Jedro

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ pomeni med gospodarskimi kaznivimi dejanji kaznivo dejanje, opredeljeno kot lex generalis ter hkrati opredeljeno tudi s klavzulo o subsidiarnosti (kaznivo dejanje je podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja). Obtožencema se očita, da sta izrabila svoj položaj z namenom, da bi družbi C. pridobila premoženjsko korist, kaznivo dejanje po 234. členu KZ pa je omejeno le na povzročanje premoženjske škode upnikom. Tudi sicer med obema navedenima kaznivima dejanjema obstajajo vsebinske razlike, saj gre pri kaznivem dejanju po 234. členu KZ za odnose med dolžnikom in upnikom in sicer pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna, storilec kaznivega dejanja pa jo izigra. V obravnavani kazenski zadevi ni prišlo glede na opis kaznivega dejanja do neposrednega oškodovanja upnikov.

Voljni element pri direktnem naklepu pomeni najvišjo stopnjo trdnosti storilčeve volje v razmerju do uresničene posledice. V izpodbijani sodbi je sicer pravilna ugotovitev, da sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da pa v nasprotju s presojo drugostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče sprejema dokazno oceno, da sta v nastanek takšne posledice obtoženca le privolila. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče presodilo, da se lahko obtožencema očita le eventualni naklep v skladu z definicijo takšne oblike naklepa v 17. členu KZ, ni pa ju možno obremenjevati za direktni naklep, kot se zahteva za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ.

Izrek

Pritožbama obtoženega B.B. in zagovornika obtožene A.Ž. se ugodi in se izpodbijana sodba Višjega sodišča v Kopru z dne 15.6.2005 spremeni tako, da se obtoženi B.B. in obtožena A.Ž. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e , da sta pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi družbi C. p.o. K. pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabila svoj položaj, pri tem pa je bila navedeni družbi pridobljena velika premoženjska korist in jima je šlo za to, da ji pridobita korist v taki višini s tem, da sta: B.B. kot generalni direktor družbe C. p.o. K. skupaj s prokuristom te družbe P.V. dne 29.5.1996 v Kopru pomočnici generalnega direktorja C. za finančno-komercialno področje A.Ž. odredil, naj finančna sredstva, ki so jih vplačali ponudniki F. d.o.o. K. dne 12.4.1996 v znesku 26.806.866,00 SIT, B. d.o.o. K. dne 15.4.1996 v znesku 5.453.826,00 SIT in M. d.d. K. dne 15.4.1996 v znesku 35.315.609,00 SIT na žiro račun družbe ... K. d.o.o. K. kot varščine za nakup na javnem razpisu prodanih nepremičnin družbe C. p.o. K., uporabi kot enega od instrumentov za zavarovanje vračila pri C. najemu kratkoročnih kreditov pri Komercialni banki T. d.d. L. z dne 29.5.1996 in z dne 30.5.1996, pa je nato A.Ž. istega dne v ta namen odredila družbi K. d.o.o., naj navedene varščine izbranih ponudnikov prenakaže na žiro račun Komercialne banke T., kar je K. istega dne tudi storil, čeprav sta oba skupaj z V. vedela, da s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb z izbranimi ponudniki ne bo nič, saj C. upnica Splošna banka K. d.d. ni pristala na izbris hipotek na navedenim uspelim ponudnikom prodajanih nepremičninah in je tedaj bilo jasno, da bo C. zaradi nemožnosti sklenitve pogodb z izbranimi ponudniki tem varščino moral vrniti, pa sta prav z odreditvijo zgoraj opisanega prenakazila varščin ob tedaj že večletni C. nelikvidnosti in nesolventnosti, ko na C. računu za vračilo varščin potrebnih sredstev tudi ni bilo, pa tako tudi ne sredstev za vračilo navedenih dveh kreditov Komercialne banke Triglav in ob vedenju, da bo ta banka svoje terjatve iz navedenih dveh kreditnih pogodb poplačala prav z v garancijo danimi ji zneski varščin na javnem razpisu uspelih ponudnikov, tem onemogočila vračilo teh varščin in hkrati prav za njih opisano uporabo pridobila C. premoženjsko korist v skupnem znesku 67.576.301,00 SIT, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

