Jedro

Obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti doseže glavnico, velja tudi za pravna razmerja nastala pred 1.1.2002, torej pred uveljavitvijo OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika po izteku roka z dne 21.6.2006 zoper sklep pod opr. št. I 2137/2005 z dne 18.10.2005, ki je postal pravnomočen dne 13.2.2006 ugodilo in je izvršbo ustavilo. Odločilo je še o izvršilnih stroških. Sodišče prve stopnje je sprejelo takšno odločitev ob uporabi 8. tč. I. odst. 56. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pri tem je sledilo tožnikovim navedbam glede odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 2.3.2006, opr. št. U-I 300/04-25. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi določbe čl. 1026 in čl. 288 Obligacijskega zakonika (OZ) ugotovilo, da je dolžnik poravnal vse obresti skupaj z glavnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi delnih plačil dolžnika ugotovilo, da so bile v skladu s čl. 288 OZ s prvim plačilom dne 11.11.2005 v višini po 11.000,00 SIT najprej poravnane zakonske zamudne obresti, nato pa še v posameznih zneskih je bil plačan preostanek dolga. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da so z dnem 1.1.2002 zakonske zamudne obresti od glavnice 537.420,00 SIT prenehale teči, saj so že dosegle glavnico. Tožnik pa je predložil dokazila o izračunu zakonskih zamudnih obresti glede na svoja že izvedena plačila in tem dokazilom upnik ni oporekal. Zoper takšno odločitev se je pritožil upnik po svojem pooblaščencu. V pritožbi je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je na navedel, da se dolžnik v svojem ugovoru sklicuje na ustavno odločbo Ustavnega sodišča št. U-I 300/04 z dne 2.3.2006, čemur je prvostopno sodišče v celoti sledilo, pri tem pa je povsem obšlo Zakon o ustavnem sodišču, ki v 44. čl. jasno določa, da se zakon ali del zakona ne uporablja za razmerja nastala pred njim, ko je razveljavitev pričela učinkovati, če do tega dne ni bilo o njih pravnomočno odločeno. Prvostopno sodišče je tako povsem spregledalo dejstvo, da je v predmetni zadevi o terjatvi upnice že dvakrat pravnomočno odločeno, prav tako pa tudi pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču. V obravnavanem primeru je upnica vložila izvršilni predlog na podlagi pravnomočne sodne odločbe Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. P 27/98 z dne 8.12.1999, ki je postala pravnomočna 2.11.2000. Prav tako je sklep o izvršbi št. I 2005/02137 postal pravnomočen dne 13.2.2006, torej pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča. Odločbo Ustavnih sodišč pa učinkujejo zgolj za naprej. Prav tako pa je prvostopno sodišče z izdajo izpodbijanega sklepa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločalo o zahtevku o katerem je bilo že kar dvakrat pravnomočno odločeno. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglasila je še pritožbene stroške.

