Jedro

Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu vodje službe za strategijo in upravljanje strateških projektov. To delovno mesto je bilo na podlagi sprejetega pravilnika o novi sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest ukinjeno, vsebina dela pa deloma ukinjena, deloma pa prenesena na druga delovna mesta. Zato je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, kar je utemeljen poslovni razlog za redno odpove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: 1. za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi s št. ... z dne 23. 9. 2013, ki jo je tožniku izdala tožena stranka; 2. za ugotovitev, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 10. 1. 2014 nezakonito prenehalo in mu je trajalo še do 28. 2. 2014, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 11. 1. 2014 do 28. 2. 2014 priznati vse pravice iz dela in po delu, ga za ta čas prijaviti v zavarovanje in mu izplačati pripadajoče plače, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal na delovnem mestu vodje službe za strategijo in opravljanje strateških projektov, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 9. 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim zavodom ZPIZ ter zdravstvenega zavarovanja ter odvodov ustreznih davkov in mu priznati pravico do sorazmernega dela regresa za redni letni dopust in pravico do dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter dodatnega nezgodnega zavarovanja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe; 3. da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 82.054,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov absolutne (po vsebini tudi relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je na naroku dne 18. 3. 2014, ki je bil že drugi narok za glavno obravnavo, dovolilo, da tožena stranka dostavi listine, s katerimi je dokazovala obstoj pooblastila tajnika tožene stranke A.A. za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje dokaza ni pridobilo po uradni dolžnosti, temveč na predlog tožene stranke, zato 34. ZDSS ne more biti pravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da listin pomotoma ni predložila prej in da je zaslišana priča tajnik banke v izpovedbi navajal številko in datum sklepa zgolj po pomoti. Tožena stranka bi to okoliščino lahko ugotovila prej, saj je bil narok z dne 20. 2. 2014 preložen tudi zaradi tega, da tožena stranka predloži sklep, s katerim so bila dana pooblastila tajniku banke. Tožena stranka je pomoto začela zatrjevati šele na opozorilo tožnika na naroku dne 18. 3. 2014, s pripravljalno vlogo pa je predložila listine, ki so bile, po prepričanju tožnika, prirejene za potrebe tega postopka. Predlog z dne 20. 9. 2013 nima pripisane zaporedne številke za odhodno pošto predlagatelja, ampak samo „...-“, kar ni običajno, zato tožnik dvomi v verodostojnost predloženih listin, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tudi o teh navedbah tožnika se sodišče prve stopnje ni izreklo, zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za razrešitev tožnika kot vodje službe po določbah statusnega gospodarskega prava, temveč za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbah ZDR-1. Tožnik je prepričan, da je bil njegov status drugače urejen, ker je imel podpisano pogodbo o zaposlitvi, ki je imela podlago v 72. členu takrat veljavnega ZDR. Tožena stranka je bila zato dolžna upoštevati tudi določila sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki ima glede pravic v primeru razrešitve določene specifike. Tožena stranka določil sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala in tožniku ni ponudila možnosti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bila to njena obveznost glede na pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je popolnoma zanemarilo določila sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavani odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno navedla in obrazložila razlog za odpoved ter ga dokazala z listinskimi dokazi, pri tem pa se sklicuje tudi na obrazložitev predloga za odločanje z dne 24. 9. 2013. V tej zvezi tožnik navaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi datirana z dnem 23. 9. 2013 in torej listina, ki je bila sestavljena kasneje, ne more biti podlaga za odpoved. Tudi to listino pa je tožena stranka predložila šele z vlogo z dne 20. 3. 2014, torej šele po drugem naroku za glavno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere tožnik opozarja v pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2010 na delovnem mestu vodje službe za strategijo in upravljanje strateških projektov. Navedeno delovno mesto je bilo na podlagi sprejetega pravilnika o novi sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest z dnem 1. 10. 2013 ukinjeno, vsebina dela pa deloma ukinjena, deloma pa prenesena na druga delovna mesta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljen in da so podani tudi drugi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah 83., 87. in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Ugotovilo je, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in obliki redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje po vsebini očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), in sicer določbe 286. člena ZPP. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati listinskih dokazil, s katerimi je tožena stranka poskušala dokazati obstoj pooblastila tajnika tožene stranke A.A. za podpis redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj naj bi bile sodišču prve stopnje predložene prepozno. Navaja, da bi tožena stranka lahko pravočasno predložila ustrezne listine oz. pravočasno ugotovila, da je predložila napačne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 2. 2014 opozoril na spornost podpisa tožene stranke na podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Na tem naroku je priča A.A., ko je bil zaslišan, izpovedal, da je imel pooblastilo za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa se je izrecno skliceval na sklep tožene stranke, št. ... z dne 24. 9. 2013. Po tem, ko je sodišče prve stopnje na izrecni tožnikov predlog za dostavo sklepa, št. ... z dne 24. 9. 2013, toženi stranki pravilno naložilo, da v roku 8 dni dostavi zahtevani sklep, je tožena stranka dostavila predlog za odločanje uprave tožene stranke, št. ... z dne 24. 9. 2013, skupaj s sklepom uprave (B6). Tožnik je nato toženo stranko na drugem naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2014 opozoril na neustreznost predloženega predloga, ki naj bi ga uprava potrdila dne 24. 9. 2013 (nanašal se je na pooblastilo tajnika banke za podpis sporazumnega prenehanja delovnega razmerja oziroma za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za druge delavce tožene stranke). Tožena stranka je zato v spis vložila še predlog za odločanje uprave tožene stranke, št. 3659 z dne 18. 9. 2013 (B9) in št. ... z dne 20. 9. 2013 (B10), pri čemer iz slednjega izhaja pooblastilo tajniku banke A.A. za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ta sklep je bil sprejet na seji uprave tožene stranke dne 23. 9. 2013, kar izhaja iz priloge B10. Sodišče prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča pravilno na tretjem naroku za glavno obravnavo dne 4. 4. 2014 po uradni dolžnosti dovolilo navedena dokaza (B9 in B10). Določba 286. člena ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi dokaze (prvi odstavek), kasneje to lahko stori le, če jih brez svoje krivde ni mogla predlagati že na prvem naroku (četrti odstavek). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so podane okoliščine, ki izkazujejo nekrivdo tožene stranke za predložitev ustreznih listin (B9 in B10) šele po drugem naroku za glavno obravnavo, in sicer zaradi dejstva, da je zaslišana priča A.A. v svoji izpovedbi izrecno omenila napačen predlog za odločanje uprave, št. ... z dne 24. 9. 2013, dejstva, da je pooblaščenec tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 2. 2014 navedeni predlog predlagal kot dokaz, ki naj ga sodišče prve stopnje pridobi od tožene stranke, ter dejstva, da je senat nato sprejel odločitev, da bo navedeno listino pridobil od tožene stranke (list. št. 44). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno po uradni dolžnosti dopustilo dokaz s temi, naknadno pridobljenimi, listinami.