Obtoženi B.B. in obtožena A.Ž. sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 18.11.2003 oproščena obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom KZ, opisanem v izreku te sodbe. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obtoženega B.B. in obtoženo A.Ž. spoznalo za kriva kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom KZ ter obtožencema po določbah 50. in 51. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je na podlagi 2. odstavka 244. člena KZ vsakemu od njiju določilo kazni enega leta zapora, ki ne bosta izrečeni, če obtoženca v preizkusni dobi dveh let, šteto od pravnomočnosti te sodbe dalje, ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP sta bili oškodovani družbi B. d.o.o. K. in A. d.o.o. K. s svojima premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP sta bila obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 200.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obtoženi B.B. dne 22.7.2005 vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 373. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni in ga oprosti pritožbe. V obrazložitvi pritožbe je navedel, da bi varščine, ki so jih potencialni kupci položili v postopku nakupa nepremičnin družbe C., bile lahko položene na račun katerekoli banke v državi. Sam ni bil seznanjen, v kakšnem položaju je Komercialna banka T. in v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, kako naj bi vedel za to, da je ta banka pred stečajem ter zakaj ne bi verjel informacijam, ki jih je dobil od vladne pogajalske skupine in od prokurista V. V pritožbi obtoženec poudarja, da ni pridobil nobenih premoženjskih koristi, prav tako pa premoženjskih koristi ni pridobil C. Zagovornik obtožene A.Ž. je dne 18.7.2005 vložil pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 373. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi oprostilno sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo 1. odstavka 378. člena ZKP je še predlagal, da se obtoženko in zagovornika obvesti o seji senata. V obrazložitvi pritožbe je uveljavil kršitev ustavnih pravic iz 2. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ker dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, ne ustreza abstraktnemu opisu kaznivega dejanja po 244. členu KZ. Po njegovem mnenju je podana tudi kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi zagovornik v tem, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in so nekatere navedbe v izreku v nasprotju z dejanskim stanjem. Prav tako so po njegovem mnenju nerazumljivi in protispisni razlogi izpodbijane sodbe. Pomanjkljivost izreka sodbe naj bi bila v tem, da ni jasno, ali je obtoženi B. ravnal v sostorilstvu s P.V., ali uporaba varščin glede obtoženke sploh pomeni očitek, ali pa le nevtralno opisano ravnanje. Obtoženka je dala pisno odredbo o prenakazilu varščine na zahtevo direktorja, ker je bila dolžna izpolnjevati odredbe svojega nadrejenega. Pomanjkljivost razlogov v sodbi vidi zagovornik v tem, da sta obtoženca in vse zaslišane priče šteli, da so sklepi vladne komisije obvezujoči in sta obtoženca lahko utemeljeno pričakovala, da bo Banka K. hipoteke z nepremičnin umaknila. Prav tako obtoženca nista mogla vedeti, da bo Banka T. svoje terjatve poplačala prav z varščinami, pomembno pa je tudi, da je Banka T. sredstva zavarovanja uporabila pred zapadlostjo kredita. Znesek varščin 4.000.000,00 SIT je Banka T. porabila za plačilo elektrike Elektro ..., kar pomeni tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Po mnenju zagovornika tudi ne gre za sostorilstvo, saj je bila obtožena Ž. podrejena obtoženemu B. in je le izvrševala njegove odredbe. Izpodbijana sodba je tudi nepopolna, ker ni odločeno o odvzemu premoženjske koristi v skladu z določbami 95. in 96. člena KZ. Kršitev kazenskega zakona vidi zagovornik v napačni kvalifikaciji kaznivega dejanja v škodo obtožencev in sicer po strožjem predpisu. Dejanje bi moralo biti usmerjeno proti interesom gospodarskega subjekta, pri katerem storilec dela oziroma opravlja funkcijo, saj kaznivo dejanje pomeni poslovno nezvestobo storilca do lastnika oziroma lastnikov podjetja. V obravnavani zadevi je zaradi domnevno nezakonitega ravnanja obtožencev pridobila prav družba C. Družba C. je sicer dolžna prejete varščine vrniti in enemu od potencialnih kupcev, družbi M. d.d. K. je varščino tudi vrnila. Po mnenju zagovornika je kaznivo dejanje mogoče opredeliti zgolj kot kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 234. členu KZ, ki ga pa sicer obtožencem ne bi bilo mogoče dokazati. V izpodbijani sodbi je po mnenju zagovornika zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je nelogično in nerazumno pojasnjeno v obrazložitvi drugostopenjske sodbe, da sta obtoženca vedela, da hipoteke ne bodo umaknjene. Obtoženca in vse zaslišane priče so namreč šteli, da so bili sklepi vladne komisije dejansko zavezujoči. Ravnanje Banke T. je bilo v nasprotju z dogovorom in v nasprotju z obveznostmi banke do družbe C. kot deponenta sredstev varščin. Banka T. je v začetku maja 1996 zašla v likvidnostne težave ter je verjetno to bil razlog, da je banka predčasno poplačala kredita in za poplačilo uporabila sredstva položenih varščin, čeprav za to obtoženca nista vedela. Zagovornik še poudarja, da je obtožena Ž. v faksiranem sporočilu dne 29.5.1996 napi sala Komercialni banki T., da varščine za pogodbe, ki so še v fazi sklepanja, deponirajo. Dne 13.6.1996 je tej banki dala tudi nalog, da se varščine vrnejo, ker ni prišlo do sklenitve kupoprodajnih pogodb. Tako si dne 29.5.1996 niti obtoženka niti obtoženec niti kdo drug niso mogli misliti, da Banka K. dogovorjenih obveznosti ne bo spoštovala. Po mnenju zagovornika je brez dokazne ocene očitek, da je obtožena Ž. ob prenakazilu varščin vedela, da Komercialna banka T. teh sredstev ne bo vrnila. Na seji pogajalske skupine, dne 5.6.1996, je bil tudi sprejet sklep, da bo Banka T. v kupnino iz posla, sklenjenega z G. banko, uporabila za potrebe tekoče proizvodnje. Vsi, ki so sodelovali pri projektu sanacije družbe C., so bili tedaj prepričani, da bo prodaja nepremičnine realizirana in da bo Banka K. umaknila hipoteke, zato obtoženki ni mogoče očitati, da je Banka T. v nasprotju z dogovorom in v nasprotju s pogodbenimi in zakonskimi obveznostmi deponirana sredstva predčasno uporabila za kritje dveh kratkoročnih kreditov in delno za plačilo elektrike. Na javni seji pritožbenega senata je zagovornik še pojasnil, da v postopku nikoli ni bilo razjasnjeno, kako je prišlo do tega, da je bila varščina kot instrument za varovanje kreditov sploh vnešena v pogodbi. Šele 8.6.1996 je Banka K. podala izjavo, da hipoteke ne bo umaknila, obtoženka pa je pet dni pozneje od Banke T. zahtevala vrnitev depozitov in je šele iz dopisa Banka T. izvedela, da so bila ta sredstva že porabljena. Zagovornik je še poudaril, da obsodilna sodba temelji na domnevi, da sta obtoženca že 29.5.1996 vedela, da bo Banka T. šla v stečaj in da bo V. na nezakonit način začel ščititi interese banke. Obtožena A.Ž. je v sklepni besedi na javni pritožbeni seji pojasnila, da je bila v času dejanja stara 36 let, ko se je v C. sprožila "industrijska revolucija", v tistem času pa je izvrševala odredbe dr. A.O., finančnega prokurista V. in generalnega direktorja B.B. Na sejah vladne komisije ni sodelovala, s stanjem hipotek ni bila seznanjena, prav tako pa ni vedela, kakšno je stanje v Banki T. Ko je ugotovila, da je Banka T. "zaplenila" varščino, je s tem seznanila druge člane uprave, tudi Š., ki je prišel na B. mesto. Prisilnemu upravitelju in današnjemu predsedniku uprave F.K. je povedala, da bo treba vrniti varščine trem podjetjem.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na pritožbo z dne 20.9.2005 menil, da je pritožba zagovornika obtožene A.Ž. neutemeljena. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je konkretizirana pravna opredelitev sostorilstva, dejanje ni bilo strojeno v korist "lastne družbe", saj je bilo obtožencema zaupano tuje premoženje oziroma razpolaganje s tujim premoženjem. Oba obtoženca sta vedela, da Banka K. ne bo umaknila hipotek, kajti nekoliko bolj zavezujoč sklep o umiku hipotek je vladna pogajalska skupina sprejela dan po že storjeni zlorabi. Pri obtožencih je po mnenju vrhovnega državnega tožilca bila vključena v zavesti tudi možnost, da se lahko prav iz sredstev varščin banka poplača. Na javni pritožbeni seji je vrhovni državni tožilec svetnik F.M. vztrajal pri tem mnenju.

Pritožbi obtoženega B.B. in zagovornika obtožene A.Ž. sta utemeljeni.

Zagovornik obtožene A.Ž. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj bi opis dejanja ne predstavljal kaznivega dejanja po 244. členu KZ, saj bi lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje po 234. členu KZ, ta nepravilna pravna opredelitev pa naj bi predstavljala tudi kršitev ustavnih pravic po 2. odstavku 14. člena Ustave. Takšna ocena zagovornika glede pravne opredelitve kaznivega dejanja ni utemeljena. V tem pogledu Vrhovno sodišče pritrjuje pravnemu stališču tako sodišča prve stopnje kot sodišča druge stopnje, da so namreč v opisu kaznivega dejanja, ki sta ga obtožena B.B. in A.Ž., podani zakoniti znaki kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ res pomeni med gospodarskimi kaznivimi dejanji kaznivo dejanje, opredeljeno kot lex gerenalis ter hkrati opredeljeno tudi s klavzulo o subsidiarnosti (kaznivo dejanje je podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja). V obravnavani kazenski zadevi lahko ugotovimo, da že v temeljnem izhodišču oškodovanja upnikov po 234. členu KZ ne izpolnjuje vseh elementov, ki so vsebovani v tenorju obtožbe oziroma opisu kaznivega dejanja v izpodbijanih sodbah. Obtožencema se namreč očita, da sta izrabila svoj položaj z namenom, da bi družbi C. pridobila premoženjsko korist, kaznivo dejanje po 234. členu KZ pa je omejeno le na povzročanje premoženjske škode upnikom. Tudi sicer med obema navedenima kaznivima dejanjema obstajajo vsebinske razlike, saj gre pri kaznivem dejanju po 234. členu KZ za odnose med dolžnikom in upnikom in sicer pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna, storilec kaznivega dejanja pa jo izigra. V obravnavani kazenski zadevi ni prišlo glede na opis kaznivega dejanja do neposrednega oškodovanja upnikov. Obtožencema se namreč očita, da sta družbi C. p.o. K. pridobila premoženjsko korist z izrabo položaja, namreč s prenakazilom varščin Komercialni banki T. kot instrumenta za zavarovanje kratkoročnih kreditov in šele pridobitev dveh kratkoročnih kreditov je opisana kot pridobitev premoženjske koristi. Pravilno je sicer zagovornikovo stališče, da kaznivo dejanje po 244. členu pomeni poslovno nezvestobo storilca do lastnika oziroma lastnikov podjetja, vendar z zlorabo položaja pridobljeno protipravno premoženjsko korist gospodarski družbi ne moremo opredeliti kot zvestobo podjetju, v katerem je storilec zaposlen. Lahko torej ugotovimo, da sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo kazenskega zakona ni kršilo s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, čeprav glede na določbo 2. odstavka 354. člena KZ ni bilo vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. Kot je bilo že obrazloženo, tudi načelo subsidiarnosti ni bilo kršeno, ker glede na opis kaznivega dejanja ni bilo podano kakšno drugo kaznivo dejanje kot specialno napram kaznivemu dejanju po 244. členu KZ.

Vrhovno sodišče pa je upoštevalo in ugodilo obema pritožbama v tistem delu, ko pritožbi uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje. Pri tem se je Vrhovno sodišče oprlo na določbo 5. odstavka 392. člena ZKP, saj je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, drugače presodilo, pri čemer izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje iz tega razloga ni bilo potrebno razveljaviti.

Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje v objektivnem pogledu enako ugotavljata dejansko stanje. To pomeni ugotovitev, da so tri gospodarske družbe na podlagi javne ponudbe za nakup nepremičnin družbe C. vplačala varščine v skupnem znesku 67.576.301,00 SIT. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da so bili ti zneski varščin položeni na žiro račun družbe K. d.o.o. K., in sicer 12.4.1996 in 15.4.1996. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je obtoženi B.B. skupaj s prokuristom P.V. dne 29.5.1996 obtoženi A.Ž. odredil, da varščine prenakaže na žiro račun Komercialne banke T., kar je obtoženka istega dne tudi odredila družbi K. d.o.o. in je ta družba to istega dne tudi izvedla. Prav tako je pravilna ugotovitev, da je bilo v pogodbah za dva kratkoročna kredita navedeno, da so varščine eden od instrumentov za zavarovanje vračila kreditov.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga sprejema tudi Vrhovno sodišče kot pravilno ugotovljeno, se zastavlja le eno vprašanje pri obtoženem B.B. in obtoženi A.Ž., ali je v izpodbijani sodbi namreč pravilno ugotovljeno, da sta obtoženca ravnala z direktnim naklepom. Kaznivo dejanje po 244. členu KZ se namreč lahko stori le z direktnim naklepom, pri čemer je storilčev naklep motiviran. To pomeni, da bi sodišče moralo obtožencema dokazati takšen obarvan naklep (dolus coloratus), kar je posebna oblika naklepa in za kaznivo dejanje po 244. členu KZ eventualni naklep ne zadošča. V obravnavani kazenski zadevi prepovedana posledica, torej pridobitev velike premoženjske koristi za družbo C. ni nastala takoj po očitanem kaznivem dejanju, temveč šele z uporabo varščin za poplačilo kratkoročnih kreditov, kar je Komercialna banka T. storila celo pred zapadlostjo obeh kreditov. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju mora torej sodišče pretehtati, ali je obtožencema dokazano, da sta se zavedala svojega dejanja in ga hotela storiti, ali pa sta se le zavedala, da zaradi njunega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa sta privolila, da je takšna posledica nastala (17. člen KZ), kar loči obliko direktnega in eventualnega naklepa. Sodišče druge stopnje v izpodbijani obsodilni sodbi oceno o direktnem naklepu gradi predvsem na tem, da sta obtoženca vedela, da do umika hipotek s strani Banke K. ni prišlo, da je do izvršitvenega dejanja obtožencev prišlo dan pred tem, ko je vladna pogajalska skupina dne 30.5.1996 sklenila, da Banka K. mora izdati izbrisno dovoljenje. Pri tem sodišče druge stopnje izhaja iz zmotne ocene, da je glede direktnega naklepa obeh obtožencev pomemben le dan 29.5.1996, ko je obtoženi B.B. odredil obtoženi A.Ž., da se sredstva varščin prenakažejo na žiro račun Komercialne banke T. Vse poslovno dogajanje glede dezinvestiranja družbe C., prodaje nepremičnin te družbe ter najem dveh kratkoročnih kreditov, namenjenih za plače delavcev, je treba ocenjevati v daljšem časovnem obdobju in na podlagi zagovorov obtožencev, pričevanja zaslišanih prič in listinskih dokazov oceniti, ali ravnanje obtožencev lahko opredelimo kot direktni naklep pri storitvi kaznivega dejanja, kot je ocenilo sodišče druge stopnje. Pri tem je drugostopenjsko sodišče prezrlo, da obtoženca nista sodelovala v vladni pogajalski skupini, da pa sta priči Z.K., predstavnik C., in B.S., sekretar C., štela sklep vladne komisije glede Banke K., da mora umakniti hipoteke, kot obvezujoč, pri čemer sta bila oba člana vladne komisije. Tudi pravnica v C. V.H., sicer zunanja sodelavka komisije za odprodajo nepremičnin, je omenjen sklep štela za obvezujoč. Tudi cel razvoj reševanja finančne situacije C. je šel v tej smeri, da se hipoteke z nepremičnin umaknejo, kar bi služilo dezinvestiranju oziroma prodaji nepremičnin ter je bilo vsebovano že v protokolu o sporazumu z dne 2.1.1995 ter vseh nadaljnjih pogovorih o izbrisu hipotek na nepremičninah C. Tako iz pisnih podatkov izhaja, da je Banka K. dne 19.4.1996 sporočila, da trenutno še ne more vrniti hipoteke, vladna pogajalska skupina je 21.5.1996 sprejela sklep, da banke morajo do 22.5.1996 do 12. ure sporočiti, ali bodo hipoteke umaknile, temu pa je sledil sklep te skupine 30.5.1996, da Banka K. mora izdati izbrisno dovoljenje za hipoteke. Ti listinski dokazi so torej skladni z izpovedbami prič, pri čemer je pomembno tudi to, da je bilo v javnem razpisu za prodajo nepremičnin, objavljenim v časopisu Delo, navedeno, da so nepremičnine obremenjene s hipotekami. Prav tako pri oceni naklepnega ravnanja obeh obtožencev ne moremo prezreti okoliščine, da obtoženca nista vedela za stanje v Kreditni banki T., ki je bila pred stečajem, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do drugačnega razpleta pri poplačilu kratkoročnih kreditov. Posebej je potrebno oceniti tudi ravnanje obtožene A.Ž., takoj potem, ko je Banka K. odklonila izbrisno dovoljenje za hipoteke šele na sestanku pogajalske skupine dne 8.6.1996. Pred tem so bila z gospodarskimi družbami, ki so položile varščine, že dogovarjanja glede pogodb o nakupu nepr emičnin, obtožena Ž. je v faksu z dne 29.5.1996, ko je potrdila odredbo o prenosu varščin, poudarila, da so to varščine za pogodbe, ki so še v fazi sklepanja, po odločitvi Banka K., da ne da izbrisnega dovoljenja, pa je v dopisu z dne 13.6.1996 Komercialni banki T. dala nalog za vrnitev varščin, ker ni prišlo do sklenitve kupoprodajnih pogodb. Za oceno sta pomembni okoliščini tudi uspešno uresničena pogodba z G. Banko ... dne 28.5.1996 za 434.304.000,00 SIT, ki je prav tako uspela na javnem razpisu in kupila prodajni salon v Ljubljani, ki ni bil obremenjen s hipoteko, kot tudi, da je bila družba F. d.d. v lasti Banke K. Ob takšnem sosledju dogodkov, ki so si sledili v določenem časovnem obdobju, ni mogoče statično presojati le odločitve dne 29.5.1996, temveč je treba glede obeh obtožencev upoštevati tudi omenjeno dinamiko v zvezi s prodajami nepremičnin in najemom kratkoročnih kreditov. Predstavnik Banke K. D.H. na zasedanju vladne komisije dne 30.5.1996 ni rekel, da banka ne bo umaknila hipoteke. Priča D.H. je v svoji izpovedbi pojasnil, da na sestankih vladne komisije nikoli ni bilo rečeno, da Banka K. ne bo umaknila hipotek, je pa umik pogojevala s sklenitvijo ustreznega dogovora. Tudi priča A.O. nasprotno ob obeh obtožencev pojasnjuje, da ni pričakoval, da bo banka umaknila hipoteke. Izpovedbe obeh navedenih prič pa predstavljajo le njuno vedenje in sklepanje, ki obtožencema ni bilo in ni moglo biti znano.

Ob oceni, ali sta obtoženca ravnala z direktnim naklepom, je torej potrebno natančno analizirati vse prej omenjene okoliščine, ki govore v prid zagovoru obeh obtožencev, kot tudi tiste, ki ju obremenjujejo. Izpovedba priče A.O. ne more imeti takšne teže, saj je bilo to le njegovo mnenje o ravnanju Banke K., prav tako pa tudi predstavnik Banke K. D.H. v izpovedbi pojasnjuje le svoje videnje rešitve problema s C., kar pa iz sprejetega sklepa na vladni pogajalski komisiji ni bilo razvidno. Vsekakor sta obtoženca glede na razvoj dogodkov lahko utemeljeno predvidevala tudi možnost, da bo sklep pogajalske skupine o umiku hipotek realiziran, pri čemer pa sta hkrati vedela za možnost poplačila terjatev Komercialne banke T. tudi iz naslova varščin, kot v obsodilni sodbi ugotavlja sodišče druge stopnje. Drugostopenjsko sodišče iz ugotovljenega dejanskega stanja pravilno sklepa, da sta obtoženca ravnala v sostorilstvu, o čemer tudi Vrhovno sodišče ne dvomi, saj njuno ravnanje ustreza pravni opredelitvi iz 25. člena KZ. Naklepno ravnanje je sodišče druge stopnje opredelilo s tem, da sta obtoženca dejanje "hotela storiti, prav tako pa se tudi zavedala protipravnosti le-tega". Tudi Vrhovno sodišče nima pomislekov glede intelektualnega dela naklepa, torej zavesti o protipravnosti ravnanja. Oba obtoženca sta se, tako kot ugotavlja tudi sodišče druge stopnje, nedvomno zavedala, da lahko zaradi njunega ravnanja nastane prepovedana posledica, torej poplačilo kratkoročnih kreditov iz sredstev varščin. Ni pa obtožencema dokazano, da sta tako posledico hotela. Obtoženi B. je bil dne 29.5.1996 razrešen s svoje funkcije, čeprav je očitno delal še 30.5.1996 in je vedel tudi za sklep vladne pogajalske skupine, obtožena A.Ž. pa je potem, ko se je Banka K. odločila v nasprotju s sprejetim sklepom, skušala rešiti varščine, ki so bile v posesti Komercialne banke T. S tem, da sta obtoženca privolila, da se varščine vnesejo v pogodbo o kratkoročnih kreditih s Komercialno banko T., sta nedvomno privolila, da takšna posledica nastane oziroma da se Komercialna banka T. poplača tudi iz varščin. Takšno sklepanje izhaja v bistvu tudi iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, iz katere ni jasno razvidno, na čem temelji zaključek, da sta obtoženca hotela poplačilo kratkoročnih kreditov iz varščin, kajti ob analizi izvedenih dokazov in upoštevajoč zagovor obtožencev izhaja lahko le ugotovitev, da sta obtoženca pristala na takšno posledico. Prav v tem pogledu se pri voluntativnem elementu naklepa pokaže razlika z izpodbijano sodbo. Voljni element namreč pri direktnem naklepu pomeni najvišjo stopnjo trdnosti storilčeve volje v razmerju do uresničene posledice, v obravnavani zadevi pa lahko le ugotovimo, da sta obtoženca privolila v nastanek posledice, pri čemer je obstajala še vedno možnost, da se zaplet s poplačilom kreditov razplete drugače. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče presodilo, da se lahko obtožencema očita le eventualni naklep v skladu z definicijo takšne oblike naklepa v 17. členu KZ, ni pa ju možno obremenjevati za direktni naklep, kot se zahteva za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ. Če strnemo zmotno ugotovitev sodišča druge stopnje glede opredelitve naklepa, lahko ponovimo, da je v izpodbijani sodbi sicer pravilna ugotovitev, da sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da pa v nasprotju s presojo drugostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče sprejema dokazno oceno, da sta v nastanek takšne posledice obtoženca le privolila.

Obtoženi B.B. v svoji pritožbi sicer na posplošen način uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, medtem ko zagovornik obtožene A.Ž. zmotno ugotovitev dejanskega stanja natančno razčleni in podaja dokazno oceno obrambe, ki se sklada tudi z ugotovitvami Vrhovnega sodišča glede dokazne ocene o obliki naklepnega ravnanja obtožencev.

V skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 398. člena ZKP je bilo Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o navedenih pritožbah, na podlagi določbe 5. odstavka 392. člena pa je sprejelo drugačno presojo že ugotovljenih dejstev. Iz tega razloga je pritožbama kot utemeljenima ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje po 1. odstavku 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtoženega B.B. in obtoženo A.Ž. oprostilo, ker ni zadosti dokazov, da bi obtoženca storila kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 244. člena z direktnim naklepom, kot jima je očitala obtožba.

Glede na takšno odločitev se Vrhovno sodišče ni spuščalo v zatrjevane kršitve kazenskega postopka, ker to ni bilo potrebno.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 1. odstavku 96. člena ZKP. Na podlagi tega zakonskega določila v primeru oprostilne sodbe obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrade njunih zagovornikov proračun.