Na takšno odločitev je podal odgovor dolžnik. V odgovoru je navedel, da sodišče v tem konkretnem primeru ni odločilo o terjatvi upnika, temveč je le odločilo o ugovoru dolžnika po izteku roka, pri čemer je o ugovoru po izteku roka povsem pravilno iz zakonito ugodilo, saj je v njem dolžnik zatrjeval in tudi uspešno dokazala, da je po pravnomočnosti izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi upnikova terjatev prenehala zaradi dolžnikovega plačila. Upnik je povsem spregledal pravno naravo zakonskih zamudnih obresti. Le te so po svojem nastanku akcesorne narave, kar pomeni, da lahko nastanejo le, če obstaja tudi glavnična terjatev, postanejo pa povsem samostojne terjatve, kako je potem, ko zapadejo v plačilo in je z njim mogoče tudi povsem samostojno razpolagati. Gre za bodoče in občasne terjatve, ki sproti zapadejo v plačilo. V trenutku, ko je odločalo sodišče prve stopnje v pravdnem in izvršilnem postopku, s katero je bilo pravnomočno odločeno o pravnem razmerju strank, tako višina zakonskih zamudnih obresti sploh še ni bila znana, saj je višina obresti odvisna od večjega števila dejavnikov in je podrejena vsakokratnemu pravnemu režimu, ki velja za zakonske zamudne obresti v trenutku zapadlosti vsakega posameznega zneska zakonskih zamudnih obresti. Takšno specifično naravo obresti je v svoji odločbi kot enega od poglavitnih argumentov za njen sprejem izpostavilo tudi Ustavno sodišče RS, ko je ocenilo, da čas nastanka obligacijskega razmerja ni razumen in stvaren razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo ne ultra alterum tantum velja in tistim za katere se glede na določbo čl. 1060 OZ to pravilo uporablja. Zato se morajo tudi v konkretnem primeru uporabljati določbe Ustavnega sodišča pri ugotavljanju same višine zakonskih zamudnih obresti, kot občasnih v bodoče zapadlih terjatev upnika kljub temu, saj bi bilo razlikovanje med dolžniki, katerih obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je ugotovljena v izvršilnem naslovu in tistimi, ki izvršilnega naslova še nimajo neupravičeno in novo neenakost pred zakonom, ki pa je v neskladju z ustavo RS. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno sledilo dolžnikovi navedbi, da se z dnem 1.1.2002 zakonske zamudne obresti od glavnice prenehale teči, ker so že presegle višino glavnice.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbe upnika je v tem, da zahteva v konkretnem primeru uporabo določbe čl. 44 Zakona o ustavnem sodišču, po katerem se zakon ali del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred njim, ko je razveljavitev pričela učinkovati, če do tega dni ni bilo o njih pravnomočno odločeno. Samega načina izračunavanja teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih plačil upoštevaje datum 1.1.2002, upnik v svoji pritožbi ne izpodbija. Prav tako ne izpostavlja vprašanja ali so prenehale teči zakonske zamudne obresti, ko je vsota zapadlih in neplačanih obresti dosegla glavnico.

V konkretnem primeru pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je odločilo, da za tek zakonskih zamudnih obresti, ki so akcesorne narave učinek te ustavne odločbe sega tudi na že odprto izvršbo v konkretnem primeru. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča zavzetega v odločbi II Ips 49/2001 bodoče obresti niso judikatna terjatev, ker tečejo še naprej kljub pravnomočnosti same glavnice. Te obresti s samo pravnomočnostjo niso prenehale teči, temveč tečejo naprej do njenega plačila oz. ko po določbi čl. 288 OZ, ki se uporablja na podlagi razveljavljenega čl. 1060 v tej zvezi tudi za obligacijskega razmerja nastala pred 1.1.2002, prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ker po odločbi Vrhovnega sodišča pomeni, da so obresti stranske terjatve, čl. 369 ZOR pa pojasni odnos med glavno terjatvijo in stranskimi terjatvami v primeru zastaranja, zato stranske terjatve po svojem nastanku živijo samostojno, v primeru, da zastara glavna terjatev, pa zastarajo z njo. Tako se izkaže, da same zakonske zamudne obresti ne delijo usodo pravnomočnosti in na to tudi pravilno opozarja v svojem odgovoru dolžnik, ko navaja, da obresti postanejo povsem samostojna terjatev takoj potem, ko zapadejo v plačilo in je z njimi mogoče tudi povsem samostojno razpolagati. Gre za bodoče in občasne terjatve, ki sproti zapadejo v plačilo in v času izvršilnega naslova, to je sodbe opr. št. P 27/98 z dne 8.12.1999, s katero je bilo pravnomočno odločeno o pravnem razmerju med strankami, tako višina zakonskih zamudnih obresti sploh še ni bila znana, saj je višina obresti odvisna od večjega števila dejavnikov in je podrejena vsakodnevnemu pravnemu režimu, ki velja za zakonske zamudne obresti v trenutku zapadlosti vsakega posameznega zneska zakonskih zamudnih obresti v plačilo kot to določa v posameznem obdobju veljavni Zakon o zakonskih zamudnih obrestih. Zato je tudi v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ne glede na določbo čl. 44 Zakona o ustavnem sodišču bilo dolžno kot materialno pravo v zvezi z ugovorom dolžnika po izteku roka (56. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) dolžno uporabiti določbo čl. 288 OZ in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I 300/04-25 dne 2.3.2006, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo določbo čl. 1060 OZ, v kolikor se je na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico (Ne ultra alterum tantum).

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. tč. 365. čl. ZPP pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tem je še ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb izvršilnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP). Dolžnik odgovornih stroškov ni priglasil.