Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko zapuščinskega postopka ni prekinilo in je štelo, da je B. B. sin zapustnika. Ob upoštevanju, da ne prej veljavni ZZZDR ne sedaj veljavni DZ dedičem domnevnega očeta ne daje aktivne legitimacije za tožbo za izpodbijanje očetovstva, je zapuščinsko sodišče s tako odločitvijo rešilo le materialnopravno vprašanje. 210. člen ZD pa za tak primer ne predpisuje obvezne prekinitve zapuščinskega postopka. Takšno je tudi stališče sodne prakse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja in za dediča razglasilo zapustnikova sinova, vsakega do ½.

2. Pritožbo vlaga dedič A. A. Navaja, da je sodišče za zakonitega dediča po zapustniku razglasilo tudi B. B., ki pa ni zapustnikov sin. Kot je navajal že med postopkom, ko je oporekal njegovi dedni pravici, je B. B. sin C. C. in D. D. Rodil se je več let po prenehanju življenjske skupnosti C. C. in zapustnika. Slednji očetovstva ni pravočasno izpodbijal zato, ker ni vedel, da je v rojstni list B. B. vpisan kot oče. To je izvedel šele v postopku razveze v letu 1993, v katerem je C. C. potrdila, da zapustnik ni njegov oče. Verjel je, da je s tem zadeva razčiščena. Ne strinja se s stališčem in razlogi, da za izpodbijanje očetovstva nima aktivne legitimacije. Opozarja, da tako iz razlogov sodbe VI P 31/93 kot iz dejstva, da sodedič celo življenje nosi priimek svojega očeta D. D., izhaja, da sodedič več kot očitno ne zasleduje potrditve oziroma ohranitve svoje identitete, ampak tej identiteti navkljub zasleduje izključno premoženjski interes. Sodišče je temu premoženjskemu interesu sledilo in s tem samo poseglo v osebnostno pravico obeh dedičev (in zapustnika) do identitete. Nedvomno je mama C. C., ki je ob rojstvu B. B. dopustila v rojstno matično knjigo kot očeta vpisati zapustnika, čeprav je takrat že več let živela s D. D. in je bil ta nedvomno oče, povzročila, da je obveljalo neresnično stanje. Za to nikoli ni odgovarjala, sedaj pa bo zaradi njenega ravnanja ogrožena dediščina edinega zapustnikovega sina in njegove družine, ki je tudi skrbela za zapustnika. Dedna pravica je premoženjska pravica, ki jo B. B. pritožnik izrecno oporeka in ne more biti ovira za tako oporekanje dejstvo, da zakonska domneva očetovstva v statustnih sporih ni bila izpodbijana s strani za to aktivno legitimiranih oseb. Meni, da bi sodišče moralo zapuščinski postopek prekiniti in dediča napotiti na pravdo, saj je očetovstvo vsaj sporno. O tem ne bi smelo odločiti samo.

3. B. B. na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijana, izhaja, da zapustnik v matičnem registru vpisan kot oče B. B.-ja, ki je bil rojen ... 1981, zakonska zveza zapustnika in C. C. (matere) pa je bila razvezana šele s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 31/93 z dne 10. 3. 1993. Tudi ni sporno, da očetovstvo ni bilo nikoli izpodbijano.

6. Glede na ta dejstva, ki kot rečeno niso sporna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko zapuščinskega postopka ni prekinilo in je štelo, da je B. B. sin zapustnika. Ob upoštevanju, da ne prej veljavni ZZZDR1 ne sedaj veljavni DZ2 dedičem domnevnega očeta ne daje aktivne legitimacije za tožbo za izpodbijanje očetovstva, je zapuščinsko sodišče s tako odločitvijo rešilo le materialnopravno vprašanje. 210. čl. ZD3 pa za tak primer ne predpisuje obvezne prekinitve zapuščinskega postopka. Takšno je tudi stališče sodne prakse.4

7. Svojo ugotovitev, da ima dedno pravico po zapustniku tudi B. B., je sodišče prve stopnje res obrazložilo z navedbo, da je pravica izpodbijati očetovstvo osebna, statusna pravica, ki se ne prenaša na dediče in zato pritožnik nima aktivne legitimacije, a je pri tem izhajalo iz določb prej veljavnega ZZZDR (96. do 99. čl.) ter sedaj veljavnega DZ (128. do 131. čl.). Gre torej za zakonsko ureditev, ki sodišče zavezuje in jo je bilo dolžno uporabiti.

8. Okoliščine konkretnega primera, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi in po njegovem mnenju dokazujejo, da zapustnik ni bil oče B. B. (njegova življenjska skupnost z materjo naj bi prenehala pred njegovim rojstvom; v času rojstva je mati že več let živela z novim partnerjem; ugotovitve v razveznem postopku; B. B. nosi priimek D. D. - pravega očeta) ter razlogi, zakaj je zapustnik bil (in ostal) vpisan v matičnem registru kot oče B. B. (nepojasnjeno ravnanje matere obeh dedičev, ki je dopustila, da je bil kot oče v matični register vpisan zapustnik; nazakrivljena zamuda roka za vložitev tožbe s strani zapustnika), ne morejo pomeniti podlage za spregled zakonske ureditve, ki daje aktivno legitimacijo (brez izjem) le določenemu krogu oseb.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora v obsegu drugega odstavka 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 163. čl. ZD).

1 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. 2 Družinski zakonik. 3 Zakon o dedovanju. 4 Glej odločbo VSSr Gž 1676/77 z dne 5. 7. 1977 (Bilten VSSr 8-9/77, str. 8 in Šorli Nevenka, Pregled sodne prakse in literature, Dedno pravo, VS SRS, Ljubljana 1982, str.65); sklep VS RS II Ips 559/2001 ter sklep VSL I Cp 802/2021. Enako stališče je povzeto tudi v članku Antona Bizjaka, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravna praksa, št. 19/96 in članku dr. Ane Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten št. 2/03, str. 103 ter delu Karla Zupančiča in Viktorije Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, UL RS 2009, str. 257.