Jedro

Polica o življenjskem zavarovanju in pogodba o vezavi sredstev sama po sebi nista ustrezni garanciji.

Pri izpodbijanju prodajne pogodbe za stanovanje zaradi kršitve predkupne pravice je potrebno položiti pri sodišču znesek zapadlega dela kupnine ali ustrezno garancijo za plačilo kupnine v roku za vložitev tožbe. Kasnejši polog ali predložitev garancije sta prepozna in s tem neupoštevna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrglo tožničino tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe med tožencema z dne 9.10.2002 v delu glede dveh stanovanj v hiši v Ljubljani in prvotoženkino sklenitev prodajne pogodbe s tožnico za obe stanovanji za kupnino 6,657.953 SIT in 3,473.933 SIT. Razlog za zavrženje tožbe je bila neizpolnjena procesna predpostavka iz četrtega odstavka 20. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91-I do 1/2000). Tožnica v roku za vložitev tožbe zaradi kršitve predkupne pravice namreč pri sodišču ni položila kupnine oziroma ustrezne garancije za plačilo kupnine.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo. Strinjalo se je, da listini, na kateri se je sklicevala tožnica v tožbi, nista predstavljali ustrezne garancije za plačilo kupnine, nove garancije, na katere se tožnica sklicuje, pa so neupoštevne.

Proti drugostopenjskemu sklepu je tožnica vložila revizijo. Ne strinja se s sklepoma obeh sodišč in se sklicuje na ustreznejše novo zavarovanje kot dodatno zaradi spremenjenih okoliščin, ker so v tožbi navedene garancije prenehale veljati. Uveljavlja tudi kršitev 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS št. 73/2007).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v svojem prejšnjem sklepu (opr. št. II Ips 509/2005) razveljavilo prejšnja sklepa sodišč druge in prve stopnje, ker se je tožeča stranka v tožbi sklicevala na garancijo za plačilo kupnine in je v tožbi predlagala dokaze (polico in izjavo o življenjskem zavarovanju ter pogodbo o vezavi sredstev), ki pa jih sodišču ni predložila, sodišče pa predložitve teh dokazov ni zahtevalo.

Po četrtem odstavku 20. člena SZ (ki je veljal v času vložitve tožbe) je moral tožnik v roku za vložitev tožbe zaradi kršitve predkupne pravice položiti pri sodišču do dneva vložitve tožbe zapadle zneske kupnine ali garancijo za te zneske. V navedenem roku, ki se je iztekel v marcu 2003, se je tožnica sklicevala samo na polico in izjavo o življenjskem zavarovanju ter na pogodbo o vezavi sredstev. V zvezi s temi navedbami je naknadno predložila pogodbo o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi z dne 10.4.2001 in izpis police o pokojninskem zavarovanju z začetkom zavarovanja leta 1996 ter izpis police o življenjskem zavarovanju z začetkom zavarovanja leta 1998. Ostale listine, ki naj bi pomenile oziroma dokazovale garancijo za plačilo kupnine, izvirajo in se nanašajo na obdobje po vložitvi tožbe. Nobena od navedenih listin ne izkazuje obstoja ustrezne garancije v času vložitve tožbe oziroma v času roka iz četrtega odstavka 20. člena SZ. Razlogi izpodbijanega sklepa o tem so pravilni. Revizijsko sodišče se strinja, da listine, ki jih je tožnica predložila kot dokaz prvotno v tožbi zatrjevane garancije, ne predstavljajo oziroma ne dokazujejo ustrezne garancije. Polica o življenjskem zavarovanju in pogodba o vezavi sredstev sama po sebi nista ustrezni garanciji. Upoštevati je treba, kakšna je vsebina obveznosti in garancija, torej zavarovanje za to obveznost, mora biti vsebini prilagojeno. Če se zahteva sklenitev prodajne pogodbe pod istimi pogoji, kot so v pogodbi, ki se izpodbija, mora biti garancija taka, da zagotavlja, da bo prodajalec takoj poplačan v obsegu do dneva vložitve tožbe zapadle kupnine. Garancija mora biti torej taka, da pomeni učinkovito varstvo prodajalcu, da je nepreklicna in brez pogojev. Polica o življenjskem zavarovanju in pogodba o vezavi sredstev teh pogojev nikakor ne izpolnjujeta in sta zato pravilno ocenjeni kot neustrezni garanciji, kar potrjuje tožnica sama v svoji revizijski trditvi, da so prvotno zatrjevane garancije med tem prenehale veljati. Kasnejše garancije, na katere se sklicuje tožnica, to je sodni depozit, položen pri sodišču dne 30.1.2007 in pa izjava o zastavi police življenjskega in pokojninskega zavarovanja z dne 22.12.2006, so glede na rok iz četrtega odstavka 20. člena SZ prepozne in s tem neupoštevne. Če je strogo določen rok za polog denarja pri sodišču ali za položitev garancije, in v tem roku tožnica denarnega zneska ni položila, predložila pa je le neustrezno garancijo, navedenega že pojmovno ne more nadomestiti druga oziroma nova garancija, za kar si prizadeva tožnica. Nikakršne spremenjene razmere ob strogo določenem roku ne igrajo nikakršne vloge in prepozne nove oblike zavarovanja ne pomenijo izpolnitve take procesne predpostavke, kot jo zahteva zakon. Revizijske trditve tožeče stranke so zato zmotne, presoja nižjih sodišč o neustreznosti garancije pa materialnopravno pravilna. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Tožnica tudi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer kršitev 108. člena ZPP. To kršitev naj bi predstavljalo stališče, da mora biti nova oblika zavarovanja (sodni depozit) vložena že ob vložitvi tožbe, zaradi česar sodišči v novem postopku nista upoštevali novega zavarovanja zaradi spremenjenih okoliščin. Že iz tega revizijskega opisa je razvidno, da ne gre za nobeno kršitev 108. člena ZPP, ki nalaga sodišču, da od stranke zahteva popravo ali dopolnitev nerazumljive ali nepopolne vloge. Tožnica je bila pozvana, da predloži manjkajoče listine, presoja ustreznosti teh listin določbam četrtega odstavka 20. člena SZ pa nima povezave s procesno določbo 108. člena ZPP.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).