Jedro

Podjemnik se lahko razbremeni odgovornosti za stvarno napako, če dokaže, da je vzrok za napako opravljenega posla napaka materiala, ki mu ga je izročil naročnik, in je podjemnik naročnika na napako opozoril. Če kljub opozorilu na neprimernost materiala naročnik vztraja, da podjemnik izdela stvar iz materiala z napakami, nastane podoben položaj kot v primeru, če oškodovanec privoli v nastanek škode (napake opravljenega posla). Takšna naročnikova zahteva zato podjemnika razbremeni odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla, saj je naročnik s tem prevzel tveganje, povezano s takšno odločitvijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka delno spremeni tako, da: ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pod opr. št. Ig 666/2007 z dne 18. 12. 2007 v veljavi še za znesek 2.099,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 09. 2007 dalje ter glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 138,65 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2007 dalje.

je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 240,30 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 57,60 EUR v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pod opr. št. Ig 666/2007 z dne 18. 12. 2007 za zamudne obresti od zneska 2.968,41 EUR od 25. 09. 2007 do 23. 11. 2007 (1. točka izreka). Sicer pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo glede terjatve v znesku 2.623,59 EUR z zamudnimi obrestmi od 25. 09. 2007 dalje in glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 173,31 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2007 dalje in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 974,40 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. O sporu je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, saj je bila, v skladu z 105. a. členom in prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 zadeva prenesena v reševanje iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vtožuje tožeča stranka zoper toženo stranko tožbeni zahtevek iz naslova neplačanih del po podjemni pogodbi, s katero se je tožeča stranka kot podizvajalec tožene stranke zavezala položiti kamen pod in čez most G. Za opravljena dela je tožeča stranka izstavila račun št. 70199 za 233 m2 položenega kamna v višini 5.592,00 EUR. Tožena stranka je račun delno poravnala (dne 23. 11. 2007 v znesku 2.968,00 EUR), in sicer kot plačilo za 145,51 m2 položenega kamna po ceni 20,40 EUR/m2. Sporen je ostal del računa v višini 2.623,59 EUR.

6. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala z navedbo, da je imel opravljeni posel stvarne napake. Navedla je, da je bilo 87,49 m2 kamna položenih nekvalitetno (87,49 m2 x 24,00 EUR/m2 z DDV = 2.099,76 EUR), za 145,51 m2 položenega kamna pa je ugovarjala, da je bilo delo nedokončano, ker tožeča stranka kamna ni zafugirala. V tem delu je uveljavljala znižanje cene za 3,6 EUR/m2 (145,51 m2 x 3,6 EUR/m2 = 523,84 EUR). Skupaj je torej ugovarjala celotnemu še neplačanemu znesku v višini 2.623,59 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je glede terjatve v znesku 2.099,76 EUR, to je glede zahtevka v zvezi z 87,49 m2 položenega kamna, pri katerem je prišlo do odstopanja od podlage, tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je imel opravljeni posel napako ter da se tožeča stranka, kot podjemnik, ni uspela razbremeniti odgovornosti za napako opravljenega posla. Kljub temu, da naj bi do odstopanja kamna prišlo zaradi lepila, ki ga je dobavila tožena stranka, je menilo, da za razbremenitev odgovornosti ni zadoščalo, da je tožeča stranka toženo opozorila na neprimerno lepilo, temveč bi morala od pogodbe odstopiti.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 625. člena OZ, po kateri lahko podjemnik odstopi od pogodbe, če je očitno, da material ni primeren za naročeno delo. Podjemnik se lahko razbremeni odgovornosti za stvarno napako če dokaže, da je vzrok za napako opravljenega posla napaka materiala, ki mu ga je izročil naročnik in je podjemnik naročnika na napako opozoril. Če kljub opozorilu na neprimernost materiala naročnik vztraja, da podjemnik izdela stvar iz materiala z napakami, nastane podoben položaj kot v primeru, če oškodovanec privoli v nastanek škode (napake opravljenega posla). Takšna naročnikova zahteva zato podjemnika razbremeni odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla, saj je naročnik s tem prevzel tveganje, povezano s takšno odločitvijo (1).

9. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča treba skleniti, da se je tožeča stranka razbremenila odgovornosti za napako glede položenega kamna v površini 87,49 m2. Tožeča stranka je namreč podala trditve glede razbremenitve odgovornosti, saj je trdila, da je tožena stranka, kljub njenemu opozorilu glede neprimernosti lepila, izrecno zahtevala, da sporno lepilo uporabi. Tožena stranka tem trditvam ni ugovarjala niti ni navedla drugih okoliščin v zvezi s položenim kamnom na tej površini. Ker se dejstva, ki jih druga stranka ne zanika, štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), tožeči stranki ni bilo treba nadalje dokazovati, da napaka ne izvira iz njene sfere.

10. Tožeča stranka se je v tem delu torej uspešno razbremenila odgovornosti za napako, tako da je njen zahtevek za plačilo utemeljen. Zato je treba vzdržati v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pod opr. št. Ig 666/2007 z dne 18. 12. 2007 še za znesek 2.099,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 09. 2007 dalje.

11. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 523,84 EUR v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike za 145,51 m2 položenega kamna. Glede tega dela zahtevka je tožena stranka uspešno uveljavljala znižanje plačila zaradi tega, ker tožeča stranka kamna na tej površini ni zafugirala. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče tožeči stranki za položeni kamen sploh ni priznalo plačila. Treba je namreč upoštevati, da je tožeča stranka od tožene stranke, ob upoštevanju že plačanega zneska, v tem sporu terjala le plačilo razlike v ceni 3,6 EUR za m2. 12. Po 640. členu OZ se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Tožena stranka je glede navedenega trdila, da je bila vrednost izvršenega dela z napako 17 EUR/m2 (oziroma 20,40 EUR/m2 z DDV), med tem ko je bilo dogovorjeno plačilo v višini 20,00 EUR/m2 (oziroma 24,00 EUR/m2 z DDV). Tožeča stranka teh trditev ni prerekala, zato se štejejo kot priznane. Tožena stranka je torej zoper zahtevek za plačilo razlike uspešno uveljavljala ugovor znižanja plačila. V tem delu je torej sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Obračun je sposoben preizkusa, zato tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ni grajala opravljanega posla glede fugiranja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da gre za nesporno priznano dejstvo s strani tožeče stranke, za očitno napako. Pravočasno obvestilo o napaki je predpostavka podjemnikove odgovornosti le zaradi zaščite podjemnikovega interesa, da za napako izve in ugotovi njen vzrok. Po 3. odstavku 633. člena OZ pa ni razloga za zaščito podjemnika, če ta za napako ve, tako kot v konkretnem primeru. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

14. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke delno utemeljen, zaradi česar je treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti (5. točka 358. člena ZPP) tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pod opr. št. Ig 666/2007 z dne 18. 12. 2007 v 2. točki izreka v veljavi še za znesek 2.099,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 09. 2007 dalje ter (glede na uspeh v postopku 80%) še za izvršilne stroške v višini 138,65 EUR (od 173,31 EUR priznanih izvršilnih stroškov).

15. V ostalem pa pritožba ni utemeljena, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je v ostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker je pritožbeno sodišče (delno) spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je treba odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela z 80% zahtevka, ji je tožena stranka dolžna povrniti tak del njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 20% priznanih pravdnih stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP).

17. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in sicer v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo, in sicer: za sestavo pripravljalne vloge 300 točk in za zastopanje dne 04. 06. 2010 300 točk, za zastopanje dne 06. 07. 2010 150 točk, za urnino 04. 06. 2010 200 točk, za urnino dne 06. 07. 2010 pa 100 točk, poročilo stranki 20 točk, torej skupaj 1.070 točk, kar znaša (ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR) skupaj 491,13, poleg tega še 20,00 EUR materialnih stroškov in 32,84 EUR stroškov sodne takse, vse skupaj torej 543,97 EUR stroškov (80% od tega zneska je 435,18 EUR). Toženi stranki je stroške že odmerilo sodišče prve stopnje v višini 974,40 EUR (20% od tega zneska je 194,88 EUR).

18. Ob upoštevanju deleža uspeha v pravdi in po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 240,30 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je, sorazmerno z uspehom, dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za sodno takso v višini 72,00 EUR (80% od tega zneska je 57,60 EUR), drugih stroškov pa tožeča stranka ni specificirano priglasila (1. odstavek 163 člena ZPP). Pritožbene stroške v znesku 57,60 EUR ji je dolžna plačati tožena stranka v roku 8 dni.

(1) Plavšak, Juhart, Podgoršek, Kranjc, Ilovar Gradišar, Zabel, Možina: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 838.