Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila tretja toženka tožnikov dejanski delodajalec, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za poziv tožnika na delo k tretji toženki in zavzelo pravilno stališče, da je upravičen do priznanja pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko do zaposlitve pri tretji toženki.

Tožnikov položaj mora biti zaradi zlorabe saniran tako, kot da do zlorabe ne bi prišlo (da bodo torej njegovi prejemki iz delovnega razmerja takšni, kot bi bili, če bi jih prejemal od tretje toženke), in ne način, za katerega se zavzema - da bi za celotno obdobje prejel še vsa plačila, ki bi jih prejel pri tretji toženki, brez zmanjšanj za že prejeta plačila s strani prve toženke, saj bi bil v tem primeru neupravičeno obogaten.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tretje tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v: - III. točki izreka glede ugotovitve delovnega razmerja tožeče stranke s tretjo toženo stranko od 25. 12. 2019 dalje, - IV. točki izreka, razen glede poziva nazaj na delo, in - V. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tretje tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (glede poziva nazaj na delo v delu IV. točke izreka in prvega odstavka VI. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sodbo in sklepom Pdp 366/2021 z dne 23. 12. 2021. Revizijsko sodišče je s sodno odločbo VIII Ips 20/2022 z dne 20. 12. 2022 delno ugodilo reviziji tožnika zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča, to delno razveljavilo in jo v razveljavljenem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

2. Pritožbeno sodišče je ponovno odločalo o pritožbah tožnika in tretje toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je to razsodilo: da je bil tožnik v delovnem razmerju s tretjo toženko od 25. 12. 2019 dalje za opravljanje dela luško transportnega delavca (v nadaljevanju: LTD) za polni delovni čas 40 ur tedensko (III. točka izreka); da ga je tretja toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 1. 8. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega bruto razlike v plači od avgusta 2017 do decembra 2017 (1.862,50 EUR mesečno), za leto 2018 (1.335,30 EUR mesečno) in za leto 2019 (1.381,35 EUR mesečno), od bruto razlik obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z obrestmi (prvi odstavek IV. točke izreka); zavrnilo je višji zahtevek, in sicer za bruto plačo do višine mesečno 1.900,00 EUR, 13. plačo do višine 1.900,00 EUR, gospodarnost do višine 2.000,00 EUR in poslovno uspešnost za leto 2019 do višine 1.520,00 EUR (drugi odstavek IV. točke izreka); tretji toženki je naložilo, da tožniku od 1. 1. 2020 do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel pri njej, če bi delal, med temi tudi plačo, zmanjšano za prejete plače pri drugem delodajalcu oziroma za nadomestilo plače za brezposelne (V. točka izreka); tretji toženki je naložilo, da mu iz naslova regresa za letni dopust plača za leto 2017 143,46 EUR, za leto 2018 375,21 EUR in za leto 2019 470,07 EUR, s pripadajočimi obrestmi (prvi odstavek VI. točke izreka). V preostalem delu sta sodba in sklep sodišča prve stopnje Pd 25/2020 pravnomočna in nista predmet preizkusa tega pritožbenega postopka.

