Jedro

Določba petega odstavka 157. člena ZKP določa (le), da lahko pridržanje po drugem odstavku tega člena traja največ oseminštirideset ur, pri čemer jezikovna razlaga navedenega pravila ne izključuje možnosti, da policija osumljenca po pridržanju izpusti na prostost ter ga nato znova iz enakih razlogov pridrži.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom IKpd28252/2026 z dne 21. 4. 2026 zoper obdolženca (tedaj: osumljenca) A. A. odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420.členaZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlogu za odreditev pripora ne ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje. V primeru, da bi pri odločanju nastal dvom o resničnosti odločilnih dejstev, vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter odredi, da se opravi nov priporni narok pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ocenila je, da obdolženčeve hospitalizacije ni mogoče enačiti z odvzemom prostosti oziroma pridržanjem po drugem odstavku 157.člena ZKP, zato policija glede na okoliščine obravnavane zadeve ni prekršila zakonsko določenega roka, da pridržanega osumljenca privede k preiskovalnemu sodniku. Nadalje se je pridružila razlogom pravnomočnega sklepa glede pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter ocenila, da sta sodišči ustrezno obrazložili pogoj neogibnosti pripora.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri zatrjevanih kršitvah.

B.

Glede privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku

5.Vložnik zastopa stališče, da je policija v obravnavanem primeru prekoračila zakonsko določen oseminštirideset urni rok, da pridržanega osumljenca privede k preiskovalnemu sodniku, s čimer je kršila peti odstavek 157. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave RS in 5. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Ta izvajanja se navezujejo na dejstvo, da je bila obdolžencu (tedaj osumljencu) prostost odvzeta dne 17.4.2026 ob 18.20 uri, nato pa je bil med policijskim pridržanjem zaradi poslabšanja zdravja hospitaliziran, tako da je bil k preiskovalnemu sodniku priveden dne 21. 4. 2026 ob 13.00 uri. Vložnik trdi, da ZKP ne pozna "prekinitve" ali "zaključitve" pridržanja, temveč ureja enotno (neprekinljivo) obliko odvzema prostosti, kar pomeni, da je pridržanje procesni ukrep, ki nastane z odvzemom prostosti in traja nepretrgoma vse do privedbe k preiskovalnemu sodniku ali odpusta. Obdolženec v konkretni zadevi po vložnikovih navedbah med hospitalizacijo ni bil na prostosti, temveč je policija aktivno nadzorovala potek njegovega zdravljenja in povpraševala po datumu njegovega odpusta, kar pomeni, da je bilo tudi med zdravljenjem poseženo v obdolženčevo pravico do osebne svobode in je bila zato njegova privedba k preiskovalnemu sodniku prepozna. Sodišče bi lahko po vložnikovem mnenju priporni narok glede na določbo 56. člena Sodnega reda izvedlo tudi v bolnišnici v okviru zunanjega poslovanja. Vse navedeno pa pomeni, da je bil pripor zoper obdolženca odrejen po nezakonito podaljšanem odvzemu obdolženčeve prostosti brez zakonite podlage, kar narekuje razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

6.Za presojo zatrjevanih kršitev so odločilna naslednja procesno relevantna dejstva, kot izhajajo iz razlogov pravnomočnega sklepa in podatkov spisa:

-policisti so obdolžencu odvzeli prostost dne 17.4.2026 ob 18.20 uri in ga pridržali na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP, ker so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena ZKP in je bilo pridržanje potrebno zaradi zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o tem kaznivem dejanju, obenem pa so bili podani razlogi za pripor iz prvega odstavka 201. člena ZKP;

-dne 18. 4. 2026 je preiskovalna sodnica med 9.15 uro in 12.51 uro v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišala več prič, pri čemer je bil na zaslišanjih prisoten tudi obdolženec (list. št. 36-44)

-dne 18. 4. 2026 je ob 13.45 uri je pri obdolžencu v prostorih za pridržanje prišlo do poslabšanja zdravja, zato mu je bila nudena zdravniška pomoč; ugotovljeno je bilo, da je potrebna hospitalizacija, zato je bil odpeljan v Splošno bolnišnico Celje za dodatne preiskave (list. št. 95);

-policija je po preiskavah obdolženca na kardiološkem oddelku Splošne bolnišnice Celje prejela obvestilo, da bo obdolženec hospitaliziran in da naj bi ostal na opazovanju najmanj tri dni, zato je bilo 18. 4. 2026 ob 19.00 uri pridržanje zaključeno, kar izhaja iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 18. 4. 2026, ki ga je sestavil kriminalist B. B. (list. št. 95);

