Jedro

Za ugotovitev obstoja v pobot uveljavljene terjatve bi morala tožena stranka dokazati, da je škodo (v obliki znižanja zavarovalnega bonusa oz. zvišanja zavarovalne premije) utrpela zaradi tožnikovega namernega ravnanja ali zaradi njegove hude malomarnosti na delu ali v zvezi z delom. Tožnik je v pripravljalni vlogi res priznal, da je spornega dne v tujini povzročil prometno nesrečo. Vendar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je ob tem navedel, da je prometno nesrečo povzročil zaradi preutrujenosti. Tudi sicer je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je moral po nalogu tožene stranke voziti brez predpisanega počitka, da je po njenih navodilih večkrat manipuliral s tahografi ter da je pogosto vozil na tuje ime. Zato ne drži, da tožnik ni prerekal navedb tožene stranke glede obstoja svoje odškodninske odgovornosti, posledično je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni izpolnil svoje dolžnosti iz 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je bilo tožnikovo plačilo za delo sestavljeno iz osnovne plače in 9 % bruto prometa, pri čemer naj bi se iz teh 9 % pokrivale dnevnice in viški ur. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova dodatka za nadurno delo v skupnem znesku 11.373,05 EUR bruto oz. 8.636,93 EUR neto. Toženi stranki je naložilo, da mora od bruto zneska plačati davke in prispevke, od neto zneskov pa obračunati zakonske zamudne obresti. V presežku, tj. za zakonske zamudne obresti od mesečnih neto zneskov od 15. dne v mesecu za pretekli mesec v letih 2008 in 2009 do 8. 5. 2010, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I/1 izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova plačila škode, ki je bila povzročena s prometno nesrečo 25. 8. 2011, v znesku 8.636,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka sodbe). Terjatev tožene stranke je pobotalo z neto terjatvijo tožnika in tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za nadurno delo zavrnilo (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper točki I/2 in I/3 izreka navedene sodbe ter zoper odločitev v točki II izreka sodbe, da sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, pobotni ugovor tožene stranke pa zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz naslova odškodninske odgovornosti obstoji terjatev tožene stranke zoper njega in se v zvezi s tem sklicuje na določbo tretjega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, ali je škodo povzročil namenoma oz. iz hude malomarnosti ter da glede elektronskega sporočila A.A. ni ugotavljalo, ali so bili omenjeni rezervirani zneski tudi v resnici izplačani. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni prerekal obstoja v pobot uveljavljane terjatve. Izpostavlja, da je do prometne nesreče v Nemčiji prišlo zaradi njegove preutrujenosti. V postopku na prvi stopnji je navajal, da je po navodilih tožene stranke manipuliral s tahografi in da je pogosto vozil na tuje ime, za kar je predložil vrsto dokazov. Po njegovem mnenju zato ne more biti odgovoren za to, da ni upošteval predpisanih zakonskih počitkov. Navaja, da zapisnik o prometni nezgodi potrjuje njegove navedbe, da je vozil utrujen, saj je brez zaviranja trčil v obcestno tablo. Opozarja na določbo četrtega odstavka 147. člena OZ, po katerem pravica zahtevati povračilo škode od delavca zastara v roku šestih mesecev od dneva, ko je bila škoda izplačana. V pobot uveljavljana terjatev je zato zastarana, poleg tega tožena stranka zaradi obravnavane nezgode nikomur ni izplačala ničesar. Opozarja tudi na določbo prvega odstavka 314. člena OZ, v skladu s katero se lahko nek dolg pobota z zastarano terjatvijo le, če takrat, ko so stekli pogoji za pobot, terjatev še ni zastarala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper prvi in drugi odstavek točke I/1 izreka navedene sodbe ter zoper odločitev v točki II izreka sodbe, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožena stranka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Po njenem mnenju se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-215/14 z dne 11. 2. 2016. Navaja, da je Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 veljala le do 31. 12. 2009, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko se je tudi za obdobje po 1. 1. 2010 oprlo na njene določbe. Po tem datumu ni bilo pravne podlage za prisojo dodatka za nadurno delo v višini 30 %. Opozarja, da je v skladu z enajstim odstavkom 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih dokumentacijo iz osmega odstavka istega člena dolžna hraniti le dve leti. V zvezi s tem navaja, da je tožnik tahografe prvič omenil v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2014, torej več kot 2 leti po prenehanju delovnega razmerja. Sklicuje se na stališče, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v sodbi opr. št. I Cp 1919/2015. Navaja, da je sodišču prve stopnje predložila evidenco o izrabi delovnega časa za tožnika, listin, katerih predložitev je zahteval tožnik, pa ni bila dolžna hraniti trajno. Poleg tega so bile te listine uničene v poplavi. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se delavec s sporazumom ne more odpovedati plačilu za nadurno delo. Po njenem mnenju se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, saj se ta odločba nanaša na odpravnino in ne na nadurno delo. Vztraja pri stališču, da se je tožnik s podpisom sporazuma, ki po vsebini predstavlja izvensodno poravnavo, odpovedal vsem morebitnim terjatvam zoper njo, torej tudi plačilu za nadurno delo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje glede dokaznega bremena in vztraja, da tožniku iz naslova nadurnega dela ni dolžna plačati ničesar več. Po njenem mnenju bi tožnik moral dokazati, da je delal več ur, kot izhaja iz evidence o izrabi delovnega časa. Izpostavlja, da tožnikove navedbe, da je opravil "cca" oz. "povprečno" število nadur, ne predstavljajo ustrezne trditvene podlage, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je tožnik manipuliral s tahografi. Ob tem dodaja, da tožnik za svoje goljufivo ravnanje ne more zahtevati sodnega varstva, saj je ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Opozarja, da izpoved tožnika glede števila opravljenih nadur ne potrjuje njegovih navedb v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca za tahografe, s čimer je kršilo njeno pravico do izjave. Navaja, da je tožnikovo plačo obračunavala tako, da mu je poleg dogovorjene plače obračunala tudi 9 % prometa, kar je prikazovala kot dnevnice. Iz predloženih dokazil o dnevnicah izhaja, da znesek bistveno presega višino dnevnic, do katerih bi bil tožnik upravičen po zakonu ter da presežek krije morebitne nadure. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih ugovorov, je kršilo njeno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS), pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju po vsebini uveljavljata pritožbi.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornjaka v obdobju od 26. 6. 2006 do 27. 1. 2012, ko je delovno razmerje med strankama sporazumno prenehalo. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal plačilo nadur, ki jih je opravil v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2010. Navajal je, da je dnevno delal 11 ur, kar pomeni približno 15 nadur tedensko. Na ta način je izračunal mesečno število nadur, jih pomnožil s 130 % urno postavko in glede na to oblikoval svoj tožbeni zahtevek.

8. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 219/2016 z dne 2. 6. 2016 (v nadaljevanju: razveljavitveni sklep) je razveljavilo sodbo opr. št. Pd 78/2013 z dne 9. 12. 2015, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe pravila o dokaznem bremenu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da mora tožena stranka dokazati, da zahtevek ni utemeljen, saj je tožnik glede neizplačanih nadur postavil ustrezno trditveno podlago, v potrditev teh navedb pa je predložil svojo evidenco delovnih ur. V novem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, zoper katero se pritožujeta obe stranki.

O pritožbi tožnika:

9. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2014 zatrjevala, da ji je tožnik s povzročitvijo prometne nesreče v Nemčiji 25. 8. 2011 povzročil škodo v skupnem znesku 26.470,00 EUR, zato je terjatev za plačilo škode v tem znesku uveljavljala v pobot. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da pravno podlago za odločitev o obstoju te terjatve predstavlja 147. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, pravno podlago za odločitev o odškodninski odgovornosti delavca (tožnika) predstavlja določba prvega odstavka 182. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), v skladu s katero mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči na delu ali v zvezi z delom. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje tožnika, da je v terjatev tožene stranke glede na šestmesečni zastaralni rok iz četrtega odstavka 147. člena OZ zastarala. Vse odškodninske terjatve v zvezi z delovnim razmerjem (ne glede na to, ali odškodnino zahteva delavec ali delodajalec) namreč zastarajo v roku iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ1. Ker med strankama ni sporno, da je tožnik prometno nesrečo v Nemčiji povzročil 25. 8. 2011, tožena stranka pa je terjatev za plačilo škode v pobot uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2014 (torej pred potekom treh let od nesreče), ugovor zastaranja ni utemeljen.

10. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da v postopku na prvi stopnji ni storil ničesar, s čimer bi izpodbil trditve tožene stranke glede obstoja njegove odškodninske odgovornosti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi OZ): nastanek škode (toženi stranki), nedopustno ravnanje tožnika, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem tožnika ter krivda tožnika (naklep ali huda malomarnost).

11. Za ugotovitev obstoja v pobot uveljavljene terjatve bi morala torej tožena stranka dokazati, da je škodo (v obliki znižanja zavarovalnega bonusa oz. zvišanja zavarovalne premije) utrpela zaradi tožnikovega namernega ravnanja ali zaradi njegove hude malomarnosti na delu ali v zvezi z delom. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2014 (s katero je odgovoril na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 3. 4. 2014) res priznal, da je 25. 8. 2011 v Nemčiji povzročil prometno nesrečo. Vendar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je ob tem navedel, da je prometno nesrečo povzročil zaradi preutrujenosti. Tudi sicer je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je moral po nalogu tožene stranke voziti brez predpisanega počitka, da je po njenih navodilih večkrat manipuliral s tahografi ter da je pogosto vozil na tuje ime. Glede na navedeno ne drži, da tožnik ni prerekal navedb tožene stranke glede obstoja svoje odškodninske odgovornosti, posledično pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni izpolnil svoje dolžnosti iz 212. člena ZPP2. Sodišče prve stopnje je zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP3, ki jo tožnik smiselno uveljavlja v pritožbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožnika, je tako vsaj preuranjen, saj izpodbijana sodba nima ugotovitev o tem, s kakšno obliko krivde je tožnik povzročil prometno nesrečo v Nemčiji.

12. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da elektronsko sporočilo A.A. z dne 11. 6. 2012 (B3) ne dokazuje obsega škode v višini 26.470,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišča prve stopnje. Iz tega elektronskega sporočila namreč izhaja, da gre le za informativni izračun malusa na osnovi rezerviranih sredstev, pri čemer na dan 8. 5. 2012, ko je bil izračun pripravljen, iz rezerviranih sredstev zaradi škodnega dogodka še ni bilo izvedeno nobeno izplačilo. Elektronsko sporočilo A.A. torej ne potrjuje navedb tožene stranke, da je zaradi škodnega dogodka plačala višjo premijo za zavarovanje tovornega vozila, zato je pritožba tožnika tudi v tem delu utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

13. Sodišče prve stopnje glede dokaznega bremena ni zavzelo zmotnega materialnopravnega stališča, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da mora tožena stranka v tem sporu dokazati, da je tožniku izplačala vse, kar mu pripada. Tožnik je namreč v postopku na prvi stopnji glede neizplačanih nadur postavil ustrezno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, v potrditev teh navedb pa je pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu tudi navedlo, da je treba dejstvo, da je bila dokumentacija, pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, uničena v poplavi, šteti v škodo tožene stranke in ne tožnika. Zaradi ugotovljenega uničenja te dokumentacije namreč dokazno breme za to, koliko nadur mu tožena stranka ni izplačala, ni prešlo na tožnika. Vse nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma z dne 16. 2. 2012 veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se namreč stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), nanaša na obravnavani individualni delovni spor. Poleg tega iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato v nobenem primeru ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu sporazuma vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, bi nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v sklepih opr. št. Pdp 582/2015 z dne 21. 1. 2016, opr. št. Pdp 995/2016 z dne 16. 2. 2017 in opr. št. Pdp 1080/2016 z dne 9. 3. 2017 ter v odločbi opr. št. Pdp 503/2016 z dne 3. 11. 2016, ki se nanašajo na podoben individualni delovni spor in na isto toženo stranko.

15. Glede pritožbenih navedb v zvezi z višino dodatka za nadurno delo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (KPOP; Ur. l. RS, št. 73/2008 in nadalj.), ki je v relevantnem obdobju zavezovala toženo stranko4, v prvem odstavku 39. člena določala, da delavcu za nadurno delo pripada dodatek v višini 30 %. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da za priznanje dodatka za nadurno delo v tej višini v obdobju od 31. 12. 2009 dalje ni bilo pravne podlage.

16. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave. V postopku na prvi stopnji je namreč zatrjevala, da je bilo tožnikovo plačilo za delo sestavljeno iz osnovne plače in 9 % bruto prometa, pri čemer naj bi se iz teh 9 % pokrivale dnevnice in viški ur. Sodišče prve stopnje pa se do teh navedb ni opredelilo, čeprav po prepričanju pritožbenega sodišča niso pravno nepomembne ali očitno neutemeljene. V tem delu je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka smiselno uveljavlja v pritožbi.

17. Zaradi ugotovljene relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, tj. ob upoštevanju zgoraj zavzetih stališč pritožbenega sodišča navesti razloge za obstoj odškodninske odgovornosti tožnika ter se opredeliti do navedb tožene stranke glede izplačanih zneskov iz naslova dnevnic. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da mora tožena stranka dokazati, kolikšen del od 9 % bruto prometa je odpadel na dnevnice, kolikšen del pa na plačilo viška ur oziroma nadur (od katerih je bila tožena stranka dolžna plačati predpisane davke in prispevke). Če bo to potrebno, naj izvede dokaz s postavitvijo izvedenca za tahografe, kot je to predlagala tožena stranka, v nasprotnem primeru pa naj svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga obrazloži tako, da bo mogoč pritožbeni preizkus sprejete odločitve. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, naj se opredeli do pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnikova izpoved glede števila dnevno opravljenih nadur (glej drugi odstavek na 3. strani zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 9. 12. 2015 na list. št. 182 v spisu) ni skladna z njegovimi trditvami v zvezi s tem.

18. Ker po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podanih razlogov, ki bi kazali na pristranskost sojenja, tožnik v pritožbi pritožbenemu sodišču neutemeljeno predlaga, naj na podlagi določbe 356. člena ZPP zadevo dodeli v obravnavo drugemu sodniku.

19. Glede na sprejeto odločitev na pritožbeni stopnji ostale pritožbene navedbe strank niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o stroških tega individualnega delovnega spora je odvisna od uspeha strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi točko II izreka izpodbijane sodbe.

21. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek). V vsakem primeru odškodninska terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek). 2 Ta določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. 3 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje glede obstoja odškodninske odgovornosti tožnika izpeljalo posledico, ki jo za neaktivnost stranke določa drugi odstavek 214. člena ZPP, tj. da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. 4 KPOP v prvem odstavku 2. člena določa, da velja za delodajalce, ki opravljajo obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/08), in za druge delodajalce, ki so člani stranke KPOP. Navedena Uredba v 4. členu določa, da je dejavnost cestnega tovornega prometa (šifra 49.410), ki je glavna dejavnost tožene stranke, obrti podobna dejavnost, zato zanjo velja KPOP.