Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so bile dolžnikove navedbe v delu, ki se nanaša na zmanjšanje plačila preživnine za že plačan znesek, pomanjkljive in presplošne. Zato ne omogočajo zaključka, da bi plačan znesek predstavljal plačilo neplačanih oziroma premalo plačanih zneskov preživnin, ki se na podlagi upnikovega predloga terjajo v predmetnem izvršilnem postopku. Kot je dolžniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral dolžnik v ugovoru bolj konkretno obrazložiti plačilo katerih preživnin predstavlja plačani znesek ali pa vsaj trditi, da plačani znesek predstavlja plačilo katere izmed preživnin, ki jih je v predlogu za izvršbo natančno specificiral upnik. Zgolj z zatrjevanjem, da je zaradi navedenega plačila nujno zmanjšati znesek, za katerega je bila dovoljena izvršba, pa dolžnik standardu obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 53. člena ZIZ) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik nosi sam svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor dolžnika (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnik krije sam svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo dolžnik po pooblaščencu. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in njegovemu ugovoru ugodi ter razveljavi sklep o izvršbi z dne 12. 7. 2022 in vsa opravljena izvršilna dejanja ter predlog za izvršbo v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma še podredno, da pritožbi ugodi in sklep o izvršbi spremeni tako, da upošteva že plačani znesek preživnine, v vseh primerih pa upniku naloži plačilo dolžnikovih stroškov postopka v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor zaradi neobstoječe upnikove terjatve, saj sta se dolžnik in upnikova zakonita zastopnica kljub obstoju izvršilnega naslova kasneje sporazumno dogovorila znesek preživnine na znesek 175 EUR. Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da dogovor (v njegov obstoj ni dvomilo) ni upošteven, ker ni bil sklenjen pred sodiščem in izvršilni naslov zato ni bil spremenjen. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo upoštevati causo veljavno in zakonito sklenjenega dogovora, ki se kaže v dogovoru glede načina in višine plačila sodne ugotovljene terjatve, zaradi česar dogovora ni moč presojati samostojno in ga zanemariti. Odločitev sodišča prve stopnje je zato protispisna, sodišče prve stopnje nepravilno vztraja pri načelu formalne legalitete, saj lahko stranki veljavno skleneta drugačen dogovor. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2525/2014 z dne 26. 11. 2014. Dodaja še, da je sklenjen izvensodni dogovor zakonit, saj dogovorjena preživnina ustreza otrokovim koristim, dolžnik pa je poleg plačevanja preživnine tudi skrbel za upnika, ko je bil pri njem in prispeval polovico šolskih potrebščin. Upnikova zakonita zastopnica vse do tega postopka tudi nikoli po izdaji sodbe o določitvi preživnine ni zahtevala višjega zneska preživnine in gre sedaj za njeno zlorabo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo že plačanega zneska 437,50 EUR preživnine, iz priloženega sporazuma sta razvidna temelj plačila in njegova višina.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je iz sporazuma, ki ga je predložil dolžnik, razvidno, da ne gre za sporazum, ampak zgolj za izjavo o prejemu zneska gotovine in skuša dolžnik sodišče neutemeljeno prepričati, da sta upnikova zakonita zastopnica in dolžnik sklenila sporazum, s katerim naj bi določila drugačen znesek preživnine, kot je bil določen s sodbo z dne 18. 9. 2019 (ki je predstavlja izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku), vendar pa za to ne ponudi nobenega ustreznega dokaza. Če bi med njima resnično prišlo do dogovora o drugačni višini preživnine, bi takšen dogovor najprej sklenila pred pristojnim skrbstvenim organom ter ga nato potrdila na sodišču. Žaljive in neutemeljene so dolžnikove navedbe o zlorabi upnikove zakonite zastopnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Protispisne so pritožbene navedbe, da je dolžnik ugovor podal iz razloga neobstoječe upnikove terjatve, ker sta dolžnik in upnikova zakonita zastopnica kljub obstoju izvršilnega naslova kasneje dogovorila znesek preživnine sporazumno na znesek 175 EUR, ki po njegovem ustreza otrokovim koristim. Iz dolžnikovega ugovora, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, je namreč razvidno, da je uveljavljal, da sta tak dogovor sklenila že pred izdano sodno odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku. Dolžnik je v ugovoru tako navedel, da je med njim in upnikovo zakonito zastopnico obstajal konsenz plačevanja prej dogovorjene višine preživnine, čeprav je sodišču dolžniku naložilo plačilo preživnine v znesku 250 EUR. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik s temi navedbami ni zatrjeval nobenega pravno relevantnega dejstva, zaradi katerega bi sodišče lahko štelo njegov ugovor za obrazložen (53. člen ZIZ) in je njegov ugovor v tem delu pravilno štelo kot neobrazložen. Ugovor zoper sklep o izvršbi je po prvem odstavku 55. člena ZIZ namreč mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ pa je tak razlog podan, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o sporazumno dogovorjenem plačevanju preživnine v znesku 175 EUR, ki po njegovem tudi ustreza otrokovim koristim, in v zvezi s tem sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2525/2014. Očitka o protispisnosti izpodbijanega sklepa pa zaradi njegove pavšalnosti in konkretiziranosti niti ni mogoče preizkusiti. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dvomilo v sam obstoj ustnega sporazuma med njim in upnikovo zakonito zastopnico. Sodišče prve stopnje je dolžnikove trditve glede ustnega sporazuma zavrnilo že iz razloga, ker jih jih je štelo kot pravno nepomembne in se s samim obstojem ustnega sporazuma niti ni ukvarjalo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje).

6. Ne drži pritožbeni očitek o napačni odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru v delu, ki se nanaša na zmanjšanje plačila preživnine za že plačan znesek 437,50 EUR. Sodišče prve stopnje res ni dvomilo v obstoj 5. 6. 2020 (pisno) sklenjenega sporazuma o plačilu in prejemu preživnine za upnika v znesku 437,50 EUR (glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje), je pa dolžnikove ugovorne trditve v zvezi s tem ocenilo kot neobrazložene. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so bile dolžnikove navedbe v tem delu pomanjkljive in presplošne, zato ne omogočajo zaključka, da bi 5. 6. 2020 plačan znesek predstavljal plačilo neplačanih oziroma premalo plačanih zneskov preživnin, ki se na podlagi upnikovega predloga terjajo v predmetnem izvršilnem postopku. Kot je dolžniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral dolžnik v ugovoru bolj konkretno obrazložiti plačilo katerih preživnin predstavlja 5. 6. 2020 plačani znesek ali pa vsaj trditi, da plačani znesek predstavlja plačilo katere izmed preživnin, ki jih je v predlogu za izvršbo natančno specificiral upnik. Zgolj z zatrjevanjem, da je zaradi navedenega plačila nujno zmanjšati znesek, za katerega je bila dovoljena izvršba, pa dolžnik standardu obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 53. člena ZIZ) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil. 7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker mu ti niso bili neutemeljeno povzročeni, saj s pritožbo ni bil uspešen (šesti odstavek 38. člena ZIZ).