-v citiranem uradnem zaznamku je navedeno, da bo policija obveščena o obdolženčevem odpustu iz bolnišnice, kot tudi, da sta bili z vsemi dejstvi in okoliščinami seznanjeni okrožna državna tožilka in dežurna preiskovalna sodnica (list. št. 95);

-v odpustnem pismu kardiološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje je opisan potek obdolženčevega zdravljenja z navedbo, da je bil dne 21. 4. 2026 v stabilnem stanju odpuščen domov (priloga B1);

-policisti so obdolženca dne 21. 4. 2026 ob 12.12 uri znova pridržali in ga ob 13.00 uri privedli k dežurnemu preiskovalnemu sodniku.

7.Vrhovno sodišče v kontekstu opisanih procesnih dejstev sprejema presojo zunajobravnavnega senata, da je bilo glede na navedbe iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 18. 4. 2026 (prilogaB1) pridržanje obdolženca, ki se je začelo dne 17. 4. ob 18.20 uri, zaradi njegove hospitalizacije dne 18. 4. 2026 ob 19.00 uri zaključeno. Obdolženec je bil nato po odpustu iz bolnišnice znova pridržan dne 21. 4. 2026 ob 12.12 uri ter nemudoma (ob 13.00 uri) priveden k dežurnemu preiskovalnemu sodniku, ki je po njegovem zaslišanju odredil pripor (18. točka obrazložitve drugostopenjskega sklepa).

8.Vložnikovo stališče, da lahko oseminštirideset urno policijsko pridržanje po drugem odstavku 157. člena ZKP teče samo strnjeno oziroma nepretrgoma, nima opore v zakonskem besedilu. Določba petega odstavka 157. člena ZKP namreč določa (le), da lahko pridržanje po drugem odstavku tega člena traja največ oseminštirideset ur, pri čemer jezikovna razlaga navedenega pravila ne izključuje možnosti, da policija osumljenca po pridržanju izpusti na prostost ter ga nato znova iz enakih razlogov pridrži oseminštiridesetih ur. V obravnavanem primeru je bilo policijsko pridržanje obdolženca zaključeno po štiriindvajsetih urah in štiridesetih minutah, nato pa je v nadaljevanju trajalo še oseminštirideset minut, kar ob upoštevanju, da je po vsebini šlo za eno pridržanje, pomeni, da skupen čas obdolženčevega pridržanja ni presegel zakonsko določenega roka iz petega odstavka 157. člena ZKP. Predstavljena procesna kronologija nadalje razkriva, da je policija obdolženca takoj, ko je bilo po zaključku njegove hospitalizacije mogoče, privedla k preiskovalnemu sodniku, zato se kot neutemeljeni izkažejo vsi očitki zahteve, usmerjeni v utemeljevanje prekoračenega roka za policijsko pridržanje.

9.Zagovornik ne more uspeti niti z zatrjevanjem, da je bila obdolžencu prostost odvzeta tudi celoten čas njegove hospitalizacije v Splošni bolnišnici Celje, ker naj bi bil v tem času pod stalnim nadzorom zdravstvenega osebja in naj bi policija povpraševala po datumu njegovega odpusta z namenom, da se vrne ponj. Čeprav lahko policijsko pridržanje izjemoma poteka tudi v zdravstveni ustanovi (denimo s štiriindvajset urnim policijskim nadzorom pred bolnišnično sobo),1 v obravnavanem primeru iz razlogov pravnomočnega sklepa in podatkov spisa ne izhaja, da bi policija obdolženca med njegovo hospitalizacijo nadzirala v smislu ukrepa pridržanja po drugem odstavku 157. člena ZKP. Nasprotno, iz že povzetega uradnega zaznamka z dne 18. 4. 2026 izhaja, da je bilo policijsko pridržanje zaradi obdolženčeve hospitalizacije zaključeno, nato pa je bil obdolženec po odpustu iz bolnišnice znova pridržan in priveden k preiskovalnemu sodniku. Ob takšnem stanju stvari Vrhovno sodišče ne more sprejeti vložnikovih trditev, da je pridržanje obdolženca trajalo tudi med njegovim zdravljenjem na kardiološkem oddelku Splošne bolnišnice Celje. Kolikor pa skuša vložnik prepričati, da obdolženec v tem času ni smel zapustiti bolnišnice, saj naj bi mu to preprečevale fizične ovire oziroma zaklenjena vrata, s temi navedbami prehaja na področje uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se njegove navedbe razlikujejo od ugotovitev izpodbijanega drugostopenjskega sklepa (18. točka obrazložitve) ter so v bistvenem usmerjene v razjasnjevanje dejanskih vprašanj, kar ne more biti predmet odločanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420.člena ZKP).