3. Zoper odločitev v III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje za določitev višine zahtevka pridobilo povprečno vrednost izplačil na delovnem mestu LTD, ki ne odraža dejansko opravljenega dela tožnika. Bistvena razlika med delom luških delavcev in IPS delavcev je ta, da so slednji naredili veliko več nadur, nočnega dela, dela na soboto, nedeljo in praznike. Sodišče bi moralo tretji toženki naložiti, da v svojem programu naredi izračun plač za tožnika na podlagi evidenc delovnega časa. Prav tako bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke, a je ta dokazni predlog neobrazloženo zavrnilo. Ker zaradi zavrnitve dokaznih predlogov ni pridobil podatkov o dejanski višini plače, ni mogel prilagoditi višine tožbenega zahtevka. Podlaga za upoštevanje že prejetih izplačil ne obstaja, saj ne gre za izplačila tretje toženke. Opozarja na očitne pisne pomote v IV. točki izreka (v drugi alineji je pravilno: december 2018, v tretji alineji pa: januar 2019). Izpolnitev tožbenega zahtevka je zahteval v roku 8 dni, sodišče pa drugačne določitve paricijskega roka ni obrazložilo. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tretja toženka se pritožuje zoper sodbo v celoti zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila tožba vložena prepozno. Glede višine vtoževanih terjatev tožnik ni podal ustreznih trditev in ni predložil ustreznih dokazov. Ker je bila trditvena podlaga o višini pomanjkljiva, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Eventualno bi moralo odločati le na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik. Odločitev o zahtevku po višini je nepravilna tudi zato, ker temelji na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu LTD, pri čemer tožnik ni dokazal, da bi bil povprečni delavec. Ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov bi lahko sodišče upoštevalo kvečjemu podatek o povprečni osnovni plači na konkretnem delovnem mestu, povečani za rast dodane vrednosti, saj je le-ta nesporna. Plača na posameznem delovnem mestu pri tretji toženki se namreč razlikuje glede na konkretno delo in pogoje. Sodišče o zahtevku tudi ni odločalo tako, kot je bil postavljen, torej ločeno po naslovih, in sicer na plače, 13. plačo, gospodarnost in poslovno uspešnost, ter je brez pravne podlage uporabilo letne povprečne vrednosti izplačil. Izračuna sodišča zaradi preskope obrazložitve niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo upoštevati le sorazmerni del s strani tretje toženke dolgovanega regresa, saj je bilo delovno razmerje med strankama vzpostavljeno med koledarskim letom. Nepravilna je presoja o zavrnitvi predloga za odločitev po 118. členu ZDR-1. Tretja toženka je v zvezi s tem navedla številna dejstva in predlagala ustrezne dokaze, sodišče pa je odločitev oprlo le na izraženo željo tožnika po nadaljevanju delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tretje toženke, ta pa na njegovo pritožbo. V odgovorih prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata stroške odgovorov.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tretje toženke pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami pri tretji toženki za čas od 1. 8. 2017 dalje. Sicer je bil od 1. 8. 2017 do 24. 12. 2019 zaposlen pri prvi toženki, delo pa je opravljal na območju tretje toženke.

9. Tretja toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila tožba vložena prepozno, tj. več kot 30 dni po seznanitvi tožnika s prenehanjem zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi (sklenjene s prvo toženko), in da je posledično tožba prepozna tudi v delu zoper tretjo toženko. Skladno s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva njene vročitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedi tožnika in prič ter sms obvestila direktorja prve toženke z dne 30. 12. 2019) pravilno zaključilo, da je tožnik tik pred novim letom od direktorja prve toženke prejel obvestilo, da so prenehali z delom in da se dobijo po praznikih; šele v januarju 2020 so prevzeli sklepe o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov z dne 24. 11. 2019. Tudi sicer prva toženka ni prerekala tožnikovih trditev, da mu je sklep o prenehanju delovnega razmerja vročila 6. 1. 2020. Glede na obrazloženo je pravilen zaključek, da je tožba, vložena dne 5. 2. 2020, pravočasna.

10. Revizijsko sodišče je v tej zadevi in v ostalih podobnih sporih (npr. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1, in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model tretje in prve toženke ter nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

11. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v sodni odločbi VIII Ips 20/2022, s katerimi je revizijsko sodišče utemeljilo, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila tretja toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Ker pa se je pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnikom in prvo toženko, dejansko izvajala (pri njej je bil v delovnem razmerju in na tej podlagi vključen v vsa obvezna zavarovanja), je revizijsko sodišče potrdilo odločitev pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 366/2021 o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretjo toženko od 1. 8. 2017 do 24. 12. 2019. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila tretja toženka tožnikov dejanski delodajalec, je v delu IV. točke izreka izpodbijane sodbe utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za poziv tožnika na delo k tretji toženki in zavzelo pravilno stališče, da je upravičen do priznanja pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko do zaposlitve pri tretji toženki. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tretje toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ne držijo pritožbene navedbe, da je v zvezi s tem navedla številna dejstva in za njihovo potrditev predlagala ustrezne dokaze. Sodno razvezo je namreč predlagala na zadnjem naroku za glavno obravnavo in jo zgolj pavšalno utemeljila z navedbo, da nima dela za tožnika. Upoštevaje navedeno ter dejstvo, da ima tretja toženka sistemizirano delovno mesto za delo, ki ga je opravljal tožnik, da tretja toženka še vedno opravlja dejavnost pretovora blaga v pristanišču (kot sama navaja v pritožbi) in ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih posebnih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, je pravilno odločilo, da je tretja toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo.

