Jedro

Pogodba je avtonomno pravo pogodbenih strank, zato jo je treba uporabiti kot pravo in njeno vsebino, potem ko je ugotovljena, razlagati s pravili in razlago materialnega prava. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pogodbeni namen pravdnih strank, ki ni v skupnem prevzemu poslovnega uspeha prodaje stroja. Zato ponujena razlaga tožene stranke, da zapisa v pogodbi o pogojih plačila (prevzem stroja), ni treba vezati le na prevzem stroja, pač pa tudi na plačilo le-tega toženi stranki, ni sprejemljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeča pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. 1 Ig 2004/00442 z dne 29. 12. 2004 v 1. in 3. točki izreka ter toženi stranki naložilo v plačilo še 2.453,90 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi pravilno sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo obrambne trditve tožene stranke proti plačilu vtoževane terjatve, s katerimi je le ta v Pogodbi o izvajanju del (B2) dogovorjeno obveznost plačati tožeči stranki kot izvajalcu del (4. člen pogodbe), poskušala ovreči z navedbami, da tožeča stranka sama nosi rizik poslovnega neuspeha zaradi neplačila končnega kupca, ker terjatev izvira iz skupnega projekta treh podjetij. Pri takšnem stališču vztraja pritožnica tudi v pritožbi. Pri tem je pri presoji njenih trditev po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da niti ne zatrjuje obstoja dogovora s tožečo stranko o njenem deležu pri eventualnem uspehu niti doseženega dogovora o prevalitvi rizikov poslovnega neuspeha s končnim kupcem, pač pa želi takšno pravno posledico izvesti iz dejstva, da naj bi šlo za skupni projekt treh pogodbenih strank, ki naj bi morale biti po njenem stališču v razmerju do posledic neplačila končnega naročnika v enakopravnem položaju. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in argumentirano zavrnilo stališče tožene stranke z zaključkom, da ni zadostila dokaznemu bremenu za ugotovitev dejstev, iz katerih bi takšna zatrjevana pravna posledica izhajala. Ugotovilo je, da je tožena stranka sklenila kot naročnik Pogodbo o izvajanju del s tožečo stranko in Pogodbo o izvajanju del z A.A. d.o.o., iz česar je sklepalo, da je v obeh primerih tožena stranka nastopala kot naročnik del za proizvod končnega kupca, s katerim je bila sama v pogodbenem razmerju. V tem smislu je razložilo tudi zapis v pogodbi med tožečo in toženo stranko o tem, da je izvajanje pogodbe vezano na pogodbo med B.B. in firmo C.C.. Kakšna pa je vsebina pogodbenega razmerja tožene stranke s končnim kupcem ni ugotavljalo, ker ga tožena stranka v bistvenih elementih ni niti zatrjevala niti ni sodišču predložila na vpogled pogodb z njim. Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno opredelilo sporno Pogodbo o izvajanju del (B2) kot podjemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala toženi stranki kot naročniku opraviti prevzeta dela, tožena stranka pa se je zavezala delo plačati (619 do 648. člen OZ). S tem pa se izkaže, da pritožnica neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je tožeča stranka prevzela tudi rizik neplačila končnega proizvoda za sorazmerni del svoje terjatve.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tudi popolno in razumljivo zavrnilo stališče tožene stranke glede nezapadlosti plačila. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je s tožečo stranko dogovorila plačilo pod (odložnim) pogojem, torej rok plačila, ki je vezan na plačilo končnega naročnika. Pri tem neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da obveznost plačila nastane po pregledu in prevzemu izvršenega dela. Ravno takšna določba namreč izhaja iz zapisa 4. člena Pogodbe o izvajanju del "70% ob prevzemu stroja s strani C.C.". Pogodba je avtonomno pravo pogodbenih strank, zato jo je treba uporabiti kot pravo, in njeno vsebino, potem ko je ugotovljena, razlagati s pravili in razlago materialnega prava. Kot je obrazloženo že zgoraj, je glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da je pravilno ugotovilo pogodbeni namen pravdnih strank, ki ni v skupnem prevzemu rizika poslovnega uspeha prodaje brusilnega stroja za brušenje smuči, zato ponujena razlaga tožene stranke, da zapisa o pogojih plačila ni treba vezati na prevzem stroja, pač pa na plačilo le tega toženi stranki, ni sprejemljiva. Le če bi bil skupni namen pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe tak, kot ga zatrjuje tožena stranka, torej v skupnem riziku in ne tak, kot ga je zatrjevala tožeča stranka in kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bilo možno v konkretnem primeru razlagati določila o plačilu v smislu odložnega pogoja, sicer pa toženčeva ponujena razlaga tudi po oceni pritožbenega sodišča z vidika pravilne uporabe materialnega prava ni pravilna. V konkretnem primeru izvršitev posla, ki ga je bila tožeča stranka dolžna opraviti in prevzem stroja s strani končnega naročnika, tožečo stranko upravičuje, da zahteva plačilo od pogodbene stranke, skupaj z zamudnimi obrestmi od zapadlosti izstavljenih računov. Pri tem ravnanju sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati potrebnih ravnanj tožeče stranke kot gospodarskega subjekta, zato tudi ne poslovnih običajev, uzanc in prakse, zato dokazov v to smer tudi ni bilo dolžno izvajati. Glede na navedeno pritožbeni očitek neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ki naj bi izpovedal o dosedanji poslovni praksi in dogovoru med pravdnima strankama, ni utemeljen. Prav tako pa tudi ne pritožbeni očitek neutemeljene zavrnitve dokaza z zaslišanjem predstavnika A.A. d.o.o. o dogovoru z njim, da je plačilo del, ki jih je on opravil, vezano na plačilo končnega kupca, saj se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pogodbeno razmerje, ki ga je imel naročnik z A.A. d.o.o., za odločitev ni pomembno.

Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in popolno ugotovilo dejansko stanje, ni pa tudi storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroške tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa je pritožbeno sodišče ocenilo za nepotrebne, ker z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve, v njem pa tudi neutemeljeno uveljavlja prekluzijo trditev in dokazov, saj je bil v zadevi opravljen prvi narok za glavno obravnavo 15. 12. 2008 in ne 19. 12. 2007, na katerega tožena stranka ni bila pravilno vabljena (1. odstavek 155. člena ZPP).