Glede pripornih razlogov

10.Vložnik izpodbija priporni razlog begosumnosti z zatrjevanjem, da so razlogi pravnomočnega sklepa v tej zvezi abstraktni in ne zadoščajo za obstoj pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

11.Vrhovno sodišče teh očitkov ne sprejema. Dežurni preiskovalni sodnik, ki mu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, je pri presoji pripornega razloga begosumnosti izhajal na eni strani iz vezi, ki obdolženca povezujejo s tujino (gre za tujca, državljana Nemčije, kjer ima tudi stalno prebivališče), na drugi strani pa je upošteval tudi pomanjkanje vsakršnih personalnih in premoženjskih vezi obdolženca z Republiko Slovenijo. Ko se temu pridružijo še obdolženčeva domnevna - na ravni utemeljenega suma izkazana - vpetost v mednarodno hudodelsko združbo, visoka predpisana kazen za očitano kaznivo dejanje in njegova zmožnost, da se kot državljan EU prosto giblje po celotni Evropi, se po presoji Vrhovnega sodišča pokaže kot razumen sklep nižjih sodišč, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti zapustil območje Republike Slovenije in s tem onemogočil oziroma znatno otežil izvedbo kazenskega postopka, kar je razlog, da se zoper njega odredi pripor.

12.Zagovornik neutemeljeno trdi, da je obrazložitev sodišč v povzetem delu zgolj abstraktna, saj se razlogi pravnomočnega sklepa povezujejo s konkretnim obdolžencem in njegovimi vezmi s tujino, kar pomeni, da je utemeljitev pripornega razloga begosumnosti (dovolj) individualizirana. Brezuspešno mora ostati tudi vložnikovo zatrjevanje, da argument prostega gibanja obdolženca znotraj EU ne more pomeniti avtomatičnega pripornega razloga, češ da bi to nasprotovalo ciljem in namenu prava EU. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da je obdolženčeva mobilnost znotraj EU samo ena izmed okoliščin, ki sta jo dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat upoštevala pri presoji nevarnosti obdolženčevega pobega, medtem ko zaključek sodišč o obstoju pripornega razloga temelji na medsebojni povezavi vseh že omenjenih okoliščin, ki zadevajo obdolženca. Zagovornik v postopku z zahtevo ne more uspeti niti z izpodbijanjem zaključka pravnomočnega sklepa, da bi člani hudodelske združbe obdolžencu lahko pomagali pri skrivanju in izogibanju predmetnemu kazenskemu postopku. Vložnik navaja, da gre v tem delu za špekulacijo sodišč brez opore v podatkih spisa, vendar s takšnimi navedbami po vsebini uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13.Vložnik nasprotuje nadalje presoji pravnomočnega sklepa glede ponovitvene nevarnosti. Meni, da teža kaznivega dejanja ne more zadostovati za subjektivno okoliščino pri utemeljevanju tega pripornega razloga. Navaja tudi, da sodišči v izpodbijanem sklepu samo ugibata o obdolženčevih finančnih motivih za izvrševanje kaznivih dejanj in da naj bi že dosedanji postopek nanj vplival dovolj preventivno, da ne bo izvrševal kaznivih dejanj.

14.Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s povzeto argumentacijo nasprotuje samo posameznim, ne pa vsem okoliščinam, ki sta jih dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat upoštevala pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ocena sodišč je oprta tako na objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obravnavano kaznivo dejanje (tj. na težo kaznivega dejanja, ki je bilo izvršeno v dobri organizaciji hudodelske združbe, premišljeno in usklajeno ter ob pričakovanju zaslužka), kot tudi na subjektivne okoliščine, ki zadevajo obdolženca (tj. da gre za poklicnega šoferja, ki se je na izvršitev kaznivega dejanja vnaprej pripravil in je bil v ta namen pripravljen priti celo iz Nemčije, kar kaže na njegovo odločenost in vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja, poleg tega pa gre za osebo, ki pozna in lahko pride v stik z osebami, ki organizirajo in izvajajo ilegalne prevoze, ter je glede na svoje premoženjsko stanje zainteresiran za pridobivanje zaslužka na ta način), kar vse v medsebojni povezavi tudi po oceni Vrhovnega sodišča utemeljuje priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201.člena ZKP.

Dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat se pri utemeljevanju pripornega razloga nista omejila samo na težo kaznivega dejanja, zato vložnikovo citiranje prakse ESČP s poudarkom, da lahko teža kaznivega dejanja za ponovitveno nevarnost zadostuje samo izjemoma (tj. v primeru alarmantnih okoliščin), nima pravno relevantnega pomena za razsojo. Z nadaljnjimi navedbami, da sodišči samo ugibata o obdolženčevih finančnih motivih za izvrševanje kaznivih dejanj, češ da v spisu ni nobenih evidenc o njegovih dolgovih, revščini ali drugih finančnih obveznostih, zagovornik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V polje uveljavljanja nedovoljenega razloga pa sodijo tudi zagovornikove trditve o tem, da obdolženec zaradi predmetnega kazenskega postopka ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, saj vložnik z njimi ne uveljavlja uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč ponuja svoj pogled na dejansko stanje obravnavane zadeve, ki se razlikuje od ugotovitev pravnomočnega sklepa.

Vložnik zatrjuje še, da pravnomočni sklep krši obdolženčevo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, ker na podlagi nedokazanih dejstev kaznovalno stigmatizira osebo z nizkimi dohodki in ker se opira na nedokazana (zgolj na ravni utemeljenega suma izkazana) dejstva. Takšno naziranje je zmotno, saj je Ustavno sodišče RS že presodilo, da je mogoče na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj sklepati tako iz okoliščin storitve (na ravni utemeljenega suma izkazanega) kaznivega dejanja, kot tudi iz okoliščin v sferi obdolženca, pri čemer je med slednje umestilo tudi obdolženčevo (slabo) premoženjsko stanje, a pri tem ni prepoznalo nobenega konflikta z ustavnimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

Glede neogibnosti pripora

Vrhovno sodišče zavrača nazadnje vložnikove očitke, ki se nanašajo na presojo neogibnosti oziroma sorazmernosti pripora. Razlogi pravnomočnega sklepa so v tem delu razumni (16. točka prvostopenjske v zvezi s 16. točko drugostopenjske obrazložitve), medtem ko vložnikovo nestrinjanje z vsebinsko presojo sodišč ne more biti razlog za uspešno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ali zatrjevanje kršitve 22. člena Ustave RS. Zagovornik pričakuje, da bi se moralo sodišče obrazloženo opredeliti do vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP, vendar je takšno stališče glede na ustaljeno sodno prakso zmotno ter v konkretnem primeru ne more utemeljiti kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe, saj je v razlogih pravnomočnega sklepa jasno prepoznavna presoja sodišč, da je pripor edini ukrep, s katerim se lahko zagotovita nemoten potek kazenskega postopka in varnost ljudi. Vložnik se nenazadnje moti tudi v navajanju, da je obdolženec v okviru mednarodnega pravnega sodelovanja neposredno dosegljiv slovenskim organom, saj je znano njegovo prebivališče v tujini. Mehanizmi sodelovanja med državami članicami EU namreč slovenskim sodiščem ne omogočajo, da obdolženca neposredno privedejo iz tujine, medtem ko je izdaja evropskega naloga za prijetje pogojena s predhodno odreditvijo pripora ter povezana s postopkom predaje, zato se tudi v tej luči pokaže kot razumna presoja izpodbijanega sklepa, da je pripor edini dovolj učinkovit ukrep, s katerim se lahko v okoliščinah obravnavane zadeve zagotovi nemoten potek kazenskega postopka ter zavaruje varnost ljudi.

C.

Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Če bo za obdolženca v zvezi z zavrnitvijo izrednega pravnega sredstva nastopila taksna obveznost, jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Primerjaj ureditev pridržanja po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol), ki posebej ureja kraj pridržanja (69. člen ZNPPol).

2Odločba Ustavnega sodišča RS Up-12/93 z dne 4. 7. 1996.

3Sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 1036/2012-479 z dne 2. 8. 2012, XI Ips 16541/2013-80 z dne 6. 5. 2013, XI Ips 29135/2014-50 z dne 5. 8. 2014, XI Ips 24167/2015-458 z dne 29. 7. 2015, XI Ips 6284/2017-126 z dne 16. 3. 2017 in številne druge.