Jedro

Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno odpravila prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ vrnil v last in posest 60/100 parcele 1873/2, k.o. B, saj v zadevi dejansko stanje ni raziskano do te mere, da bi bil mogoč zaključek, da je v naravi vrnjen del zemljišča res nezazidano stavbno zemljišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo Mestne občine A odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 21. 6. 2001, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Organ prve stopnje je s svojo odločbo upravičencem AA, BB, CC in DD vrnil v last in posest parc. št. 1873/2 - stavbišče z zgradbo v izmeri 225 m2 in dvorišče v izmeri 1073 m2, k.o. B, do 60/100 in sicer vsakemu do 1/5 (zavezanka pa je Mestna občina A). Hkrati je upravni organ prve stopnje odločil, da se do odločitve sodišča - pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem AA in BB postavi odvetnico EE kot skrbnico za poseben primer. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da v navedeni zadevi dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bilo predmetno zemljišče parc. št. 348/4 vl. št. 1054, k.o. C, v času podržavljenja njiva - v izmeri 1306 m2, predmet vračanja pa je po sedanjem stanju parc. št. 1873/2, ki je vpisana v vl. št. 1575, k.o. B in sicer kot stavbišče z zgradbo v izmeri 225 m2 in dvorišče v izmeri 1071 m2. Glede na to, da je bilo torej predmetno zemljišče v času podržavljenja njiva, sedaj pa je po podatkih zemljiške knjige pozidano stavbno zemljišče, je v zadevi bistveno vprašanje ali je navedeno zemljišče sploh mogoče vračati v naravi. Iz določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) namreč izhaja, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo. Svojo odločitev, da je možno del zemljišča vrniti upravičencem v naravi - v last in posest, je prvostopni organ oprl na izvid in mnenje izvedenca. Iz mnenja izvedenca izhaja, da predstavlja po današnjem stanju del zemljišča neorganizirano, neurejeno in neasfaltirano parkirišče, na delu zemljišča pa stoji manjša vratarnica, ki je izven uporabe. 40 % parcele pa predstavlja poglobljen del, ki služi kot dovoz k poslovnim objektom AAA, sicer pa na parceli ni objektov. Na podlagi navedenih ugotovitev je upravni organ zaključil, da je možno 60/100 predmetnega zemljišča vrniti v naravi, pri čemer je tudi pri navedenem delu vrnil le 4/5 (vsakemu od štirih upravičencev 1/5, saj je upravni organ glede 1/5 predmetnega zemljišča zahtevo za isto parcelo zavrnil z delno odločbo z dne 29. 5. 2001). Iz spisne dokumentacij pa tudi izhaja, da je bila glede predmetnega zemljišča izdana odločba z dne 28. 7. 1971, na podlagi katere je bilo odločeno, da se navedeno zemljišče dodeli in izroči v posest in uporabo zaradi gradnje v Soseski - G podjetju BBB, A. V zadevi je bistvenega pomena vprašanje ali je bilo navedeno zemljišče na podlagi omenjene odločbe res oddano za gradnjo. V primeru, da je bilo navedeno zemljišče oddano za gradnjo, obstoja glede na določbo 1. odstavka 32. člena ZDen, ovira za vrnitev takega zemljišča. Ne glede na navedeno, pa tudi sicer po oceni drugostopnega organa ni mogoče vračati zemljišča v naravi v delu, kot je to storil organ prve stopnje in sicer v deležu 60/100 in sicer 4/5 navedenega deleža, saj izvršitev takšne odločbe ni mogoča. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila zavezancu - Mestni občini A dana možnost udeleževati se ugotovitvenega postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka zato ne razume, zakaj je drugostopenjski upravni organ nekritično povzel vse pritožbene navedbe zavezanca v obrazložitvi svoje odločbe kot razlog za spremembo upravnega akta. Dejansko je parc. št. 1873/2 - stavbišče z zgradbo in dvorišče nepremičnina, ki se jo vidi čez cesto iz poslopja Upravne enote na ulici L, vidi pa jo tudi uslužbenec Ministrstva za okolje in prostor na D, saj je na drugi strani D ulice. Vidi se, kako je neurejeno parkirišče zaparkirano. V zadevi gre za splošno znano dejstvo, zato je sklicevanje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje čudno. Tožena stranka citira 1. in 2. odstavek 32. člena ZDen, zanimivo pa je, da ob navajanju 32. člena tožena stranka ni ugotovila, da obstaja tudi 3. odstavek tega člena, ki popolnoma negira po svoji vsebini mnenje tožene stranke. Tožena stranka je ugotovila, da je zemljišče neurejeno in nepozidano parkirišče, ZDen pa v 4. točki 19. člena govori o že obstoječe urbanem okolju zaokroženega območja, ki ima določen namen in funkcijo. 3. odstavek 32. člena ZDen je lex specialis v primerjavi s 4. odstavkom 19. člena ZDen. Ni pa namen izjeme od vračanja varovati bodoče in negotove ter celo pogojne projekte, za katere Mestna občina preko deset let ni našla časa, da jih izvede. ZDen v 3. odstavku 32. člena določa začetek gradnje in dveletni rok. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne akte.

