. Tožnik pa je zahtevo vložil 9.6.1992. Tožnik je zoper navedeno odločbo tožene stranke 21.1.1993 vložil tožbo, v kateri navaja, da so z izpodbijano odločbo kršena določila 5., 14., 15. in zlasti 50. člena ustave Republike Slovenije, da je v Republiki Sloveniji bil v delovnem razmerju od 1.10.1970 do leta 1991. Dalje navaja, da je veliko oseb dobilo nadomestilo, čeprav so sodelovale v agresiji, ob upoštevanju načela enakega varstva temeljnih socialnih pravic je po lastnem mnenju tudi on upravičen do nadomestila, saj je več kot 20 let plačeval prispevke za zavarovanje za primer brezposelnosti. Predlaga, da se naj odločba Ministrstva za delo odpravi.

Ministrstvo za delo je 5.5.1993 vložilo odgovor na tožbo v katerem predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ureja zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92 in 71/93 - ZZZPB). Po tem zakonu ima pravico do denarnega nadomestila samo tisti, ki je bil za primer brezposelnosti zavarovan. Torej so pri tovrstnem zavarovanju uporabljena tudi zavarovalniška - ekonomska - načela in ne samo načela vzajemnosti in solidarnosti. Po določbi 14. člena tega zakona so za primer brezposelnosti obvezno zavarovani le delavci v delovnem razmerju. Pod delovnim razmerjem so tu mišljena delovna razmerja delavcev, ki delajo pri organizacijah in delodajalcih v Republiki Sloveniji in ki jih ureja zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91). Iz listin v upravnem spisu sodišče ugotavlja, enako kot tožena stranka v izpodbijani odločbi, da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri organizaciji oziroma delodajalcu v Republiki Sloveniji in zato ni bil obvezno zavarovan za primer brezposelnosti, iz podatkov v upravnem spisu pa tudi ne izhaja, da bi tožnik bil prostovoljno zavarovan. Slednjega tudi tožnik ne zatrjuje. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnosti bil v delovnem razmerju pri vojni pošti v ..., 8.4.1992 je vložil vlogo za prenehanje delovnega razmerja, ki mu je prenehalo 3.6.1992. Tožnik torej nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po prej navedenem zakonu. Kolikor tožnik meni, da so s tem zakonom rešena ustavna načela, ki jih navaja v tožbi lahko da pobudo ustavnemu sodišču, da odloči o njegovi skladnosti z ustavo.

Ob obrazloženem se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Izpodbijana odločba tožene stranke je zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.