Jedro

Članice dejanskega koncerna so pravno samostojne osebe, ki imajo svoje upnike, katerim je tudi namenjen institut izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Za presojo izpodbojnosti konkretnih pravnih dejanj ni relevantno, kakšen je – bi bil finančni učinek izpodbijanih pravnih dejanj za druge pravne osebe v sistemu S., pač pa kakšen finančni učinek so imela izpodbijana pravna dejanja na ekonomsko finančni položaj tožeče stranke oziroma kakšne posledice so imela za bodočo stečajno maso.

Za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je pomembna pravilna opredelitev dejanja, ki je povzročilo posledice, zaradi katerih ga je možno izpodbijati. Treba ga je le razpoznavno opredeliti – lahko z oznako pravnega posla, če je izpodbijano pravno dejanje pravni posel ali del njega, ali kako drugače, ne spada pa v opredeljevanje pravnega dejanja navajanje pravnih poslov, ki so bili samo podlaga pravnemu dejanju, zaradi katerega je nastala pravna posledica, ki opravičuje njegovo izpodbijanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče v razmerju med stečajnim dolžnikom A. d.o.o. - v stečaju in toženo stranko B. d.o.o. razveljavilo učinek naloga za prenos vrednostnih papirjev na novega imetnika obrazec KDD-600 št. transakcije 9570782 za prenos 54.870 delnic z računa tožeče stranke 000 na račun tožene stranke 111 (1. točka izreka) in razveljavilo učinek pogodbe o asignaciji z dne 12. 4. 2011 za plačilo 3.300.000,00 EUR bodisi v delnicah ene, dveh ali vseh naslednjih družb P. d.d., z oznako P., M. d.d. z oznako M. in K. d.d. z oznako K., ki vse kotirajo v prvi kotaciji L. d.d. z njihovo preknjižbo na trgovalni račun asignatarja št. 111, odprt pri banki X (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora v stečajno maso tožeče stranke vrniti 54.970 delnic K. d.d. z oznako K. (3. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razveljavitev posojilne pogodbe z dne 12. 4. 2012 za posojilo 3.300.000,00 EUR, sklenjeno med A. d.o.o. in C. d.o.o., je zavrnilo (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 12.754,28 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (5. točka izreka).

2. Zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje poslovodnih organov v sklenjene posle vpletenih družb, ki bi pojasnili aktivnosti znotraj celotnega sistema S., katerih namen je bil preprečiti razpad sistema oziroma stečaj posameznih pravnih oseb znotraj tega sistema ter prizadevanja za ohranitev poslov, ki bi omogočili nadaljnji obstoj družb. 6. Izvedbo dokazov odredi sodišče za ugotovitev tistih med pravdnima strankama spornih dejstev, ki so za odločbo relevantna (prvi in drugi odstavek 287. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da izpovedbe predlaganih prič o samem delovanju sistema S. kot dejanskega koncerna v konkretnem primeru za presojo izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika – tožeče stranke, ki so predmet tožbenega zahtevka, niso relevantne, kot je pravilno ugotovilo že tudi prvostopenjsko sodišče z razlogi, da so članice dejanskega koncerna pravno samostojne osebe, ki imajo svoje upnike, katerim je tudi namenjen institut izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Navedenim razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, pri tem pa še dodaja, da za presojo izpodbojnosti konkretnih pravnih dejanj ni relevantno, kakšen je – bi bil finančni učinek izpodbijanih pravnih dejanj za druge pravne osebe v sistemu S., pač pa se je prvostopenjsko sodišče pravilno osredotočilo na vprašanje, kakšen finančni učinek so imela izpodbijana pravna dejanja na ekonomsko finančni položaj tožeče stranke oziroma kakšne posledice so imela za bodočo stečajno maso.

7. Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da predstavljajo sklenitev posojilne pogodbe med tožečo stranko in družbo C. d.o.o. z dne 12. 4. 2011 (priloga A5) in asignacijska pogodba, sklenjena istega dne med C. kot asignantom, tožečo stranko kot asignatom in toženo stranko kot asignatarjem (priloga A2) ekonomsko celoto. Za presojo izpodbojnosti asignacije in na njeni podlagi izvedenega naloga tožeče stranke za prenos delnic K. na račun tožene stranke je kot relevantno pravilno izpostavilo vprašanje, ali sta na podlagi posojilne pogodbe z aneksom št. 1 in asignacije, terjatev tožeče stranke do C. d.o.o. in tožeči stranki odstopljena terjatev C. d.o.o. do S. d.d., ki jo je imela C. iz pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 12. 7. 2010 do družbe S. d.d. v znesku 5.867.490 KM, v času sklenitve in oprave izpodbijanih pravnih dejanj predstavljali vrednostno enakovredno nadomestilo za izročene delnice. Pri tem je s pomočjo izvedenke ekonomsko finančne stroke ugotovilo, da je bila tržna vrednost terjatve tožeče stranke do družbe C. d.o.o. iz naslova vračila posojila 3.300.000,00 EUR enaka nič glede na to, da je bila že tedaj v zelo slabem ekonomsko finančnem stanju in bi že tedaj morala začeti s postopkom zaradi insolventnosti, saj je njena izguba presegala višino njenega kapitala. Prav tako je ugotovilo, da je bila tudi družba S. d.d. že v času sklenitve in oprave izpodbijanih pravnih dejanj insolventna, saj je bil že 25. 1. 2011 zoper njo začet postopek prisilne poravnave, v katerem je upnikom ponujala le 35,99%-no poplačilo, tudi v začetem stečajnem postopku zoper to družbo pa je prvostopenjsko sodišče iz otvoritvenega poročila in nadaljnjih poročil stečajnega upravitelja ugotovilo, da njeni upniki z nezavarovanimi terjatvami v stečajnem postopku ne bodo poplačani oziroma bodo v najboljšem primeru poplačani zgolj v minimalnem obsegu. Na podlagi navedenih dejstev, ki jih pritožnik s pritožbo ne izpodbija, je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da na podlagi asignacije izvršeni prenos delnic K. iz premoženjske sfere tožeče stranke v premoženjsko sfero tožene stranke vrednostno ni bil enakovreden prevzeti terjatvi C. d.o.o. do S. d.d., niti terjatvi do C. d.o.o. in da je zato izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja „asignacijske pogodbe“ in na njeni podlagi izdanega naloga za prenos delnic K. iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

8. Tožena stranka je že v prvostopenjskem postopku zatrjevala, da so bila navedena izpodbijana pravna dejanja opravljena z namenom izvršitve izgradnje sarajevske obvoznice, katere izvajalec je bil S. d.d., ob dokončanju teh del pa bi bila sproščena sredstva, ki jih je zadrževal investitor sarajevske obvoznice v višini 5.000.000,00 EUR. Da bi s sproščenimi sredstvi ob dokončanju obvoznice družba S. d.d. pridobila sredstva tudi za poplačilo tožeči stranki odstopljene terjatve in da ima še sedaj realno pokritje za poplačilo te terjatve v zadržanih sredstvih, tožena stranka ponavlja tudi v pritožbi. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila pogodba glede sarajevske obvoznice s strani investitorja prekinjena, kar tožena stranka s pritožbo ne izpodbija, se izkaže njeno pritožbeno sklicevaje na pričakovana sproščena sredstva za nerealno. Tudi sicer pa je glede na kronološki potek dogodkov tudi v primeru, če bi se nad družbo S. d.d. dne 25. 1. 2011 začet postopek prisilne poravnave uspešno končal s potrditvijo prisilne poravnave, ne prišlo do popolnega poplačila njenih upnikov, med katerimi je bila tudi družba C. d.o.o. oziroma po odstopu njene terjatve tožeča stranka, saj je družba S. d.d. svojim upnikom ponujala le 35,99%-no poplačilo.

9. Materialnopravno zmotno je tudi stališče pritožnika o nepravilnosti izpodbijane sodbe, ker z njo niso bili razveljavljeni tudi učinki med tožečo stranko in družbo C. d.o.o. dne 12. 4. 2012 (pravilno 2011) sklenjene posojilne pogodbe. Za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je namreč pomembna pravilna opredelitev dejanja, ki je povzročilo posledice, zaradi katerih ga je možno izpodbijati. Treba ga je le razpoznavno opredeliti – lahko z oznako pravnega posla, če je izpodbijano pravno dejanje pravni posel ali del njega, ali kako drugače, ne spada pa v opredeljevanje pravnega dejanja navajanje pravnih poslov, ki so bili samo podlaga pravnemu dejanju, zaradi katerega je nastala pravna posledica, ki opravičuje njegovo izpodbijanje (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 144/1999). Iz obrazloženega izhaja, da izpodbijanje učinkov posojilne pogodbe, ki je bila zgolj podlaga za sklenitev asignacije in izdanega naloga za prenos delnic K. v premoženjsko sfero tožene stranke, za pravilno uveljavljanje tožbenega zahtevka po prvem odstavku 275. člena ZFPPIPP ni potrebno.

10. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.