13. Iz 17. in 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in nenazadnje tudi iz V. točke izreka izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi bil tožnik v času po 1. 1. 2020 tudi v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo v III. točki izreka pri odločitvi o obstoju delovnega razmerja s tretjo toženko po 25. 12. 2019, pri čemer je bilo že obrazloženo, da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas. Ker je o obravnavani okoliščini zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tretje toženke in izpodbijano sodbo razveljavilo v III. točki izreka glede ugotovitve delovnega razmerja tožnika s tretjo toženko od 25. 12. 2019 dalje, ter v V. točki izreka, ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je v ponovnem sojenju dolžno ugotoviti, v katerem obdobju po 25. 12. 2019 je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem oziroma drugih delodajalcih, in upošteva, da za ta čas zato ne more biti v delovnem razmerju tudi pri tretji toženki.

14. Zaradi kršitve pravic je tretja toženka odgovorna tožniku za prikrajšanje pri njegovih pravicah iz delovnega razmerja že za čas, ko je bil delavec prve toženke. Odgovornost tretje toženke (zaradi ugotovljene zlorabe) je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja in se obravnava v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu.

15. Glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust (VI. točka izreka) tretja toženka v pritožbi navaja, da se je tožniku delovno razmerje s prvo toženko vzpostavilo med koledarskim letom, zato bi moralo sodišče upoštevati le sorazmerni del regresa. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče za leto 2017 tožniku prisodilo le sorazmerni del razlike v regresu za letni dopust (skladno s četrtim odstavkom 131. člena v zvezi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1), je pritožbeni očitek neutemeljen.

16. V zvezi z odločitvijo o razlikah v plači je sodišče prve stopnje sicer izhajalo iz pravilnega stališča, da je treba upoštevati že prejeta izplačila tožnika v vtoževanem obdobju, torej izplačila plač, prejetih pri prvi toženki, pri (morebitnih) drugih delodajalcih ter nadomestila plač za čas brezposelnosti. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da sodišče že prejetih izplačil ne sme upoštevati. Njegov položaj mora biti zaradi zlorabe saniran tako, kot da do zlorabe ne bi prišlo (da bodo torej njegovi prejemki iz delovnega razmerja takšni, kot bi bili, če bi jih prejemal od tretje toženke), in ne način, za katerega se zavzema - da bi za celotno obdobje prejel še vsa plačila, ki bi jih prejel pri tretji toženki, brez zmanjšanj za že prejeta plačila s strani prve toženke, saj bi bil v tem primeru neupravičeno obogaten.

17. Tožnik v pritožbi utemeljeno očita, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve njegovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, ki ga je predlagal v zvezi z višino tožbenega zahtevka (v IV. točki izreka). To predstavlja kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče ugodilo njegovi pritožbi, razveljavilo IV. točko izreka (razen glede poziva na delo) in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). To bo moralo v ponovljenem sojenju predlagan dokaz izvesti ali pa njegovo neizvedbo ustrezno obrazložiti.

18. Tretja toženka v pritožbi pravilno opozarja, da je tožnik postavil tožbene zahtevke po višini ločeno za izplačilo mesečnih plač z vsakokratnimi obrestmi, za izplačilo 13. plač, gospodarnosti in poslovne uspešnosti, pri čemer je slednja tri izplačila zahteval na letni ravni (v znesku za vsako leto posebej) in z obrestmi od meseca decembra vsakega leta dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je o vseh teh terjatvah odločilo skupaj (jih seštelo v okviru posameznega meseca), s čimer ni odločilo o tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen. S takšno odločitvijo je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom drugega člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče mora odločiti, ali je pravno varstvo, ki ga tožnik zahteva, pravno utemeljeno, ne pa, da samo izoblikuje izrek (odločitev) o pravnem varstvu, ki bi (po presoji sodišča) sledil iz ugotovljenega dejanskega stanja, ali ker bi bila takšna odločitev morda enostavnejša. Tudi ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil zahtevek po višini postavljen le do konca leta 2019. To namreč za zahtevek za izplačilo plače v višini 1.900,00 EUR ne drži, kar je bistveno glede odločitve v V. točki izreka izpodbijane sodbe. Navedeni postopkovni kršitvi predstavljata dodaten razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe v IV. točki (razen glede poziva na delo) in v V. točki izreka ter v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na to, da je v tožbenem zahtevku zahteval izpolnitev obveznosti v 8-dnevnem roku, sodišče pa je določilo 15-dnevnega, odločitve o tem pa ni obrazložilo. Tretja toženka v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi z izračunom prejemkov iz delovnega razmerja v IV. točki izreka, kar pa niti ni več bistveno glede na to, da je sodišče v tem delu storilo bistveno kršitev, ker ni sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku.