Stranka z interesom v tem postopku Mestna občina A je na tožbo odgovorila in navedla, da gre pri obravnavani parceli za zazidano stavbno zemljišče. Gre za makadamsko parkirišče, ki pa ne predstavlja nezazidanega stavbnega zemljišča. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je neutemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2.odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 v nadaljevanju ZUS) glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporna vrnitev parc. 1873/2, k.o. B v naravi (last in posest) do 60/100, vsakemu od štirih upravičencev 1/5. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno odpravila prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ vrnil v last in posest 60/100 parcele 1873/2, k.o. B, saj v zadevi dejansko stanje ni raziskano do te mere, da bi bil mogoč zaključek, da je v naravi vrnjen del zemljišča res nezazidano stavbno zemljišče. Po določbi 32. člena ZDen se ne vračajo v naravi nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila oddana za gradnjo zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta že ob uveljavitvi tega zakona oziroma zazidana stavbna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti, ki niso v lasti upravičenca. Dejstva, ki narekujejo uporabo navedenih materialnih določb in obliko denacionalizacije, pa so med strankami sporna. Tožena stranka glede na podatke v upravnem spisu in prvostopno odločbo pravilno ugotavlja, da v zadevi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno glede na materialne določbe prvega in drugega odstavka 32. člena ZDen, saj iz zemljiško knjižnega izpiska izhaja, da je na njivi (ob podržavljenju), danes na zemljišču, zgradba in dvorišče, ter da je bilo zemljišče že leta 1971 oddano za gradnjo. Namreč tudi iz mnenja izvedenca (na katerega podlagi temelji odločitev prvostopnega organa) izhaja, da je na parceli zgradba (manjša vratarnica) in parkirišče. Zakaj je štel organ prve stopnje del parcele, kjer je zgradba in parkirišče, za nezazidano stavbno zemljišče, ni pojasnil, kar je glede na pritožbene navedbe Mestne občine A utemeljen razlog za odpravo izpodbijane odločbe, saj gre za nasprotje med listinsko dokumentacijo in odločitvijo.

Ne glede na tožbene ugovore, s katerimi se navaja drugačno dejansko stanje na sporni parceli kot izkazuje zemljiška knjiga, pa iz prvostopne odločbe izhaja, da je tudi prvostopni organ ugotovil in upošteval pri svoji odločitvi, da je na delu parcele ovira za vrnitev v naravi v smislu 32. člena ZDen (poglobljen del - dovoz k poslovnim objektom), vendar tega dela zazidanega stavbnega zemljišča, ki ga ni mogoče vrniti v naravi (v tej obliki) in v obsegu, ki predstavlja oviro, ni določil, ni odmeril oziroma v odločbi opisal na način, na podlagi katerega bi bila možna njegova določljivost v naravi in kasnejša razdružitev parcele.

Tožena stranka tudi utemeljeno očita prvostopni odločbi določitev deleža za vrnitev v naravi (4/5 od 60/100) glede na to, da je na isti parceli z odločbo z dne 29. 5. 2001 že zavrnila zahtevo za denacionalizacijo do 1/5, ki jo je vložil FF, ki mu je bila podržavljena po drugem temelju kot upravičencem iz obravnavane odločbe, da izvršitev take odločbe ni mogoča. Tožeča stranka opozarja na uporabo določbe 3. odstavka 32. člena ZDen. Nedvomno bo moral organ prve stopnje v ponovnem postopku, tudi po mnenju sodišča, razčistiti dejansko stanje v pogledu te določbe ZDen, neutemeljeno pa tožba očita toženi stranki, da na njen obstoj pozablja, saj jo je ta navedla kot razlog za odpravo 1. stopnje odločbe zaradi nerazčiščenega dejanskega stanja, saj poudarja, da je v zadevi bistvenega pomena vprašanje, ali je bilo zemljišče na podlagi odločbe z dne 28. 7. 1971 res oddano za gradnjo. Vendar glede na podatke v upravnem spisu, in do izdaje prvostopne odločbe ugotovljenem dejanskem stanju, je v obravnavani zadevi predvsem sporno ali cela parcela ne predstavlja zazidanega stavbnega zemljišča. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena