Jedro

Ker sta bila v spornem obdobju dva dela prosta dneva - Božič in Dan samostojnosti, tožnik ni izostal z dela 5 delovnih dni zaporedoma, zato mu delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati po 5. oz. 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Tožena stranka bi lahko v primeru neopravičene odsotnosti tožnika z dela manj kot 5 dni zaporedoma izvedla disciplinski postopek na podlagi 40. oz. 41. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v tč. 5 spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 1997 v višini 55.482,90 SIT (petinpetdesettisočštiristodvainosemdeset 90/100 tolarjev) skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 dalje do plačila zavrne. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ugotovilo da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi po 31.12.1997 vse do 9.6.1998 z vsemi pravicami iz dela in po delu, tožena stranka pa je dolžna tožniku izplačati pripadajočo plačo za čas od 1.1.1998 do 9.6.1998 v mesečnih neto zneskih z zakonitimi zamudnimi obrestmi, regres za letni dopust za leto 1997 v višini 84.475,00 SIT neto po predhodnem odvodu dajatev od bruto zneska regresa v višini 102.000,00 SIT, odškodnino za neizkoriščeni redni letni dopust za leto 1997 v višini 55.482,90 SIT, in naložilo toženi stranki, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 119.789,00 SIT vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 185.966,10 SIT skupaj z vtoževanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) v celoti zavrne, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da toženi stranki ni bila zagotovljena možnost sodelovanja na obravnavi in da je tožnik pritožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja vložil po izteku 15 dnevnega roka, zato je izgubil možnost sodnega varstva. Tožnik tudi ni upravičen do izplačila plače, saj na delo k toženi stranki ni prihajal. Sodišče je nadalje tožniku prisodilo odškodnino za letni dopust, čeprav istočasno ugotavlja, da je bil tožnik na dopustu v septembru 1997. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo regres za letni dopust le na podlagi tožnikove izpovedbe, medtem ko se tožena stranka o tem niti ni izjasnila. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe in navaja, da je ugovor zoper sklep vložil pravočasno, da o tožnikovem ugovoru tožena stranka ni odločala, zaradi česar je 13.2.1998 vložil tožbo pri pristojnem sodišču. Poleg tega je bila toženi stranki zagotovljena možnost sodelovanja na obravnavi, saj je njen pooblaščenec vedel, kateri dan je obravnava na sodišču razpisana. Zato so pritožbena zatrjevanja o nemožnosti sodelovanja tožene stranke na obravnavi neutemeljene, prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s prisojeno odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 1997 in regres za letni dopust za leto 1997. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP ni storilo, vendar pa je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da toženi stranki ni bila zagotovljena možnost sodelovanja na glavni obravnavi dne 12.4.2000, pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-te niso utemeljene. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je pooblaščenec tožene stranke s podpisom zapisnika o glavni obravnavi dne 15.3.2000, na kateri je sodišče prve stopnje glavno obravnavo preložilo na 12.4.2000, odpovedal posebnemu pisnemu vabilu na to obravnavo. Na podlagi tega je potrebno zaključiti, da je bila tožena stranka na glavno obravnavo dne 12.4.2000 pravilno vabljena, kar pomeni, da je imela možnost sodelovati na tej obravnavi. Dejstvo kasnejše odpovedi pooblastila s strani pooblaščenca tožene stranke, v okviru katere je pooblaščenec očitno napačno seznanil toženo stranko z datumom glavne obravnave, na zgornjo ugotovitev nima nobenega vpliva. Izostanka tožene stranke z glavne obravnave, ki je bil posledica napačnega informiranja s strani njenega pooblaščenca o datumu te obravnave, ni mogoče šteti kot kršitve določbe 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi katere naj bi bilo toženi stranki onemogočeno sodelovanje na tej obravnavi. Tožena stranka na glavno obravnavo 12.4.2000 namreč ni pristopila izključno iz razloga, ki izhaja iz njene sfere, zato sama nosi vse morebitne posledice v zvezi s tem izostankom. Poleg tega je v primeru odpovedi pooblastila je dolžan pooblaščenec ob upoštevanju 4. odst. 99. čl. ZPP še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času. Ker je iz listinske dokumentacije razbrati, da je pooblaščenec toženi stranki odpovedal pooblastilo dne 21.3.3000, sporni narok za glavno obravnavo pa je se vršil 12.4.2000, bi bil po prepričanju pritožbenega sodišča pooblašečenc v cilju odvrnitve škode toženi stranki dolžan sodelovati na tem naroku. Z ozirom na pritožbene navedbe o tem, da je bil tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja vročen 27.12.1997, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vložila v spis poštno povratnico (B 4), s katero je izkazovala, da je bil tožniku sporni sklep vročen 9.1.1998. Ker tožena stranka v postopku ni dokazala, da bi bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku vročen 27.12.1997 na način in po postopku, kot je vročanje v 11. poglavju opredeljeval Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZPP/77), je potrebno ugotoviti, da je tožnik ugovor z dne 19.1.1998 vložil v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa. Na podlagi 103. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) so se namreč v postopkih odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih tudi glede postopka vročanja uporabljale določbe ZPP/77. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v zvezi z razveljavitvijo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Objektivni pogoj za prenehanje delovnega razmerja po 5. oz. 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR je odsotnost delavca z dela zaporedoma 5 delovnih dni. Kolikor delodajalec ugotovi, da je delavec neupravičeno izostal z dela v zgoraj navedenem obdobju in se vrne na delo, mu delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če pa se na delo ne vrne pa s prvim dnem odsotnosti. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja (A 1) izhaja, da naj bi tožnik prvič izostal z dela od 29.11.1997 do 1.12.1997, drugič pa od 22.12.1997 do 27.12.1997. V obeh primerih tožnik ni izostal z dela 5 delovnih dni zaporedoma, kar je sicer popolnoma pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. V prvem primeru je bil celoten očitani izostanek tožnika krajši od petih dni, v času očitanega drugega izostanka pa je bil 25.12.1997 dela prost dan (Božič), 26.12.1997 pa praznik (Dan samostojnosti). Ker z ozirom na to tožnik ni izostal z dela 5 delovnih dni zaporedoma, mu delovno razmerje po 5. oz. 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR ni moglo prenehati. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 27.12.1997. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi lahko tožena stranka v primeru neopravičene odsotnosti tožnika z dela manj kot 5 dni zaporedoma izvedla disciplinski postopek na podlagi 40. oz. 41. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu tožniku utemeljeno prisodilo neto zneske nadomestil v plači, upoštevajoč bruto izhodiščno plačo za IV. tarifni razred po kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci, saj je iz pogodbe o zaposlitvi razbrati, da je bilo tožnikovo delovno mesto razvrščeno v IV. tarifni razred. Če namreč delavcu delovno razmerje nezakonito preneha ima pravico zahtevati od delodajalca izplačilo nadomestila plače, do katere bi bil sicer upravičen, če do nezakonitega prenehanja ne bi prišlo. Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožniku nastala škoda, katero je dolžna povrniti tožena stranka. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča tožniku utemeljeno prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 1997 in to odločitev tudi ustrezno obrazložilo. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz tožnikove delovne knjižice razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot 6 mesecev, zaradi česar je v skladu s 1. odst. 57. čl. ZDR pridobil pravico do izrabe letnega dopusta za leto 1997, s tem pa tudi pravico do izplačila regresa za letni dopust za leto 1997. Ker tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je tožniku regres izplačala, mu z ozirom na povedano regres za letni dopust pripada v prisojeni višini. Po stališču pritožbenega sodišča pa je utemeljena pritožba tožene stranke v zvezi z prisojeno odškodnino za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 1997. Navedena odškodnina pripada delavcu, če po krivdi delodajalca ne more izkoristiti letnega dopusta. Elemente odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi neizrabe letnega dopusta pa mora dokazati delavec. Ker tožnik v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni niti zatrjeval niti dokazal, da je za izrabo 16 dni letnega dopusta za leto 1997 zaprosil oz. da tega dopusta ni mogel izkoristiti iz razlogov, ki so na strani tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni dokazal vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke. To pa pomeni, da mu odškodnina za neizrabljenih 16 dni letnega dopusta ne pripada. Z ozirom na to je pritožbeno sodišče glede navedenega pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe v tem delu spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo te odškodnine z zamudnimi obrestmi zavrnilo. Ker je kljub zavrnitvi zgoraj navedenega dela tožbenega zahtevka po oceni pritožbenega sodišča tožnik z zahtevkom uspel do 80 %, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka vzdržalo v veljavi, saj je ugotovilo, da so bili stroški odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. Glede na to, da je tožena stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti, s pritožbo pa je uspela le s sorazmerno majhnim delom, sama nosi pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi zadeve, tožnik prav tako sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.