19. Tretja toženka v pritožbi neutemeljeno ugovarja, da bi lahko sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku glede plač le za tista obdobja, za katera je tožnik predložil plačilne liste. Tožnik je predložil plačilne liste, s katerimi je razpolagal, za preostali del pa je predložil podatke FURS glede izračuna dohodnine, iz katerih so razvidni letni zneski njegovih prejemkov iz delovnega razmerja. Iz spisa je sicer razviden tudi sodni poziv FURS-u k predložitvi mesečnih podatkov o tožnikovih prejemkih iz delovnega razmerja, iz nadaljevanja spisa pa ni razvidno, ali se je FURS na to odzval, saj sodišče prve stopnje listine o tem v predmetni spis1 ni vložilo. Utemeljenosti pritožbene navedbe o neupoštevanju tabele FURS-a, iz katere naj bi bili razvidni mesečni dohodki tožnika, zato niti ni mogoče preizkusiti. V novem sojenju naj bo sodišče prve stopnje pozorno tudi na to okoliščino.

20. Obe pritožbi izpodbijata izračun tožnikovega prikrajšanja na način, da je sodišče že prejeta tožnikova izplačila odštelo od povprečnih vrednosti izplačil na delovnem mestu LTD pri tretji toženki, v katera so bili vključeni tako zelo uspešni in manj uspešni delavci tretje toženke, delavci z visokimi dodatki in z nižjimi dodatki, upoštevano je bilo povprečno število nadur, dodatki za delovno dobo, za delo v manj ugodnem delovnem času, za dodatno usposobljenost, mentorstvo itd. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem sojenju pri izračunu prejemkov iz delovnega razmerja, do katerih bi bil tožnik upravičen pri tretji toženki, upošteva, da so ti prejemki nesporni vsaj v znesku osnovne plače LTD, povečane za rast dodane vrednosti. V zvezi s tožnikovim zavzemanjem, da bi moralo vtoževano plačilo razlik v plači odražati plačilo za dejansko opravljeno delo tožnika (in ne primerljivega delavca), izračun pa temeljiti na evidencah delovnega časa, ki jih je predložila tretja toženka, naj sodišče prve stopnje upošteva, da je lahko utemeljeno le, v kolikor je podkrepljeno z ustreznimi trditvami in dokazili, upoštevajoč katere je mogoče ugotoviti število opravljenih nadur, ur dela ponoči, med vikendi, prazniki, kolikšna je bila tožnikova delovna doba itd. 21. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, pritožbi tretje toženke pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v III. točki izreka glede ugotovitve delovnega razmerja tožnika s tretje toženko od 25. 12. 2019 dalje, v IV. točki izreka, razen glede poziva nazaj na delo, in v V. točki izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prva odstavka 354. in 355. člena ZPP). Postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo (predvsem glede na ugotovljeno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ne more samo odpraviti, poleg tega pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede tožnikovih novih zaposlitev ter prejemkov, do katerih bi bil upravičen pri tretji toženki in od katerih je odvisna višina vtoževanega reparacijskega zahtevka. Gre za več postopkovnih kršitev in za več sklopov dejstev, namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva v tem sklepu poudarjena izhodišča in o zadevi ponovno odloči ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, tako da bo mogoč njen preizkus.

22. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tretje toženke v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, to je odločitev glede poziva nazaj na delo v delu IV. točke izreka in glede regresa v prvem odstavku VI. točke izreka (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Iz l. št. 85 je sicer razvidno, da je ta poziv poslalo istočasno tudi za potrebe reševanja drugih dveh sporov (Pd 24/2020 in Pd 26/2020).