Jedro

Nobenega razloga ni, da bi zaradi odprave sklepa o zavrženju predloga za odlog izvršbe in vrnitve zadeve v ponovno odločanje drugostopenjski organ moral razveljaviti tudi sam sklep o prisilni izterjavi, saj je smisel odloga izvršbe ravno v tem, da se izvrševanje sklepa zadrži, dokler o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi še ni odločeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 6. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Posebnega davčnega urada z dne 18. 5. 2000. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje zoper tožečo stranko uvedel prisilno izterjavo davčnega dolga.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in se strinja z obrazložitvijo izpodbijanega upravnega akta. V obravnavanem primeru gre za sklep o prisilni izterjavi, zato se v tem postopku lahko uveljavljajo samo tisti pritožbeni in tožbeni razlogi, ki se nanašajo na samo izvršbo. Dejstvo, da je zoper odločbo vložena pritožba, o kateri še ni bilo odločeno in s katero se zahteva vračilo davka, na potek izvršilnega postopka ne vpliva. Obračun in rubež 1.661.765,45 SIT dodatnih davčnih obveznosti tožeča stranka prvič omenja v tožbi, zato gre za nedopustno tožbeno novoto.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, sedaj revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ocenilo listinske dokaze v spisu, predlaganih dokazov pa ni pribavilo. Tožena stranka je v istem spisu ugodila pritožbi tožeče stranke zoper sklep Posebnega davčnega urada z dne 1. 6. 2000, pri čemer je upoštevala vse ugovore tožeče stranke in navedeni sklep odpravila, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče odpraviti tudi v tem postopku izpodbijani sklep. Tožeča stranka ni uveljavljala nobenih tožbenih novot, saj že ves postopek zatrjuje, da gre za preuranjen rubež in zahteva vrnitev sredstev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke v celoti odpravi ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Kot izhaja iz podatkov sodnega ter upravnih spisov, je tožeča stranka z vlogo z dne 30. 5. 2000 vložila pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga ter hkrati predlagala odlog izvršbe v smislu drugega odstavka 45. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP. Pritožba je bila z izpodbijano odločbo tožene stranke zavrnjena, predlog za odlog izvršbe pa je bil s sklepom Posebnega davčnega urada z dne 1. 6. 2006 zavržen. Tožena stranka je z odločbo z dne 15. 4. 2002, sklep o zavrženju odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje z navodilom, da je treba o zadevi odločiti vsebinsko.

9. Zatrjevanje tožeče stranke, da je ravnanje tožene stranke, ko je sklep z dne 1. 6. 2000 odpravila, sklepa z dne 18. 5. 2000 pa ne, v medsebojnem nasprotju, je zmotno. ZDavP v 45. členu določa, da lahko davčni organ odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi mogoče ugoditi. Nobenega razloga ni, da bi zaradi odprave sklepa o zavrženju predloga za odlog izvršbe in vrnitve zadeve v ponovno odločanje drugostopenjski organ moral razveljaviti tudi sam sklep o prisilni izterjavi, saj je smisel odloga izvršbe ravno v tem, da se izvrševanje sklepa zadrži, dokler o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi še ni odločeno. Ravnanje tožene stranke si tako v ničemer ne nasprotuje. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo navedbo tožeče stranke o rubežu 1.661.765,45 SIT dodatnih davčnih obveznosti kot nedopustno tožbeno novoto, saj tožeča stranka rubeža tega zneska v pritožbi ne omenja, pa tudi iz upravnih spisov ni razviden. Glede na navedeno kršitve, ki jih v reviziji navaja tožeča stranka, niso podane.

10. Ker niso podani razlogi, na katere se sklicuje tožeča stranka, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka.