Jedro

Vračilo davka je mogoče šele po ugotovitvi pravnomočnosti odločbe, s katero je ugotovljeno preplačilo davka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 7. 2002. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada B. z dne 27. 5. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil njeno zahtevo za vračilo prisilno izterjanega davčnega dolga in pripadajočih zamudnih obresti. 2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov v izdanih upravnih aktih in dodaja, da odprava odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek stranki še ne daje pravice do vrnitve preveč plačanega zneska, ter da obveznost davčnega organa po 95. členu ZDavP nastane z dnem pravnomočnosti odločbe o odmeri davčne obveznosti. Glede zastaranja pravice uveljavljati vračilo preplačanega davka pa navaja, da le-to ne more začeti teči pred nastopom z zakonom predpisanih pogojev za nastanek obveznosti do vračila. 3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na 95. člen ZDavP, saj je vsebina omenjene določbe le v tem, da davčna obveznost zavezanca ne more biti višja od obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo. Svojo razlago utemeljuje s sklicevanjem na tretji odstavek 96. člena ZDavP, ki določa, da pravica zavezanca do vračila plačanega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave, ki jih ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih po poteku leta, v katerem jih je plačal. Meni, da bi odločitev morala temeljiti na določbi 269. člena ZUP (1986). Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se ugodi zahtevi tožeče stranke za vrnitev izterjanega davka oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške postopka. 4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen. 5. Revizija ni utemeljena. 6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča revizijske navedbe tožeče stranke niso utemeljene. Glede na določbo petega odstavka 1. člena ZDavP, ki določa, da se ZUP uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP drugače urejena, so za rešitev obravnavane zadeve relevantne določbe ZDavP, ki na specialen način urejajo vračilo davka. Prvi odstavek 95. člena ZDavP določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če zakon ne določa drugače. Po presoji Vrhovnega sodišča to pomeni, da mora biti odločba, s katero se ugotovi preplačilo davka, pravnomočna. Ker je bila v obravnavanem primeru odločba odpravljena in vrnjena prvostopnemu davčnemu organu v nov postopek, ta ni postala (materialno) pravnomočna, zaradi česar niso bili izpolnjeni pogoji za vračilo davka. Pogoji za vračilo davka bodo nastopili šele, če bo v ponovnem postopku davek odmerjen nižje kot je bil prvotno odmerjen in izterjan oziroma prostovoljno plačan. Šele takrat bo o zadevi (pravnomočno) odločeno in bo obstajala podlaga za vračilo preveč plačanega davka. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi X Ips 583/2006 z dne 26. 3. 2009. 9. Tožeča stranka pa tudi na podlagi določb ZUP (1986) ne bi bila upravičena do vračila davka. V 288. členu ZUP (1986) je določeno, da če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena (269. člen ZUP 1986) ali spremenjena, ima zavezanec pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo odvzeto oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba III Ips 49/2005 z dne 13. 6. 2006) je to določbo mogoče uporabiti le, če je bila odločba odpravljena (brez vrnitve v nov postopek), ne pa tudi takrat, ko je odločba odpravljena in zadeva vrnjena upravnemu organu prve stopnje v nov postopek. 10. Vrhovno sodišče še dodaja, da odprava odločbe brez vrnitve zadeve v ponovni postopek (prvi odstavek 269. člena ZUP 1986) učinkuje drugače kot njena odprava z vrnitvijo v nov postopek (drugi odstavek 242. člena ZUP 1986). V prvem primeru je upravni organ dolžan odvzeto vrniti, saj izterjana oziroma prostovoljno plačana obveznost ne bo ponovno odmerjena. Kadar pa je odmera vrnjena v nov postopek, niso podani pogoji za vračilo obveznosti, ki je bila prisilno izterjana ali prostovoljno izpolnjena. 11. Tudi glede ugovora zastaranja Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje. V primerih kot je obravnavani, ko zavezanec potrebuje pravnomočno odmerno odločbo, da davka ni dolžan plačati, namreč zastaranje pravice do vračila preplačanega davka ne more začeti teči pred pravnomočnostjo odmerne odločbe. 12. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo. 13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bila revizija tožeče stranke zavrnjena kot neutemeljena na podlagi 92. člena ZUS-1. 14. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).