V zvezi s pooblastilom za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku slednji v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja še, da je imela pooblastilo za odločanje in zastopanje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika direktorica Sektorja za razvoj organizacije in kadrov, ne pa tajnik tožene stranke A.A.. Ker slednje ne vpliva na obstoj in zakonitost pooblastila za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podpisala pooblaščena oseba. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih izpostavlja okoliščine, zaradi katerih tožnik dvomi v verodostojnost predloženih listin (B9 in B10). Navaja, da predlog za odločanje uprave tožene stranke, št. ... z dne 20. 9. 2013, nima ustrezne številke („...“). Glede na to, da ima navedena listina lastnoročne podpise pristojnih oseb, datum in je navedena tudi številka prejema listine (...), ni razloga za dvom v njeno verodostojnost. Tudi sicer bi moral tožnik, ki nosi dokazno breme, predlagati dokaze, s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti neverodostojnost listine in je zato ne bi bilo mogoče upoštevati, česar pa tožnik ni storil. Pomanjkljiva navedba interne številke listine sama po sebi še ne opravičuje dvoma v njeno verodostojnost. Nadalje tožnik navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 72. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi tožnika s toženo stranko urejal pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami in prokuristi, in določbo 30. člena sklenjene pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki v prvem odstavku določa, da je možno v primeru statusnih, organizacijskih in drugih pomembnejših sprememb, ki nastanejo v poslovanju banke, razrešiti vodjo na obstoječem delovnem mestu, v tem primeru pa ima glede na četrti odstavek pravico do razporeditve na drugo delovno mesto v banki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo za primer, ki ga je urejal 30. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi, temveč za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Tožnik je v primeru razrešitve zaradi statusnih, organizacijskih ali drugih pomembnejših sprememb v poslovanju banke res imel pravico do razporeditve na drugo delovno mesto, vendar v konkretnem primeru ni šlo za takšno situacijo. Tožena stranka namreč tožnika ni razrešila, pač pa je zaradi obstoja poslovnega razloga redno odpovedala njegovo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, tudi v zvezi z odločitvijo o navedenem dejanskem in pravnem vprašanju.

Prav tako so neutemeljene povsem napačne navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavani odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno navedla in obrazložila odpovedni razlog ter ga dokazala z listinskimi dokazi. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako izrecno izhaja, da je bil zaradi optimizacije in racionalizacije delovnih postopkov in stroškov poslovanja ter s ciljem večje učinkovitosti v mesecu aprilu 2013 sprejet sklep o novi organizaciji banke ter načrtu aktivnosti. Posledično je bila ukinjena Služba za strategijo in upravljanje strateških projektov in s 1. 10. 2013 s spremenjeno sistemizacijo ukinjeno delovno mesto vodje te službe, na katerem je delal tožnik. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika še izhaja, da se bo del vsebine dela s področja ukinjene službe prenesel k vsebini dela Uprave banke, del se bo opravljal v Sektorju strateškega marketinga, določena vsebina pa bo ukinjena, saj njeno izvajanje v novi organiziranosti banke ni predvideno. V zvezi s sklicevanjem tožnika na obrazložitev predloga za odločanje z dne 24. 9. 2013, ki naj bi bil sestavljen po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je irelevantno, saj se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi drugih delavcev pri toženi stranki (S.S., M.M., N.N., O.O. in P.P.).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).